Vas skrbi, da bi izbruhnila nova velika vojna?

Nataša Pirc Musar, dipl. pravnica

Pronicljivi novinar Boštjan Videmšek je napisal, da se nam približuje nova velika vojna. Res, Evropa je skoraj že obkrožena z vojnimi območji in nestabilnimi državami, od Ukrajine do Alžirije. Kaže, da vse to vedno večja ozemlja vodi v nered, kaos, brezvladje in boj vseh proti vsem, prej kot pa v jasen vojaški spopad. Za zdaj se Evropa še najbolj sooča s problemom beguncev in grožnjo terorizma. Nemogoče je ostati neopredeljen in neprizadet. To pišem v Ukrajini, v Kijevu, kjer se sicer zdi, da je vojna na vzhodu države daleč, a je po zaskrbljenosti in nemoči ljudi tudi brez obstreljevanja in mrtvih grozeče blizu. Zaskrbljena sem, a tudi jezna, ker se kot že tolikokrat v zgodovini moški igrajo krute igre. Ženske se reševanja konfliktov ne lotevamo tako.

Jure Apih, publicist

Nova velika vojna je že tu in prav vse kaže, da bo kmalu še večja. Gospodarji vojn na vseh straneh kupijo ognje sovraštva, ki jih ne obvladujejo več. Mladi, ki ne morejo pričakovati ničesar razen bede in ponižanja, vidijo smisel svojega življenja le še v sesuvanju krivičnega osovraženega sveta. Ko nimajo več kaj izgubiti razen okovov, so pripravljeni na vse. Trgovci z nafto, vodo in orožjem pa se skupaj z objestnimi oblastniki tudi veselijo. Cena, ki jo že plačujemo, bo pošastna, tolažba, da je po vsaki veliki vojni svet boljši, pa perverzna. Z nebes je izid morda res videti napreden, človek pa je itak že izgubil veliko začetnico.

N'toko, glasbenik in kolumnist

Skrbi me, da večina prebivalcev Evrope in Amerike sploh ne vidi, kako ta velika vojna že vrsto let poteka tako rekoč pred njihovim pragom. Skrbi me, da smo sposobni gledati nenehne spopade v obroču okoli Evrope (od severne Afrike prek Bližnjega vzhoda, Kavkaza do Ukrajine), ne da bi znali povezati sliko in temu reči svetovna vojna. Skrbi me, da se državljani EU in ZDA ne zavedajo večdesetletne neposredne vpletenosti njihovih držav v vojne po vsem svetu. Beguncev je zdaj več, kot jih je bilo med 2. svetovno vojno. Edini razlog, da današnjega stanja ne razumemo kot »veliko vojno«, je, da v njej še ne umirajo belci iz bogatih držav.

Dragan Petrovec, kriminolog

Ne zdi se mi verjetno, da bi izbruhnila vojna svetovnih razsežnosti. Je pa res, da so tudi lokalne krute in da presegajo domišljijo. Težava je v tem, da se nam zdi, kako je vse to oddaljeno od nas. Kot da ne bi imeli balkanske izkušnje. Vzpostavili pa smo nekakšen trgovski odnos do človeškega življenja v najslabšem pomenu besede. Nekaj sto utop­ljenih beguncev pred italijansko obalo, dva tisoč Palestincev – največ civilistov in vmes množica otrok – to nista številki, ki bi nas ganili. Ampak to pomeni, da tudi za Slovence, ko bi kaj prišlo nad nas, ne bi bilo nikomur mar. S svojim odnosom do drugih namreč oblikujemo tudi svojo lastno usodo.

Dušan Jovanović, režiser

Jean Paul Sartre je v drami Muhe zapisal: roke imamo krvave, ampak naša vest je čista. Te besede ponav­ljajo vsi udeleženci v krvavih morijah na Bližnjem vzhodu. Če bi Amerika v koalicijo proti Islamski državi pritegnila tudi Sirijo, Iran in Rusijo, bi to odvrnilo neposredno nevarnost globalnega spopada. Ali če bi papež Frančišek sklical ekumensko mirovno konferenco med kristjani, suniti in šiiti. Ne eno ne drugo se seveda ne bo zgodilo. Požari, ki divjajo na kriznih žariščih, napetosti v Magrebu in Aziji so kot vezne posode, polne bencina. Manjka samo ugoden veter norosti. Zakaj bi objokovali samo tiste, ki že umirajo? Vsi lahko objokujemo svojo usodo. Po prvi svetovni vojni je Hemingway napisal roman Zbogom orožje. Ta naslov je bil, kot vse kaže, pretirano optimističen.

Svetlana Slapšak, redna profesorica, publicistka, brezposelna

Vojna je že tu, Slovenija je vpletena. Zdi pa se, da nekateri na vodilnih položajih tega še niso opazili. Sicer se ljudje vojne pogosto zavedo šele, ko domov začnejo prihajati krste. Zelo me skrbi, da še ni večjega in vplivnejšega pacifističnega gibanja. Ni boljšega trenutka za vprašanje, kakšen smisel ima zdaj vojska – ne samo slovenska.

Karel Gržan, duhovnik

Strinjam se s papežem Frančiškom, ki pravi, da že »lahko govorimo o tretji svetovni vojni«. V njenem »ozadju so interesi, pohlep po denarju in oblasti …«. Torej ne gre več le za klasične vojne; tudi tam, kjer na videz ni bitk, se dogajajo osvajalski pohodi brezobzirnega globalnega kapitalizma, ki z ekonomskimi prijemi zavzema države. Kaj pa je drugega prodaja oz. predaja slovenskih dobičkonosnih državnih podjetij tujim državnim kupcem? Samo bedak verjame, da si razprodan še gospodar na svoji zemlji! Kolikšne so pravice hlapcev? Treba se bo prebuditi! V povezanosti se bo treba boriti, da bomo ohranili socialno državo, kot nam je pred 110 leti v oporoki preroško naročil na včerajšnji dan rojeni Edvard Kocbek (27. septembra 1904).