V mojem svetu ni prostora za laži

Ko sem bila še otrok, je našo družino globoko zaznamovala krivica, piše bralka. Očitno jo to še vedno zasleduje, saj se ji zdi, da se ji življenje nenehno maščuje.
Fotografija: FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen/Delo

Ko sem bila še otrok, je našo družino globoko zaznamovala krivica, ki se je zgodila očetu. V tovarni, kjer je delal, ga je sodelavec obtožil, da je kradel. To seveda ni bilo res, pravega krivca so odkrili šele po očetovi smrti (samomor). Ko sem doštudirala in nastopila delovno mesto učiteljice, sem se znašla pred strašno dilemo: bom zmogla biti do otrok pravična, četudi mi bodo lagali v obraz?

Tri leta sem se na vso moč trudila, potem sem ugotovila, da nisem kos nalogi. Zamenjala sem službo, pristala v banki, se poročila, rodila sta se dva otroka. Mož me ima rad in mi stoji ob strani. Laži, ki sem jih doživljala v službi, so me primorale, da sem jo zamen­jala in se spet vrgla v študij. Po diplomi sem se zaposlila v knjiž­nici. Tudi tukaj vidim marsikaj, kar je skregano s pravično občinsko delitvijo denarja. Za nekatere stvari ga mečejo skozi okno, za nakup knjig ga potem zmanjka!

Prejšnji teden sem ujela mlajšo hčerko na laži. Bila sem v šoku! Moj otrok laže! V trenutku zmedenosti nisem vedela, kaj naj storim, pa sem jo kaznovala z enomesečnim hišnim zaporom, kar pomeni, da lahko gre v šolo, po pouku pa nemudoma domov – brez izhodov s prijateljicami. Ni me ubogala. Zvečer je splezala po lestvi na vrt, kjer so jo čakali trije fantje. Z njimi se je potem odpeljala in se vrnila šele nasled­nji dan. Ne vem, kaj naj storim, žrem se in ponoči ne spim. Kaj sem zagrešila, da se mi življenje maščuje?
Eli

Draga Eli, vaše pismo je zelo žalostna zgodba, ki govori o begu pred krivicami tega sveta. Ko se vam nagrmadijo čez glavo, jim obrnete hrbet. Ne vem, ali je to prav, ker beg še nikoli ni bil rešitev, a tako ste se odločili in nimam čisto nobene pravice, da bi se v odločitev vtikala. Lahko pa, seveda, povem, da bi ravnala drugače, če bi bila na vašem mestu. S svojim zgledom bi potrpežljivo vplivala na sodelavce toliko časa, dokler se v kolektivu ne bi začele dogajati spremembe. Morda ne velike, drobne, na videz neopazne pa zagotovo!

Z begom v bistvu ne rešite ničesar. Mislite, da so si ga vzeli k srcu? Niso! Razmerja v kolektivu so ostala enaka, morda so se s časom zaradi nakopičenih težav še poslabšala, vi pa ste morali brez potrebe začenjati na novo z upanjem, da boste imeli srečo in dobili idealne sodelavce.



Kamorkoli pridemo, nihče ne pokaže pravega obraza takoj, prvi trenutek! Kaj se za kuliso v resnici dogaja, spoznamo šele čez čas, ko se navadimo drug na drugega. Iz vašega pisma sem razbrala, da so nekateri, zdaj že nekdanji, sodelavci lagali zaradi malenkosti. Po službi na banki, kjer je laži mrgolelo, ste tri leta ostali doma, študirali in v rekordnem času diplomirali. Zapos­lili ste se v knjižnici, a tudi tam ni bilo zlato vse, kar se sveti. Neštetokrat ste že ujeli na laži obiskovalce, ko so se zlagali, da so kakšno knjigo prebrali, v računalniku pa tega zaznamka niste našli. Niste nikoli pomislili, da so jo morda kupili ali si jo izposodili od prijateljev? Lahko pa je bila njihova laž le izgovor, da so se znebili vaših priporočil, kaj naj odnesejo domov?

Za izgovori, ki jim vi pravite laži, se skrijemo takrat, ko se nam zdi, da se tistega, ki tišči v nas z različnimi vprašanji, kako drugače ne bomo mogli otresti. Pomislite, kolikokrat na čisto vsakdanje vprašanje, kako smo, odgovorimo, da dobro, četudi to sploh ni res. Zlažemo se zato, ker menimo, da nismo dolžni več kot toliko razlagati o sebi, četudi imamo sogovornika, po drugi strani, čisto radi.

Ko ste opisovali domače razmere, sem imela občutek, da so odnosi med vami precej napeti. Hčerkama pogosto omenjate očetov samomor in krivico, ki jo je doživel. Lepo in prav, če to storite enkrat, a da se ponavljate vsakič, ko otroka naredita kaj po svoje, je malo preveč, no. Zavedam se, da vam očetova smrt leži na duši kot mlinski kamen. Da vas krivica, ki jo je doživel, boli bolj, kot lahko zapišete. A zaradi grdih reči, zaradi katerih je trpel, ob njem pa tudi vi, ne morete in ne smete trpinčiti bližnjih! Namesto da bi gradili odnose na medsebojnem zaupanju, spoštovanju in ljubezni, nenehno iščete dlake v jajcu in iz zasede pozorno lovite vsako napačno izgovorjeno besedo. Zelo razum­ljivo, da se hčerka takšnemu nadzoru upira. In to z vsemi štirimi! Če boste tako nadaljevali, se res lahko zgodi, da jo boste izgubili!



Žal je v družini večkrat tako, da je eden od otrok priden, ubogljiv, z njim nimamo nobenih težav, drugi pa uveljavlja svojo voljo na vsakem koraku. A to še zdaleč ne pomeni, da je ta bolj uporniški otrok slab, da je poln napak, da bi ga bilo treba streti in na novo sestaviti. Povzroča nam le malo več dela, in če bi mu namenili vsaj ščepec razumevanja, če bi kdaj zamižali na eno oko, bi se napeti odnosi prej ali slej umirili. Kdaj ste se z uporniško hčerko nazadnje usedli za mizo? Kdaj ste ji prisluhnili, jo vprašali za mnenje, ne nazadnje tudi o sebi? Kako bi odgovorili na vprašanje: »Je za beg kriva samo hčerka ali sem jo v to prisilila sama?«

Laž je nekaj zelo grdega. A doživljati krivico je nekaj strašnega! Še danes ne veste, zakaj je hčerka takšna, kot je, in to je žalostno. Bojite se jo vprašati, ker ste že vnaprej prepričani, da se vam bo zlagala. Lepo prosim, da ta zadnji stavek večkrat preberete! Prvič zato, da doumete, da jo obtožujete vnaprej, ne da bi vedeli za njene razloge, drugič zato, ker je v tem stavku veliko jeze, ki jo čutite do sebe, ker vam vzgoja ne uspeva najbolje.

Morda bi začeli razmišljati tudi o sebi. Pa o tem, v kakšnem peklu živite, ker se vam zdi, da so vsi ljudje okoli vas slabi in vredni obsojanja. Bolj malo jih je, ki bi bili rojeni laž­nivci! Če že kdaj rečejo kaj takšnega, kar imate vi za laž, to storijo bolj kot zato, da bi imeli pred vami mir. Tudi otroci ne lažejo zaradi veselja ali genske napake. Neštetokrat jih k lažem prisilijo prav nemogoči starši, ki z njimi ne znajo in ne zmorejo vzpostaviti pravega odnosa.

Preberite še:

Komentarji: