V tandemu vse do Portugalske

S skoraj 3000 kilometri sta mlada Ajdovca opravila v 20 dneh, in to na kolesu z odpada.

Objavljeno
28. november 2015 20.17
Katja Željan
Katja Željan
Začelo se je v šali, končalo kot čisto prava avantura. Dean Batista in Andrej Bratina, oba 24-letnika iz Ajdovščine, sta se odločila, da obiščeta prijateljico na Portugalskem. Toda zakaj bi zapravljala za letalsko vozovnico? Pa sta zvarila dve stari kolesi, ki sta ju našla na odpadu, v tandem, zraven pripela še doma narejeno prikolico za prtljago in se odpeljala dogodivščinam naproti.

In avantur na skoraj tri tisoč kilometrov dolgi poti ni bilo malo, saj je bil podvig, kot se je pokazalo, precejšen zalogaj. A Ajdovca sta bila trmasta in prepričana, da jima bo uspelo. »Vsi so bili malce v dvomih, ali bova s takšnim prevoznim sredstvom prišla do cilja, nama pa je to dalo le še dodaten zagon,« pravi Dean Batista. Resda sta prikolico, ki ju je spremljala ves čas, dokončala le dan pred odhodom na pot, ki ju je čez Italijo in Španijo peljala proti Portugalski, a mladostna zagnanost in energija očit­no prisegata na veliko spontanosti in iznajdljivosti. Pa še zanemarljivo majhne stroške tritedenskega »potovanja«. »Sicer bi lahko porabila še manj, a ne nazadnje je bil to najin dopust. In če bi še bolj varčevala, bi bilo vse skupaj eno samo trpljenje,« je prepričan sogovornik.

Izkušnja ju je naučila tudi dobre improvizacije. Pravzaprav je bila ta potrebna že pri sestavljanju kolesa, dodaten izziv je bilo še približno trideset kilogramov prtljage na prikolici. »Na začetku sva imela s seboj precejšnjo zalogo hrane, nato pa zadostno količino vode, saj je ponekod tudi na sto prevoženih kilometrih ni bilo dobiti. Najina filozofija je zato bila, da je bolje imeti s seboj česa več kot manj,« razlaga Batista. Zalomilo se je že četrti dan, malo pred Genovo, ko se je prikolica – zlomila. »Sedela sva ob cesti, mimo so se pripeljali drugi kolesarji in nama prikolico spet zvarili. Počutila sva se, kot bi zadela na loteriji, takšno srečo sva imela,« pove. Toda prikolica je kljub temu čez dva dni spet razpadla. »Takrat sva pomoč dobila v delavnici. Mislila sva že, da bova morala na vlak, pa naju je last­nica nekega bara pripeljala do možaka, ki nama je vse skupaj popravil. O ljudeh, ki sva jih srečala na poti, resnično ne moreva reči slabe besede. Pomagali so, če so le razumeli, kaj hočeva. Nad tem sem bil izredno presenečen,« priznava.

»Najin cilj je bil, da na dan prekolesariva 150 kilometrov in na cilj prideva v dvajsetih dneh,« o poti, ki se je sredi septembra začela v Ajdovščini, doda Andrej Bratina. Nazadnje sta na dan opravila s 130 kilometri, a sta bila z doseženim nadvse zadovoljna, saj tandemsko kolo s prikolico, ki je povzročala kar nekaj težav, ni ravno teklo tako kot navadno kolo, ki ga kupiš v trgovini. »Prevozno sredstvo sva ob pomoči prijatelja v celoti naredila doma, in to brez kakršnihkoli testnih meritev pred začetkom poti,« poudari. »Na podvig se kaj posebej nisva pripravljala, je pa res, da oba zelo rada kolesariva,« priznava Bratina, sicer eden najboljših gorskih kolesarjev pri nas. Da morata biti oba člena tandema pri vrtenju pedalov usklajena, najbrž ni treba poudarjati. In to tudi takrat, ko te v Španiji štiri dni pere dež ali ko med kakim spustom nenadoma odpove ena od zavor ...

Kolo je v dolžino merilo kar tri metre in pol, kar z drugimi besedami pomeni, da je bilo daljše od manjšega avtomobila. In zato ne ravno okretno v mestih in na trgih, kjer je bilo običajno veliko ljudi, še zlasti pa ne na tlakovanih ulicah. Ter ne nazadnje: nikjer ga ni bilo mogoče pustiti za nekaj ur, da bi si mladeniča lahko skupaj ogledala kakšno znamenitost. »Da bi eden stražil ob kolesu, drugi pa pohajkoval, nama ni prišlo na misel. Raje sva uživala v tem, da sva ves dan kolesarila,« poudarja Batista. Ali z drugimi besedami: na kolesu sta prebila pol dneva, pedale pa sta navadno pognala ob sedmih zjutraj. »Veliko ljudi se je, ko so zagledalo nenavadno odpravo, želelo z nama fotografirati, saj česa takega menda ne vidijo vsak dan,« pove v smehu.

Začudenih obrazov pa so nekateri ostali, ko se je tandem na lepem znašel pred – avtocesto. »V Franciji se je zdelo, da sva na cesti, potem pa ... Seveda sva obrnila, prišla nazaj v krožno križišče in tam srečala voznika, ki se je samo držal za glavo. V Španiji pa sva, ko sva se pripeljala iz krožišča, obstala pred znakom, da s kolesom ne smeva več naprej. Edina možnost je bilo nadaljevanje po makadamu, na katerem se je prikolica velikokrat zvrnila,« pripoveduje Bratina.

Zgodba, ki je brez dobrih ljudi verjetno sploh ne bi bilo, se je končala 30 kilometrov pred Lizbono v obmorskem kraju Peniche, ko je števec na tandemu kazal približno 2800 kilometrov. Tam sta pošteno načeto kolo podarila domačinu, ki jima je v zameno poklical taksi. Avantura se je tako končala, Ajdovca pa že razmišljata o kakšnem novem »potepu«. »Nimava še prave ideje, kam in kdaj bi jo s kolesom naslednjič mahnila. Prijatelji nama predlagajo Rusijo, a bova o tem do poletja še premislila,« pravita.