Varčujemo, privarčujemo pa bolj malo

Varčevanje, gospodarska rast in globalizacija.

Objavljeno
28. oktober 2016 17.58
Gorazd Utenkar
Gorazd Utenkar
Med množico svetovnih, mednarodnih, takšnih in drugačnih dni je tudi svetovni dan varčevanja. Ker je takrat pri nas praznik, v anglosaksonskih deželah in vedno bolj tudi drugje pa na zadnji dan oktobra slavijo noč čarovnic, se pogosto spregleda, da je 31. oktober prav tako posvečen varčevanju. In v tem so Slovenci pri vrhu članic Evropske unije, na tretjem mestu.

Svetovni dan varčevanja je stara zadeva. V času med obema vojnama, leta 1924, so v Milanu v Italiji pripravili prvi mednarodni kongres hranilnic. Nanj so prišli predstavniki 700 hranilnic iz 27 držav. Zadnji dan srečanja, 31. oktobra, je italijanski profesor Filippo Ravizza ta dan oklical za svetovni dan varčevanja. Namen je bil opozoriti ljudi, da je zelo pomembno, zanje osebno in za celotno družbo, da ne zapravijo vsega denarja. V Sloveniji s tem očitno ni velikih težav. Gospodinjstva so po podatkih statističnega urada v letu 2015 – gre za zadnje uradne podatke, objavili so jih ta teden – privarčevala 14,8 odstotka bruto razpoložljivega dohodka.

V bogati družbi

Bolj varčni so od Slovencev samo na severu Evrope, na Švedskem in v Nemčiji. V prvi državi so ljudje privarčevali skoraj petino, v drugi 17 odstotkov bruto razpoložljivih dohodkov. Zanimivo je, da Sloveniji med varčnimi državami delajo družbo same veliko bogatejše države. Na naslednjih mestih za njo so se zvrstile Norveška, Francija, Avstrija in Nizozemska. Najmanj varčujejo v Latviji in na Cipru, kjer gospodinjstva porabijo več, kot zaslužijo, in torej ne varčujejo, ampak se zadolžujejo.

V vseh prej naštetih državah z velikim deležem varčevanja je povprečna neto plača vsaj dvakrat višja od slovenske, na Norveškem, ki ni članica Evropske unije, je celo triinpolkrat višja. V celotni EU je stopnja varčevanja sicer dobrih deset odstotkov.

Varčevanje se v Sloveniji seveda ni začelo lani, saj so gospodinjstva tudi desetletje prej varčevala bolj kot povprečno v drugih članicah Unije. Edina izjema je bilo leto 2012, ko je bila bruto stopnja varčevanja najnižja. Takrat je bila gospodarska kriza pri nas najgloblja, saj se je naslednje leto gospodarstvo začelo pobirati oziroma vsaj ni več šlo navzdol. Morda bi lahko rekli, da je varčnost tradicionalna; v nekaterih delih države – na Gorenjskem in v zgornjem delu Savinjske doline – veljajo za skopuhe, po drugi strani pa proti vzhodu, kjer se dežela iz gora razpre v ravnice, veljajo za manj varčno naravnane.

Daleč največ denarja, ki jim ostane, Slovenci naložijo v banke ali pa ga hranijo doma v nogavicah. Kar polovica prihrankov je namreč v obliki gotovine in denarnih vlog. Četrtina prihrankov je v obliki delnic in drugega lastniškega kapitala, edina naslednja omembe vredna oblika pa so zavarovanja in pokojninsko varčevanje, v katerih je dobrih 17 odstotkov prihrankov.

Po mnenju profesorja na ljubljanski pravni fakulteti dr. Marka Jakliča je takšna sestava varčevanja zgodovinsko pogojena. V Sloveniji ni tradicije vlaganja prihrankov v vrednostne papirje, saj jih ni bilo. V socializmu so lahko ljudje denar, kolikor so ga imeli, vlagali le na banke ali morda v kakšno nepremičnino. To se je sicer spremenilo predvsem v 21. stoletju, ko so začeli vedno več vlagati v delnice. Nekateri so si za te nakupe denar celo izposojali, kar je po Jakličevem mnenju velika neumnost, in mnogi so se v borznem krahu leta 2008 pošteno opekli. Tudi ta izkušnja ne povečuje ravno zaupanja ljudi v vrednostne papirje in zato je v njih razmeroma malo prihrankov.

Koliko Slovenec privarčuje?


Ob tem je Jaklič opozoril še na en vidik varčevanja. Stopnja varčevanja je v Sloveniji res visoka v primerjavi z drugimi državami, vendar so privarčevani zneski dejansko nizki. Slovenija je po nekaterih podatkih po koeficientu Gini, ki kaže na neenakomerno razdelitev dohodka in premoženja med prebivalci posamezne države, najbolj dohodkovno enakopravna država na svetu, kar pomeni, da so razlike med revnimi in bogatimi najmanjše.

Tudi če to ni res, je vsekakor v zelo ozki skupini najbolj dohodkovno enakopravnih, skupaj s skandinavskimi državami ter nekaterimi iz srednje in vzhodne Evrope. Na majhne razlike kaže tudi pred kratkim sprejeta davčna olajšave za ljudi z dohodki, višjimi od 1,6 povprečne mesečne plače. Takih je samo desetina prebivalcev.

Dr. Marko Jaklič. Foto: Ljubo Vukelič/Delo

To pa ne pomeni, da so Slovenci enaki v blaginji in bogastvu, ampak po Jakličevem mnenju bolj to, da so enakopravni v revščini. V drugih državah, kjer dosti varčujejo, so plače veliko višje, cene pa ne toliko, če sploh. Zato gospodinjstvu ostane precej več bruto razpoložljivega dohodka. Jaklič je ponazoril z Avstrijo, ki je Sloveniji vsaj geografsko najbližje: »Cene so v Avstriji primerljive s slovenskimi, plače pa so dvakrat višje. Jasno je, da je njihovih 13 odstotkov bruto razpoložljivega dohodka v evrih precej višja številka od slovenskih 14 odstotkov. v odstotkih v Sloveniji res varčujemo veliko, vendar absolutno, v evrih, privarčujemo bolj malo.«

Varčevanje in poraba

Po nekaterih kazalnikih je velika recesija, največja gospodarska kriza po veliki depresiji v 30. letih prejšnjega stoletja, za nami. Ameriški predsednik Barack Obama je za britanski tednik The Economist pred kratkim napisal članek, v katerem se je hvalil, da so ponovitev velike depresije – o tem se je veliko govorilo v letih 2008 in 2009, ko so nekateri ekonomisti razlagali, da se takšne krize pojavljajo na 80 do 100 let – preprečili s pametno politiko.

Jaklič o tem ni prepričan. Po njegovem mnenju krize ni konec, saj je gospodarska rast, predvsem v Evropski uniji, zelo nizka. Poleg tega ima veliko držav še vedno visok javni dolg – tudi zato, ker so prevzemale izgube bank –, se pravi, da so zelo zadolžene. Zelo so zadolžena tudi gospodinjstva. Še nekateri podatki kažejo na to, da krize ni konec: izjemno nizke obrestne mere, zelo nizka inflacija, nizka rast produktivnosti, malo državnih investicij.

Ob teh znakih sogovornik opozarja, da se velika depresija ni končala ne v 30. letih in ne z drugo svetovno vojno, za katero velja, da je pomenila dokončen obračun z njo. Prepričan je, da so se v Evropi stvari resnično obrnile na boljše šele na začetku 50. let prejšnjega stoletja, saj so se tedaj začeli kazati sadovi povojnih sprememb sistema: »Po zadnji krizi pa ni bilo nobenih sprememb oziroma so te premajhne. Še več, marsikje, v Sloveniji sicer še ne, se spet napihuje nepremičninski balon, za katerega vemo, da je povzročil zadnjo krizo.«

Na vprašanje, ali je za okrevanje gospodarstva boljše varčevanje ali trošenje, ni enoznačnega odgovora. Odvisno je od države do države. »Nemčija je, na primer, država presežkov. Čeprav veliko izvaža tudi v ZDA in na Kitajsko, največ presežkov še vedno ustvari znotraj Unije. Takšen model gospodarstva ni vzdržen. Nemčija bi preprosto morala več porabiti,« je eno plat dileme med varčevanjem in trošenjem predstavil Jaklič.

Druga plat je primer Slovenije. Sicer je izvozno usmerjena, vendar Jaklič meni, da veliko povečanje porabe ni pametno. Tudi država mora po njegovem mnenju trošiti pametno. »Treba je pomisliti na leta pred 2008. Takrat je bila rast zelo visoka, vendar ne zaradi izvoza, ampak predvsem zaradi notranje porabe, na primer gradbeništva. Videli smo, da se ni dobro končalo.«

Vpliv globalizacije

Na gospodarstvo seveda vpliva tudi proces globalizacije. Ta je po Jakličevem mnenju v skupnem seštevku pozitiven. Veliko težav, najbolj očitno onesnaževanje in podnebne spremembe, je mogoče rešiti samo na svetovni ravni.

Najbolj pozitiven vidik globalizacije je zanj ta, da zmanjšuje trenja med državami in tako preprečuje ali vsaj zmanjšuje možnost za konflikte, ki so svet tako tragično pretresli v prejšnjem stoletju. »Moramo se spomniti samo na 30. leta prejšnjega stoletja. Po izbruhu velike depresije so se države zapirale vase. Posledica je bila največja vojna v zgodovini. Zato me skrbi, da se takšne težnje spet pojavljajo. Najbolj svež primer je odločitev Velike Britanije za odhod iz Evropske unije, za brexit. Imamo pa tudi primere iz neposredne bližine, ko na eni strani ograjo proti Sloveniji gradijo Avstrijci, na drugi strani pa jo Slovenija gradi proti Hrvaški.« Za takšne izolacijske težnje je po njegovem mnenju najboljše zdravilo prav globalizacija. Njen vpliv zato ni samo gospodarski.

Ima pa globalizacija tudi negativni vpliv. Gre za deregulacijo standardov, kakršni veljajo v Uniji. Ta bi kot največja gospodarska sila sveta morala, je prepričan sogovornik, svoje standarde na področju varovanja okolja, delavskih pravic in podobnega vsiliti drugim, ne pa da ji drugi vsiljujejo svoje, nižje standarde.

Eden od generatorjev deregulacije so tudi prostotrgovinski sporazumi. Tem Jaklič sicer ne nasprotuje, ima pa veliko pomislekov glede trenutno najbolj aktualnih, sporazuma s Kanado CETA in z Združenimi državami TTIP. Kakor pravi, sicer ni med posvečenimi, ki so jih podrobno seznanili z vsebino. Vendar iz spremljanja medijev, kjer jih odgovorni predstavljajo, ni dobil jasnih odgovorov o vsebini obeh sporazumov. CETA, o kateri so se zdaj sicer zbogali, se mu zdi manj sporna, za TTIP pa je prepričan, da je treba še marsikaj doreči.