V Smlednik po sadike in na vaški vrt

Za 15. Flancanje so si izbrali 12. maj, prvič pod novim skupnostnim vrtom. Zvedava dekleta pridejo z zelišči.
Objavljeno
12. maj 2018 07.00
Posodobljeno
11. maj 2018 21.17
Vaški vrt povezuje: od leve proti desni Andreja B. Čerin, Urška Sešek, Marinka Šubic in Fani Sešek.
Katarina Fidermuc
Katarina Fidermuc
»Najprej nas je bilo trideset, lani maja pa je svoje sadike in semena na Flancanje prineslo že kakšnih 130 vrtičkarjev iz smledniške krajevne skupnosti in okolice,« povesta Andreja B. Čerin in dr. Urška Sešek iz Društva za ustno zgodovino, domačinki iz Smlednika in bližnjih Hraš. Za izmenjavo sadik na trgu svetega Urha pod cerkvijo z enakim imenom so letos izbrali 12. maj, ko hkrati vsem vaščanom dobre volje predajajo novi skupnostni, vaški vrt nad trgom.

Travniki okoli Smlednika, proti vasema Valburga in Hraše, so bili sredi tedna obsijani s soncem. Že visoke trave in pisano cvetje med njimi so se zibali v vetru, da je bilo videti, kakor da bi valovalo zeleno morje. Ugodno vreme za vrtičkarje. Cerkev svetega Urha, ki stoji na vzpetini nad Savo, je ravno dovolj dvignjena nad hiše in ravnino, da se je mogoče lepo razgledati proti griču, na katerem čepijo razvaline Starega gradu. Na trgu svetega Urha, ki leži malo pod cerkvijo za kulturnim domom, je vse bolj živahno. Vogal pobočja, ki se dviga proti gospodarskemu poslopju nasproti župnišča, je kar na lepem poln »vrtnarjev«, vaščanov, ki so prišli pomagat na nov skupnostni, vaški vrt. Tudi otroci so med njimi. »Kar sem stopite. To bo naš vaški vrt, nismo še končali,« nas povabi svetlolasa ženska. Naši gostiteljici imata tako kot drugi polne roke dela. Kmalu zvemo, da ima pomembno vlogo v zaledju projekta generacija, ki je še vrtnarila iz nuje, ker zelenjave v trgovini pač ni bilo mogoče kupiti.

Sadike na prisojnem bregu

Želja po vaškem vrtu je tlela že dlje časa, Urška Sešek je naredila načrt, kako bi zamisel izpeljali, potem pa skupaj z mamo in ob pomoči vrtnarja Marjana Zupančiča tudi zasnovala vrt, doda učiteljica zgodovine Andreja B. Čerin. Kolegica iz društva, drugače profesorica na oddelku za anglistiko in amerikanistiko na filozofski fakulteti, jo dopolni: »Zamisel torej ni bila samo moja, ampak so iz vasi že prej prihajale takšne pobude. V Smledniku je namreč že bil skupnostni vrt. Do leta 1952 so imeli vaščani nad Savo skupne 'flančnike', gredice, na katerih so sejali za sadike.« Ko so zaradi medvoške hidroelektrarne pred 66 leti zajezili Savo, je voda poplavila tudi breg nad reko, kjer so ležale gredice. »Pred dvema letoma sem obiskovala tečaj permakulture, pogovarjali smo se prav o skupnostnih vrtovih. Povedala sem za to izjemno zanimivost domačega kraja, vsi so bili navdušeni. Začela sem razmišljati, kako bi to dragoceno izročilo obudili,« pove Seškova. Tako se je tudi sama vključila v smledniško Društvo za ustno zgodovino, »ki že petnajst let na nek način obuja tradicijo z izmenjavo sadik, flanc«. Ta popačenka iz nemške besede za rastlino Pflanze je še vedno dobro znana po večjem delu Slovenije.

Danes ni v Smledniku nikogar več, ki bi se osebno spomnil flančnikov v bregu nad Savo, pravi Urška Sešek, k sreči pa v Arhivu republike Slovenije hranijo fotografijo iz obdobja med prvo in drugo svetovno vojno, na kateri so dobro vidni. »Ženin dedek je bil glavni vrtnar pri baronu Lazariniju na posestvu v Valburgi. Kot je pravil, so flančniki na prisojnem bregu nastali prav na pobudo barona, ki se ga v teh krajih spominjajo kot dobrega človeka. Na posesti ob graščini so vrtnarji vsako leto vzgojili sadike zgodnje zelenjave, ki so jih dobili tudi vaščani, številni so delali na posesti. Glavni vrtnar je za flančnike poiskal boljši prostor, na sončni strani v bregu nad Savo, kjer je bilo tudi dovolj vlage. Prisojna lega je imela kar kakšna dva tedna prednosti pred hladnejšimi,« zvemo od predsednika smledniškega turističnega društva Marjana Malija, ki je prišel pogledat, ali je potrebna kakšna pomoč zagnanim vaščanom, ki so dopolnjevali zasaditev.

image
Vaščani so prinesli več kot sto različnih rastlin.


Mame vedo marsikaj

Na skupnih smledniških flančnikih, ki jih je leta 1952 preplavila Sava, so vaščani vzgajali svoje sadike, gotovo pa so si jih tudi izmenjevali, poudarja Urška Sešek, kakor si jih ženske na vasi še danes. Njeno pobudo, da bi si znova omislili skupno vrtnarjenje, so v Društvu za ustno zgodovino sprejeli z odprtimi rokami, strinjali pa so se, da danes nima smisla ustanavljati vaških flančnikov, ampak se je treba domisliti nečesa drugega, bolj sodobnega. V priprave na skupnostni vrt so pritegnili tudi starejše generacije, ki se iz svojega otroštva spomnijo, da sadik takrat ni bilo mogoče kupiti, treba jih je bilo vzgojiti in jih tudi menjati med seboj. »Ko sem bila otrok, je moja mama vse pridelala doma, saj zelenjave ni bilo kje kupiti. Tudi semena je pobirala sama. Ko pa so bili majhni naši otroci, recimo v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, smo že kupovali tudi sadike, seme pa sploh. Danes imajo gospodinje najraje sadike, ki so že dobro ukoreninjene, posebno če so domače, brez kemije, tako kot naše,« pripoveduje Fani Sešek, ki pomaga hčerki Urški, odkar je zrasla zamisel za vaški vrt. V zadnjih 30, 40 letih so se vremenske in okoljske razmere za vrtnarjenje zelo spremenile, poslabšale, ugotavlja gospa Fani: »Voda, zemlja, zrak in kakovostno seme so štirje pogoji za dober pridelek. Zrak je onesnažen, vreme je postalo ekstremno. Čeprav sama vrtnarim tako, kot sem včasih, še bolj se trudim, pridelam pol manj, kot sem pred leti.«

Rastline na vaškem vrtu se še niso utegnile razrasti, a še pred koncem poletja bo breg, v katerem je nastal novi vrtiček, ozelenel. »Gotovo bo dobro uspeval, če bomo skrbeli zanj in ga vzdrževali, ker je dobro pripravljen,« ne dvomi Fani Sešek. Hči Urška se zavzema za permakulturno vrtnarjenje, a kakor opaža, je ljudi težko prepričati, naj opustijo stare navade pri obdelovanju zemlje in sprejmejo nove: »Nekaj, kar pa so iz permakulture pripravljeni kar hitro sprejeti, je zastiranje zemlje, ker tako dlje časa obdrži vlago. Vemo, da so tudi v naravi tla vedno pokrita. Po našem vrtu smo na najbolj strmem delu najprej položili centimetrsko mrežo iz jute, potem pa smo tla zastrli s slamo. Težje pa vrtičkarji, ki že dolgo delajo enako, sprejmejo, da zemlje spomladi ni treba prekopati. V bistvu pa so načela permakulture naša dediščina, tako so delali naši predniki, ker niso imeli drugih možnosti, kakor da se prilagodijo danostim svojega okolja.« Ni pa recimo vseeno, kakšna je zastirka, dodaja sogovornica – sekanci iz lesa iglavcev lahko zemljo zakisajo. Kadar je vreme zelo mokro, pa je zastirko včasih treba odstraniti.

Znanje od ust do ust

Na bodočem skupnostnem vrtu že poganja bob, tudi hermelika se je lepo razrasla, jagode cvetijo, prav tako stoletna čebula ... V največjem številu pa so zastopana zelišča in začimbnice – recimo zdravilni ožepek, na katerega so ljudje kar pozabili, timijan, rožmarin, žajbelj. »Zelišča so rastline, ki so prehransko najbolj bogate glede na količino, ki jo zaužiješ, poleg tega na vrtu ne potrebujejo veliko prostora,« pojasnjuje Urška Sešek, ko previdno stopamo po potki iz lesnih sekancev. Na smledniško izmenjavo sadik Flancanje pridejo tudi dekleta iz študijskega krožka Zvedave punce, ki deluje pod okriljem Gorenjskega muzeja. Zvečine so upokojenke, pravi ena od njih, Marinka Šubic iz Hraš, tako da imajo spet več časa za različne dejavnosti in tudi vrtove. Na Flancanju poskrbijo za nadgradnjo, pravi sogovornica: letos bodo širile znanje o zeliščih in čajih. Gospa Marinka svetuje, kako jih je treba shraniti: »Zelišča dobro posušim, potem jih zmeljem kar v mešalniku in shranim v kozarčke, da obdržijo aromo. Junija porežem prve zeli. Tudi zelenjave ne zamrzujem več, kakor smo jo včasih. Vse posušim v električnem sušilniku za sadje – peteršilj, zeleno, tudi por, korenček in kolerabo, takrat, ko je sveže, zdravo. Por narežem na tanke kolobarje. Ko iz posušenega skuhaš kremno juho, je okusna, kot da bi uporabil svežega.«

Sadje za marmelado na hitro skuha v loncu na povišan tlak, namesto vode doda na štiri kilograme sadja dva decilitra jabolčnega kisa, potem pa v odkriti posodi še malo pokuha s sladkorjem in doda nekaj malega želirnega sredstva. Takšni nasveti, ki niso nikjer zapisani, prehajajo od ust do ust, če le srečaš nekoga, ki ve zanje. Lepa priložnost je ravno Flancanje – in skupno obdelovanje vaškega vrta.

»Mislim, da bo letos sadike prineslo že okoli 150 vrtičkarjev. Držimo se pravila, da ni treba prinesti ničesar, ko prideš na Flancanje prvič, vzameš pa lahko, kar želiš, pozneje pa naj vsak tudi sam prinese sadike,« pravi Andreja B. Čerin. In kaj vse je bilo prejšnja leta na stojnicah pod cerkvijo svetega Urha? »Vedno je veliko povpraševanja po papriki in paradižniku, prinesejo najrazličnejše sorte, prav tako veliko sort bučk, razna zelišča, za baziliko je veliko zanimanja. Tisti, ki našo izmenjavo že dobro poznajo, kar vedo, kdo ima solato, zelje, rože. Nekaj je tudi domačih semen,« odgovarja sogovornica. Otroke čaka presenečenje. Na Flancanju dobijo rastlinico, a kakšno, bodo zvedeli, ko bo zrasla, če bodo le skrbeli zanjo. Domače živalce ne more imeti vsak, za domačo rastlinico pa se bo že našel prostor v lončku ali na vrtu.

image
Tla so prekrili z zastirko, ki ohranja vlago.