V Tonijevi grapi žari 40 tisoč lučk 

61-letni upokojeni železar iz Selovca na Koroškem Toni Štrigl, se ponaša z najbolj praznično okrašeno posestjo v državi.

Objavljeno
15. december 2019 18.00
Posodobljeno
15. december 2019 18.00
Slovenski dom z največ prazničnimi lučkami najdete v občini Dravograd. FOTO: Tadej Regent
Razen če je kje še kdo, ki je svoj dom in njegovo okolico okrasil z več kot štirideset tisoč novolet­nimi lučkami. Sosedje zunanje praznične razsvetljave v senco Tonijeve sploh ne postavljajo več. Čemu bi, saj njegova žari za vse. Toni meni, da jo lahko ob jasnem vremenu vidijo celo potniki iz letal, ki letijo nad hišo.

Dom Tonija in Renate Štrigl bo praznično ožarjen do 6. januarja, praznika svetih treh kraljev, ali še kakšen dan dlje, če zanimanje za ogled tisočev lučk še ne bo pojenjalo. »Če sodim po lanskem obisku, bo spet veliko obiskovalcev od vsepovsod. Tudi iz Avstrije in Hrvaške,« pove Toni Štrigl. Svoj prihod so napovedale številne skupine, pa tudi družine. Največ jih je iz severovzhodne Slovenije, pričakuje jih tudi z Gorenjske. Toni za ogled ne pobira vstopnine. Obiskovalcev je vesel: »Nikomur ni treba lučk opazovati s ceste.«

Na svoji posesti, na tromeji med občinami Slovenj Gradec, Ravne na Koroškem in Dravograd, jih pričakuje vsak dan od 16.45 naprej, ko lučke prižge. Ugasne jih okoli polnoči. Izjema so vikendi in prazniki, ko gorijo vso noč. Za prižig potrebuje približno deset minut, saj mora vključiti stikala na enajstih več­jih postajah in več manjših podpostajah. »Vsi me sprašujejo, koliko plačam za elektriko. Račun res ni visok, saj sem skoraj vse lučke zamenjal z led-diodami in plačam ga sam. Ni res, kot govorijo nekateri, da mi račun za elektriko poravna občina,« pravi Štrigl.
 

Krasi že petnajst let


Lučke je začel nameščati že prejšnji mesec. Večino zmore sam, a kjer potrebuje lestev, mu jo poprime žena Renata. Ob našem obisku ga je čakalo še zadnjih tisoč lučk. »Vsako leto jih je več. Letos kar dvanajst tisoč več kot lani,« pove gostitelj, ki praznično razsvetljavo namešča že petnajst let. Začel je v stanovanjskem bloku na Ravnah na Koroškem, kjer je s privolitvijo sosedov okrasil kar celo nadstropje.

Bila so leta, pravi Štrigl, ko je bil že odločen, da tega ne bo več počel. A ko so ga ljudje že septembra na ulici spraševali, ali bodo tudi letos lučke in koliko jih bo, si je vedno znova premislil. Dela z njimi ni malo. Pospravi jih šele, ko je dovolj toplo, da ne poškoduje kablov. Preden jih zloži v škatle, preveri, ali delujejo. Če je kakšna žarnica pokvarjena, jo takoj zamenja. »Tako so lučke novembra že pripravljene, da jih začnem razpeljevati,« pove.

Do praznične posesti boste prišli, če boste z glavne ceste med Slovenj Gradcem in Ravnami na Koroškami v kraju Sele zavili proti Bukovski vasi. S ceste vas bo proti Tonijevemu domu vodila tabla, na kateri piše Muzej Tonija Štrigla. To ni pomota, saj je mož znan tudi kot strasten zbiratelj. V svojem nabito polnem zasebnem muzeju hrani 15 tisoč razstavnih eksponatov, med njimi okoli 400 vojaških, policijskih in gasilskih uniform. Pred muzejem stoji 20-milimetrski protiletalski top Flak 38 iz leta 1939, ki mu ga je podarila Slovenska vojska.
 

Manjka le še zastava občine Ankaran


V muzeju ima zastave skoraj vseh slovenskih občin. Krepko se je moral potruditi zanje. Kar pet let je trajalo, da jih je zbral. Za vsako občino si je posebej zapisal, kako dolgo je trajalo in kolikokrat je moral tja poklicati. Manjka mu le zastava iz občine Ankaran, za katero pa se tudi že dogovarja.

image
Anton Štrigl v svojem malem, a nabito polnem zasebnem muzeju. FOTO: Tadej Regent


»Ljudje mi prinesejo vse sorte, ker mi zaupajo. Vedo namreč, da stvari ne preprodajam. Pri meni so na varnem.« Štrigl ima v svoji zbirki edini izvod usnjenega albuma s fotografijami iz leta 1958, ko je ravensko železarno obiskal Josip Broz Tito. Med razstavljenimi predmeti je tudi njegova vojaška uniforma, ki jo je nosil v času osamosvojitvene vojne v Bukovju pri Dravogradu. V zbirki ima še uniformo gasilca, ki je umrl 11. septembra 2001 med reševanjem ljudi iz newyorških dvojčkov, ter usnjeno jakno ameriškega pilota iz druge svetovne vojne. Zanimivo je, da ljudje k njemu prinašajo osebne stvari svojih preminulih, da se za njimi ne bi izgubila material­na sled. Med njimi je največ medalj in posmrtnih odlikovanj.
 

Piše sam sebi


Rad piše razglednice. Pošilja jih tudi sam sebi z vsakega izleta ali dopusta, že od srede sedemdesetih let. Piše prav tako svojim vnukom. Jaša, Brina in Kat­juša z zanimanjem opazujejo dedijevo početje in se veselijo vsake njegove nove zamisli. In teh nikoli ne zmanjka.

V grapi, kjer domuje Toni Štrigl, so zimski večeri lahko še bolj hladni kot drugod. V leseni hišici, ki je v času gradnje služila za vikend, zakuri v peči na drva, da se obiskovalci lahko pogrejejo. Tam na toplem postane jasno, da se gostitelj spozna še na zdravilna zelišča. Prostora res ni veliko, zato Toni bdi nad tem, da se lahko ogrejejo vsi, ki želijo.

»Nočem biti nevljuden. A če nekdo poseda predolgo, zunaj pa zmrzujejo majhni otroci, imajo prednost oni. Sicer pa so pri meni dobrodošli vsi,« sklene simpatični gostitelj.

Še to! Toni zelo rad posluša radio. Ves dan od zore do mraka. Radijski program odmeva po vsej posesti, saj ima nameščene zunanje zvočnike. Iz katere naprave, kje jo je dobil in katera znana slovenska glasbenica je bila njena last­nica, pa naj vam kar sam pove.