V objemu ledu med plezanjem in plesanjem

Natalija Gros: Od vrhunske plezalke do producentke filma pokojnega partnerja.

Objavljeno
16. februar 2018 15.20
Brane Maselj
Brane Maselj

Natalija Gros je preplezala še eno, morda doslej najtežavnejšo steno svojega življenja. Po nenadni smrti svojega življenjskega sopotnika Jureta Breceljnika leta 2015 je kljub pretresenosti zbrala vse moči in prevzela vodenje ekipe, ki je potem uspešno dokončala njegove zadnje tri filme. Njihov poklon fotografu, režiserju in večkrat nagrajenemu avtorju je prav celovečerni dokumentarec Zadnji ledeni lovci, ki je ta teden doživel premiero.

Zgodbo o inuitskih lovcih z vzhodne Grenlandije je ekipa dokončala na pobudo in pod taktirko nekoč ene najboljših športnih plezalk, ki je športno kariero končala na vrhuncu svojih moči leta 2011. Do takrat je kar 23-krat stala na stopničkah tekem za svetovni pokal v balvanskem in težavnostnem plezanju ter trikrat tudi zmagala in bila leta 2008 evropska prvakinja v balvanskem plezanju. Po smrti očeta zdaj triletne Ele pa se je spoprijela z veliko življenjsko preizkušnjo, v kateri je ob njegovi filmski zapuščini poglobila in hkrati primerno zaključila njuno življenjsko zgodbo. Nobenega filma ne bo več posnela, družba Film IT, v okviru katere je Breceljnik ustvaril sedem svojih filmov in dva koprodukcijska z RTVS, pa bo sčasoma prenehala obstajati, mirno pove drobna 33-letnica, ki si je v življenju morda bolj kot plezati želela plesati. Želja se ji bo, kot kaže, uresničila.

Nastopili boste v resničnostnem šovu Zvezde plešejo. Kaj je pripeljalo do tega?

Sama se ne bi nikoli prijavila, a so me povabili in sem sprejela, ker je bil ples še moja otroška želja.

Kako to, da ste se nato znašli v plezanju in ne v plesanju?

Kot sedemletna deklica sem odkrila plezalno steno na takratnem Gorenjskem sejmu in sem bila menda silno navdušena. Nekaj dni pozneje so oglaševali tečaj športnega plezanja in starša sta me kar vpisala. Kmalu so vsi opazili moje nekakšne potenciale in me začeli spodbujati. Verjetno je tudi to pripomoglo, da sem se tako našla v športnem plezanju.

Kako so se ti potenciali pri vas izražali?

Menim, da še najbolj v tem, da sem v primerjavi z vrstniki že od vsega začetka veliko uporabljala noge, medtem ko so se oni veliko obešali na roke. Očitno sem takoj spoznala, da se je treba opirati na noge, in poznavalci so to opazili.

Kaj vas je naučilo plezanje?

Iz mojih izkušenj bi lahko izluščila spoznanje, da se značaj športnika in tudi drugih ljudi brusi v najtežjih situacijah.

V steni znate gotovo poiskati drugim nevidno lestev, po kateri se boste vzpenjali?

Ja, tega res postaneš vešč in s kilometrino se naučiš tudi videti pot; ne glede na to, ali si v naravni skali ali v dvorani, so zakonitosti plezanja enake, le da moraš oprimke v naravi sam poiskati, na umetni steni pa moraš poiskati pravo kombinacijo oprimkov.

Ste kdaj nevarno padli?

Športno plezanje je popolnoma varen šport, ker si varovan bodisi z vrvmi bodisi z blazinami pod seboj. Padci so del plezanja in nikoli nisem štela, koliko jih je bilo. Zanesljivo jih je bilo več kot pa mojih zmag. Pasti je treba, da vidiš, da nekaj ne gre, in poskusiš znova. Ko ti uspe, zmagaš, najprej sam nad sabo, nato tudi na tekmovanjih. Včasih je padec res videti strašljivo, toda jaz razen enega zvina gležnja, ki se je zgodil, ker sem nerodno pristala v razpoki med dvema blazinama, nisem imela nikoli težav s poškodbami. Res pa je tudi, da sem vedno upoštevala pravila plezanja in vedno večkrat preverila, če sem pravilno privezana.

Greste kdaj v gore?

Zelo redko, nikoli tudi nisem plezala v gorah. Športni plezalci veliko hodimo v naravna plezališča in tam sem prebila veliko časa. Plezala sem s soplezalci tudi večraztežajne smeri, celo do 300 metrov, a nikoli v gorah. Na umetno steno me ne mika več, toliko sem v njih pretrenirala, da jih imam dovolj za vedno. Želim pa si še v skalo, čeprav ... po Juretovi smrti ne najdem dovolj motivacije. Veliko sva plezala skupaj, on je bil rekreativec, a je zelo rad plezal, in sva se prek plezanja povezovala na poseben način. Zdaj, ko ga ni več, je zato to še težje.

Kaj ste počeli, odkar ste izstopili iz plezalne karavane, pa do poletja 2015, ko ste ob smrti moža znova prišli pred oči javnosti?

Po 20 letih plezanja in tekmovanj sem bila tako zasičena z vsem, da sem si najprej vzela dve leti prosto. Nato sem otroke inštruirala športno plezanje, poleg tega sem morala končati študij, za kar prej ni bilo časa. Usmerila sem se v ples – o plezanju me ne bi mogli več veliko naučiti –, a čeprav sem takrat pridobila naziv trener plesa, je moje znanje iz plesa zelo, zelo daleč od naziva. Še vedno je moja največja suverenost plezanje.

Kako sta se povezala z Juretom Breceljnikom?

Začel me je snemati že leta 2007 in dve leti pozneje je bil tudi končan film Magnezij in čokolada. Še isto leto sva v Argentini posnela film Nova dimenzija in nato še en krajši filmček o mojem plezanju nad vodo čez neki previs na Kamenjaku.

Ste se takrat naučili, kako se ustvarjajo filmi?

Razen tega, da sem v njih nastopila, nisem s filmi in njihovo produkcijo imela nič. Takšnega dela si nisem niti želela in vse, kar je bilo potem, se je zgodilo po sili razmer. Do Juretove smrti sem delala v podjetju, ki se ukvarja z mediacijami. Ničesar, kar bi bilo povezano s športom, nisem hotela početi.

Toda vaše telo je bilo navajeno na gibanje in treninge.

Nekaj časa ničesar od tega nisem potrebovala. Zadnji dve leti spet čutim željo po gibanju, saj sem takšne narave. Takrat pa sem resnično potrebovala počitek. Vrhunski šport je, menim, na neki način nasilje nad svojim telesom, še posebno za ženske. Športnik se izmuči čez vsako mejo.

Vas je morda ta ekstremnost, značilna za vrhunski šport in plezanje, povezala z Breceljnikom?

Pravzaprav res. Jure je bil ekstremist tako po naravi kot po svoji duši. Vedno so ga zanimali ljudje v izjemnih razmerah in tudi sam je rad pretiraval v vsem, kar je počel. Zato tudi rečem zanj, da je imel kratko, ampak zelo sladko in polno življenje. Ekstremi so ga privlačili, pa naj gre za športnike ali inuitske lovce.

Ali pa za športne plezalke – čeprav nimam občutka, da se dojemate kot ekstremna.

Res se ne. Navsezadnje so športi, ki so mnogo bolj ekstremni kot plezanje. Vsaj meni se zdita denimo športno ali jadralno padalstvo veliko ekstremnejša.

V čem pa je ekstremnost inuitskih lovcev?

Gre za kulturo, ki skoraj 4000 let vztraja v neusmiljenem naravnem okolju obale vzhodne Grenlandije. To je eno najredkeje poseljenih območij na svetu, kljub temu Inuitom zaradi sprememb, ki jih vnaša prodor modernega sveta, grozi izumrtje. Njihove veščine preživetja v ledenem okolju jim proti temu svetu nič ne koristijo.

Kako je vaš pokojni partner prišel v stik z njimi?

Vem, da ga je pri njih privlačila prav povezanost z naravo. Jure je bil človek narave in je imel rad ljudi, ki so še danes povezani z naravo in še vedno živijo v skladu s starimi tradicijami, čeprav se jim v zadnjem stoletju ta njihov svet podira. Vedno so ga zanimale zgodbe posebnih ljudi, od športnih zgodb, kakršna je bila tudi moja ali pa zgodba Francoza, ki je presmučal Islandijo s kajtom, pa zgodba Divji, o hendikepiranem plezalcu, o katerem je posnel svoj prvi celovečerni film, pa tudi zgodbe o prvobitnih ljudstvih. Prav takrat enkrat, ko je bil na Islandiji, je tudi slišal za Inuite, lovce na tjulnje in kite na vzhodni obali Grenlandije. Z Rožletom Bregarjem sta leta 2014 odpotovala tja, se pogovarjala z ljudmi, raziskovala in tudi posnela napovednik za film. S tem »teaserjem« je Jure nato začel iskati finančna sredstva za produkcijo. Tako je pravzaprav še pred svojo smrtjo poskrbel za denar, ki smo ga potrebovali za izdelavo filma.

Kakšna je bila vaša vloga pri tem fimu?

Vsega je bilo toliko, da vam tega iskreno ne znam povedati. Zdi se mi, kot da sem bila nekakšno lepilo celotnega projekta. Imela sem, na srečo, ekipo, ki je znala opraviti svoje strokovno delo. Ta je ostala enaka, kot jo je zbral že Jure. Sama nisem sodelovala pri snemanju na Grenlandiji, kjer je ekipa, pod vodstvom Rožleta Bregarja, ki je prevzel režijo, film dokončala v dveh snemalnih mesecih – avgusta 2015 in marca 2016, da so ujeli oba letna časa. Sem se pa spoprijela s produkcijo in kot lastnica produkcijske hiše Film IT, ki sem jo podedovala po Juretu, počela vse, kar je bilo treba – od računovodenja, pregledovanja filmskih podnapisov do organizacije dogodkov, premiere ...

Ste zdaj, po premieri, zadovoljni z rezultatom?

Zelo zadovoljna sem in ponosna na to, kar smo napravili. Menim tudi, da je ta film najlepši mogoč spomenik Juretu Breceljniku. Morda se bo čudno slišalo, toda ne glede na položaj, v katerem sem se znašla, sem zelo hvaležna in se čutim izpolnjeno s tem, da sem imela priložnost, da se lahko tako poglobim v Juretovo delo. Tako sem ga lahko še bolj spoznala in začutila, čeprav ga fizično ni več tukaj. Prav s tem, ko je šel film te dni premierno v svet, se je tudi na tej ravni simbolično končalo najino skupno obdobje, začeto s premiero filma Magnezij in čokolada, ko sva se zaljubila. Ta je bil njegov prvi dokumentarni film – nato jih je posnel še šest –, trije od teh so bili predvajani posthumno, kot zadnji prav Zadnji ledeni lovci, s katerim se najino obdobje sklene.

Kako bo z njegovim predvajanjem?

V Sloveniji bo za distribucijo poskrbel distributer Fivia – Vojnik, mogoče si ga bo ogledati tudi v Cankarjevem domu v sklopu Festivala gorniškega filma konec meseca. Distributerka v Nemčiji je poskrbela, da se za predvajanje zanima tudi evropski kulturni tv-kanal Arte, kar je velik kompliment za naš film. 

V Breceljnikovi zapuščini, ki ste jo dokončali posthumno, je tudi film Terra Magica, ki pa ni prav nič ekstremen, saj govori o briških vinarjih.

Na prvi pogled res ni, toda če pomislimo, kaj so ti vinarji ustvarili iz nič, potem tudi nanje lahko pogledamo kot na ekstremno zgodbo. In če to misel povežem z Juretom, lahko rečem, da je tako živel tudi on. Ustvarjal je dobesedno iz nič. Poglejte samo film Divji, ki govori hendikepiranem plezalcu Philippu Ribieru in ga je ustvaril tako rekoč čisto sam. Posnel ga je, kot rečemo, iz roke, in to s fotoaparatom, le ko je šel na Philippov rojstni Martinique, je imel s seboj snemalca, a je napravil izjemno lep celovečerni film s čudovito zgodbo. Takšen je bil pravzaprav njegov moto; da iz malega in sam lahko ustvariš veliko. Nikoli ni imel veliko denarja, a je vedno lahko z njim uresničeval svoje projekte in živel svoje sanje.

Tudi vi ste bili po njegovi nenadni smrti menda v precejšnih finančnih težavah.

Ja, z Elo sva ostali brez vseh finančnih sredstev in grozilo je, da bo treba prodati vrstno hišo, ki sva jo z Juretom odkupila pred tem. Takrat so nama veliko pomagali prijatelji, družina, da sva se nekako obdržali. 

S Philippom ste ga menda seznanili vi?

Ja, potoval je po Evopi in obiskoval najbolj znane športne plezalce. Spoznala sva se 14 dni po tistem, ko je film Magnezij in čokolada prišel na velika platna. Šli smo na večerjo in Jure je v njem takoj videl filmsko zgodbo; postala sta tudi dobra prijatelja. Philippe ima redko bolezen, zaradi katere ima deformirano mišičevje, zato ne more prijemati oprimkov na steni tako kot mi in seveda tudi težje pleza. Kljub temu je izjemen plezalec. Film je bil na ogled na številnih festivalih in tudi nagrajevan, Philippu pa je odprl nove možnosti za predavanja in sponzorske dogovore. Glavna dobrobit filma zanj osebno pa je brez dvoma to, kar je bila pri Magneziju in čokoladi tudi zame; to je, da ga je film po svoje razgalil; pred sabo in pred drugimi je snel masko, ki se je prej ni zavedal. In to deluje osvobajajoče. Jure je znal namreč globoko pogledati v značaj protagonista, in ko tega gledaš na platnu, se ti zdi, da ga vidiš v dno duše.

Katero masko je v filmu Magnezij in čokolada snel vam?

Povedala sem nekatere stvari, ki so bile sicer znane, a jih nisem javno priznavala, kot denimo nekatere težavne okoliščine mojega odraščanja. Ko sem to napravila, je bilo, kot da je padlo z mene veliko breme, velika maska. Snemanje je bilo tudi sicer zanimiv in zahteven proces. Okvir dogajanja je neka zelo težka plezalna smer na meji mojih sposobnosti. Bistvena okoliščina je bila, da je nisem mogla niti pogledati, ne da bi mi sledila Juretova kamera. Vsak moj poskus, vsak moj gib je dokumentiran, nenehno mi je bila za petami ta njegova kamera, in to sem sprva čutila kot veliko breme. Zato mi nikakor ni uspelo; vse dokler nisem postala zmožna popolnoma pozabiti na to opazovanje. Ko se je to zgodilo, sem smer Histerija v naravnem plezališču Osp, tako so jo poimenovali tisti, ki so jo nadelali, nenadoma premagala. To je bila izjemno dobra izkušnja.

Boste posneli še kakšen film?

Nobene želje nimam, da bi delala svoje neodvisne filme. Moje poslanstvo je bilo dokončati, kar je Jure začel, ko sva bila skupaj. To obdobje se zame zdaj izteka in nimam nobene želje niti energije, da bi ga podaljševala. Bilo je težko in naporno, a tudi čudovito, ker me je tako zelo izpolnilo. Bilo je moje najboljše zdravilo in rehabilitacija po Juretovi smrti. Zdaj pa je čas, da neham živeti v preteklosti in počasi obrnem nov list v življenju. Žal Jureta nikoli več ne bo nazaj, če si še tako želim, vem pa, da imam pravico tudi do življenja po Juretu. Čeprav bo obrniti nov list v najinem življenju moja najtežja odločitev, čutim, da si od vsega najbolj želim, da grem počasi naprej. Zaradi sebe in predvsem zaradi najine Ele, ki si tudi zasluži novo priložnost.

Kakšne želje pa imate?

Da zaplešem; in da moj nastop v tv-šovu čim dlje traja. Kaj bo potem, pa še ne vem, a mislim, da mora človek izživeti svoje sanje. Poltretje leto sem hudo garala, da sva s hčerko dostojno preživeli, zdaj pa si od vsega najbolj želim plesati.