V ženskem zaporu na Igu: Sprijaznila sem se, da moram biti tukaj.

Če bi bile štiri več, bi bil edini ženski zapor v Sloveniji, stara graščina vrh hriba nad Igom, poln. Zdaj je v njem 82 žensk, več kot polovica ima če že ne pravice do prostih izhodov, vsaj do sprehodov v zavodskem parku. Ki ni ograjen niti z zidom niti z ograjo, a je poskuse pobega vseeno mogoče prešteti na prste ene roke. Te dni je bilo praznično tudi pri njih.

Dan pred božičem je v ižanskem zavodu za prestajanje kazni zapora kar vrvelo. Za zvečer so namreč obsojenke pripravljale božično-novoletno prireditev, ki so jo tokrat prvič v celoti pripravljale same. »Pri nas so pomembni trije datumi: 8. marec, september, ko izdamo glasilo Žarek, in novo leto,« je povedala direktorica zavoda Danijela Mrhar - Prelić. Ravno zaradi večernega dogodka je bil sicer »železen« dnevni red obrnjen na glavo: na notranjem dvorišču so najprej obsojenke, nato pripornice (trenutno jih je devet) v vrsti čakale na trgovsko blago, ki so ga naročile, precej jih je lep sončen dan preživljalo v zavodskem parku, nekaj jih je bilo na prostem izhodu. Tiste, ki niso delale – zdaj jih je 23 zaposlenih –, so čas preživljale v skupnih prostorih, kjer se klepeta, karta, gleda televizijo, kadi – nekadilke so v izraziti manjšini –, ali na generalki za zvečer.

Praznično razpoloženje se je čutilo tudi na hodnikih graščine, spominjajoče na angleški internat; novoletne jelke na vsakem koraku, na stene ali vrata nalepljene spodbudne misli za prihodnje leto, tudi direktorici je ena od obsojenk v roke na hitro stisnila lastoročno izdelano voščilnico. »Stavba je arhitekturno res neprimerna za zapor, ima pa dušo, za kar poskrbijo obsojenke same s tem, ko prepleskajo in po svoje urejajo prostore,« je povedala direktorica. Želeli bi si več manjših sob, tako kot na zaprtem režimu (ženske tam nimajo pravice do izhodov, ampak se lahko gibljejo le v zavodu in na njegovem notranjem dvorišču), kjer so leta 2009 izvedli zahtevno pregraditev večje sobe v več manjših, medtem ko ima polodprti režim le eno sobo za dve osebi, sicer pa sobe za pet, osem ali deset oseb. A ženskam na (pol)odprtem režimu se odpirajo težka rešetkasta vrata, kar pomeni izhod na plano, v park, sorazmerno z deležem odslužene kazni pa si pridobijo tudi pravico do 53 ur trajajočih prostih izhodov – osebe na polodprtem do štirikrat, na odprtem režimu do petkrat na mesec.

»Navadila sem se že«

Petindvajsetletnica, ki je na Igu približno pet mesecev, je na polodprtem režimu – v park že lahko hodi, pravice do izhoda še nima. Kot je povedala, je faza privajanja odvisna od tega, kako hitro sprejmeš novo situacijo. »Nekatere so tukaj že zelo dolgo, pa se še vedno smilijo samim sebi, druge se hitro sprijaznijo, spet tretje so nekje vmes. Jaz sem se že navadila, je pa tudi res, da sem imela veliko časa za pripravo na to in sem se izjokala, še preden sem stopila skozi vrata zapora. Sprijaznila sem se z dejstvom, da moram biti tu, ker če se ne bi, bi mi bilo veliko teže,« je prepričano neverjetno pozitivno, tudi vseskozi nasmejano dekle. »Seveda pridejo trenutki domotožja ali pa si zaželiš, da bi se odpeljal po cesti navzdol, stran od gradu, in videl še kaj drugega, kot le ta park, a že to, da sem lahko zunaj …«

Izza zidov so ji dovolili stopiti šele pred mesecem dni in naravo je, poleg stikov s prijatelji, najbolj pogrešala. »Ko prideš prvič v park, je to res veliko doživetje. Drugače se počutiš, si na svežem zraku, poleg tega ti zavod s tem izkaže neko zaupanje. Osebno mi to zelo veliko pomeni,« pravi, zadovoljna tudi, da je v sobi z zgolj dvema sostanovalkama. »To je pravo razkošje, imamo celo svojo prho. Prej, ko sem bila v sobi z več osebami, sem pač poskušala odklopiti, kar me je motilo. Zdaj, če potrebujem zasebnost, si nataknem slušalke z glasbo in me ni,« je pojasnila.

»Pogoj za bolj sproščen režim je zagotovo urejena osebnost. To, da gre lahko obsojenka zjutraj in popoldne za več ur v park, je dejansko izjemen motivacijski moment, da ne počne lumparij v zavodu,« je potrdila Mrhar-Prelićeva. Pri nameščanju obsojenk sicer upoštevajo več okoliščin: kako je oseba prišla na prestajanje kazni – (ne)prostovoljno –, dolžino kazni, za kakšno vrsto kaznivega dejanja je šlo – umor, spolni delikt … – in drugo problematiko, ki spremlja obsojenko, npr. odvisnost od alkohola ali drog. Največ žensk, približno 75 odstotkov žensk, prestaja kazen zaradi premoženjskih deliktov – ropa, tatvine, kraje –, na drugem mestu so kazniva dejanja zoper življenje in telo – poskus umora, umor, spolni delikti, fizično nasilje … –, sledijo kazniva dejanja, povezana z drogo.

»Ni pravila, koliko časa je obsojenka na zaprtem režimu. Nekatere z dolgimi kaznimi lahko razmeroma hitro pridejo na polodprti režim, so pa kakšne z manjšo kaznijo, pa nikoli ne pridejo na odprtega. Od posameznice je odvisno, kako, če sploh, bo sprejela veljavna pravila. Pogosto jim pravim, da niso neki bavbav, a nekatere stvari pač niso dovoljene. In katere niso, je tudi jasno povedano. Vsekakor ne gre za prijetne situacije,« je povedala direktorica.

Ni zaklepanja v sobe

Kakšnih večjih težav sicer v zaporu ni. »Čeprav nimamo ograje, se je lani zgodil en sam pobeg iz parka, enako predlani. Glede na to, koliko prostih izhodov imamo in koliko obsojenk je lahko vsak dan v parku, res malo. Na dan gre namreč lahko ven 40 žensk, in če gre vsaka le enkrat – lahko pa gre najmanj dvakrat, poleti celo trikrat, še zvečer – pomeni to 12 tisoč izhodov na leto.« Bolj so težavni medosebni odnosi. »Dogajajo se manipulacije, ogovarjanje, blatenje … Sem ter tja si nekatere dobesedno skočijo v lase, kakšnega resnega fizičnega nasilja pa še ni bilo. A to ne pomeni, da ga nikoli ne bo. Zapor je pač živa stvar; danes je lahko tako, jutri povsem drugače.«

Težav z uživanjem prepovedanih substanc imajo zelo malo, »več je zlorab legalno pridobljene terapije. A če bi imeli resne težave, potem ne bi moglo biti vse tako odprto, kot je zdaj.« Obsojenk v zaprtem režimu namreč ne čez dan ne čez noč ne zaklepajo, le v nočnem času zaklenejo prehodna vrata, sicer pa se prosto gibajo iz svojih sob v dnevno sobo, na aktivnosti … Deloma je tako tudi zaradi arhitekturnih omejitev. »Dob, največji moški zapor, na primer, ima posamezne oddelke med seboj konkretno fizično ločene, medtem ko je pri nas vse znotraj iste hiše. In v tem pogledu so naše ženske diskriminirane, zlasti tiste, ki kazen preživljajo v odprtem režimu, saj jim je marsikatera stvar onemogočena: na primer dostop do interneta in možnost uporabe mobilnega telefona.« Na Igu nimajo niti prostora za intimne obiske. »Tudi to je diskriminatorno do žensk, nekaj bo treba urediti v tej smeri. Projektno nalogo in izračune smo sicer naredili, a gre žal za velike zneske, ki se jih trenutno ne moremo nadejati.«

Težava je tudi kadrovska podhranjenost, saj v zavodu izvajajo specialne programe, kot so obravnava od odvisnosti od alkohola, drog ali samomorilske ogroženosti, poseben program za osebe, obsojene zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja. »Imamo le dva nosilca primera in vodjo oddelka za vzgojo, kar pomeni, da dva zaposlena skrbita za 80 žensk, pri čemer gre za matere, matere, ki imajo otroke v rejniških družinah, ženske z odvzetimi roditeljskimi pravicami, posameznice, ki so različna kazniva dejanja storile po dolgih letih travm in zlorab …«

Pri tem pokaže lepo popleskano in porisano sobo, kjer se matere v zaprtem režimu srečujejo z otroki, mlajšimi od 12 let. Ob koncih tedna po tri ure. Zdaj v zavodu ni nobene, ki bi imela ob sebi tudi otroka. »V zadnjih slabih petih letih smo imeli tri take primere, kar je logistično precej zahtevno, saj je treba materi zagotoviti sobo, v katerih je sama z otrokom.« V omenjenem obdobju so imeli sicer 21 primerov nosečih obsojenk, vendar je bilo prestajanja kazni v večini primerov prekinjeno zaradi upravičenih razlogov, kar nosečnost manj kot pet mesecev pred porodom je. »Do otrokovega prvega leta starosti se seveda prekine le, če ima ženska urejeno socialno sliko in okolje, lahko zaprosi tudi za odlog, dokler otrok ne dopolni dve leti. Če pa razmere niso urejene, biva otrok v zavodu skupaj z mamo do prvega, izjemoma do drugega leta starosti.«

Za vse skrbijo same

Medtem pridemo do prostorov, kjer deluje zobna, splošna in ginekološka ambulanta. »Zdravniki, tudi psihiater, prihajajo enkrat do dvakrat na teden ali po potrebi«, je povedala sestra Nevenka, medtem ko je ena od starejših obsojenk pomivala tla. »Vse obsojenke imajo do dve uri na dan delovne obveznosti, vsaka ima svojo nalogo, tako da za red in čistočo v zavodu v celoti skrbijo same in tako ne potrebujemo zunanjih izvajalcev,« je pojasnila direktorica. Tudi obroke ob pomoči delovne inštruktorice pripravljajo same; tisti dan je po jedilnici, ki se ob praznikih spremeni v dvoranico z odrom, v njej pa je potekala tudi božična polnočnica z duhovnikom Robertom Friškovcem, dišalo po čuftih, kuhajo pa tudi za odprti oddelek Ljubljane, ki je pod ižanskim gradom.

Tiste, ki delajo v kuhinji in pralnici ter v vzdrževanju oz. skrbi za notranje prostore, so tudi uradno zaposlene v okviru zavoda, nekaj jih ima službo v JGZ Golovec v proizvodnji papirne galanterije, dve pa pri zunanjem izvajalcu. »Poleg tega imamo tri obsojenke, ki čez teden delajo, konce tedna pa preživljajo v zaporih. To zakonodaja omogoča tistim s kaznijo, manjšo do 36 mesecev, če ne gre za kaznivo dejanje spolnega delikta, a to le v primerih, ko bi lahko zaporna kazen ogrozila njihovo redno delovno razmerje.«

Varno okolje za odvisnike

»Zaradi dela čas zagotovo hitreje mine,« je potrdila 22-letnica, ki je že 15 mesecev v zaprtem režimu. »Ob treh popoldne končamo delo v papirnici, po kosilu se sprehodim, tudi telovadim, pa je dan hitro naokoli.« Obsojenke imajo na voljo manjšo provizorično telovadnico z dvema sobnima kolesoma in mizo na namizni tenis, ki je po potrebi tudi soba za (pevske) vaje, nasproti nje pa je prenovljena in menda dobro obiskana knjižnica, ki so jo obsojenke poimenovale – in to tudi napleskale nad vhod – Zlata kletka. V (zlati) kletki, kot pravi, 22-letnica, se je bilo najteže navaditi na neke okvire, »zlasti ker sem dokaj svobodnega duha, poleg tega pa individualistka, ki močno pogreša zasebnost. Tukaj nisi nikoli sam. Vseeno pa je najhuje to, da ne morem ven v naravo, na voljo imam le beton. Ker sem nekdanja odvisnica, mi manj zaupajo in se moram bolj truditi, da dokažem, da resno mislim, da si prislužim vsaj polodprti režim. To je hkrati priznanje, da delaš pravilno, da nisi na krivi poti.«

Odvisnosti se je ob pomoči zavodskega osebja odvajala prav na Igu. »Vse je odlično potekalo, že štiri mesece sem povsem čista. Tukaj je to res laže, za nas odvisnike je to varno okolje. Saj ne rečem, da ni droge, a se vsaj lahko umaknem od nje, medtem ko je zunaj dostopna na vsakem koraku.« Pred njo sta še dve leti zapora. »Kar dolgo, a upam, da se mi bo v tem času uspelo stabilizirati, da bom zunaj dovolj močna.«

Na Igu je sicer bujenje malo pred šesto uro zjutraj, ob pol sedmih zajtrk, ob sedmih delo oz. prostočasne dejavnosti, ob treh kosilo, popoldne dejavnosti, po večerji ob pol sedmih druženje in aktivnosti, vmes raporti, ko se preverja število obsojenk. Spanje je med delavniki ob desetih zvečer, na dela prost dan ob enajstih ali polnoči, med prazniki še pozneje. »V zavodu se trudimo organizirati čim več dejavnosti. Pred leti je bil urnik zelo poln, trenutno – zaradi pomanjkanja kadra in sredstev – precej manj: imamo zabavno slikarijo, skupinske vadbe, delavnice osebnostne rasti. Izvajajo se tudi projekti vseživljenjskega učenja, januarja pa začnemo mednarodni projekt, po katerem bosta dve obsojenki dobili možnost, da končata srednjo šolo.«

Nikomur ni fajn!

Zdelo se je skoraj prijetno in zabavno, zlasti zaradi sproščenega ozračja po okrašenih hodnikih in sonca, ki je razsvetljevalo prostore in takrat še zelenino parka, ampak Mrhar-Prelićeva hitro prežene idilične misli. »Laična javnost si povsem napačno razlaga pomen zapora, izhaja iz zgolj preživetvenega vidika: da je zapornik na toplem, ima hrano, mu ni dolgčas … Ampak zapor je zaradi odvzema svobode eden največjih posegov v integriteto posameznika. Pomeni strukturo pravil, ki jih posameznik mora upoštevati, pri čemer je za vsako kršitev predviden ukrep. Poleg tega v zaporu bivaš z ljudmi, ki si jih nisi izbral sam, nimaš pa stika s tistimi, ki so ti v življenju pomembni. Nikomur ni fajn v zaporu in mu ne more biti, ne glede na to, koliko si zapor prizadeva za neko odprtost oz. dogajanje. Pogosto poslušamo očitke, zakaj obsojenke spuščamo ven, pa da jim nič ne manjka … Menim, da je odgovornost zavoda, da poskušamo človeka usmeriti na poti, ki so družbeno sprejemljive, ne pa ga povsem socialno onesposobiti. Treba mu je dati možnosti, da dokaže, da je lahko aktivni del družbe, ki ne bo delal kaznivih dejanj. A spreminja se lahko edino sam, saj sami sprejemamo odločitve za svoje vedenje, zavod mu pri tem kvečjemu poskuša pomagati pri socializaciji in integraciji v okvire, ki so družbeno sprejemljivi. A tega koncepta naša družba žal še ni usvojila.«

Zato, kot pravi, je vsak prehod zahteven in potencialno problematičen. »Tudi za tiste, ki kazen preživljajo v odprtem režimu, kar v praksi pomeni, da hodijo vsak konec tedna domov in da imajo pravico do letnega dopusta. Zapor tudi v tem primeru povzroča deprivacijo, zato je na dan odhoda domov vseeno stiska. Tudi če imajo urejeno vsaj stanovanjsko problematiko, so ponavadi ekonomski dejavniki tisti, ki niso urejeni.«

Petindvajsetletna obsojenka: »Poskušam čim manj razmišljati o času – koliko bom še tukaj, koliko ga je že minilo. Najbolj me je bilo strah, da se bo tukaj čas ustavil, a se ni. Verjetno je to odvisno tudi od tega, kako se pripraviš v glavi: jaz sem si dejala, da se vsaka stvar lahko obrne na pozitivno, in zato se trudim potegniti iz tega, kar se da. Tukaj dejansko imaš možnost, da razčistiš stvari v zvezi s samim seboj. Odločila sem se, da bom naredila nekaj zase, tako da se zdaj ukvarjam s stvarmi, ki sem jih prej zapostavljala – sebe, izobraževanje. In prepričana sem, da se bom, ko pridem ven, dobro znašla, ker sem se še vedno.«