Vasilka Sancin: Ko bodo prebrali, bodo najbrž spremenili mnenje

O arbitraži, njenih plusih in minusih ter posledicah smo se pogovarjali s pravnico, ki je neposredno sodelovala v postopku.

Objavljeno
30. junij 2017 16.11
Gorazd Utenkar
Gorazd Utenkar
Odločitev arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško so razglasili v četrtek. O prvih vtisih smo se pogovarjali s predavateljico na ljubljanski pravni fakulteti, ki je tudi neposredno sodelovala v postopku in zadevo torej odlično pozna, dr. Vasilko Sancin.

Vasilka Sancin je bila že od leta 2003 v različnih oblikah svetovalka ministrstva za zunanje zadeve. Tako je začela sodelovati tudi pri sklepanju arbitražnega sporazuma in v skupini pravnikov pod vodstvom sedanjega premiera Mira Cerarja, ki je pripravljala podlage za slovenski memorandum za arbitražo; obsegal je približno 450 strani in še približno 800 strani prilog. Do januarja 2013 je bila tudi ena od odvetnikov Slovenije pred tribunalom.

Dobro, vendar...

Najbolj pomembno pri odločitvi je za Sancinovo to, da smo po vseh dolgoletnih zapletih dobili dokončno, pravno zavezujočo in izvršljivo razsodbo. »Dolgoletni spor med sosednjima državama je razrešen s pravnimi sredstvi, arbitražo. Pričakuje se, da bosta obe stranki v sporu odločitev spoštovali,« je povedala.

Čeprav na Hrvaškem za zdaj trmasto zatrjujejo, da razsodbe ne bodo upoštevali, pravnica meni, da si bodo premislili, ko se bodo strasti umirile in bodo dobro prebrali, kaj v njej piše. Po njenem bodo kljub vsem zapletom – se pravi prisluškovanju nedovoljenim pogovorom med slovenskim članom tribunala in agentko, zaradi česar Hrvaška pravno neupravičeno zatrjuje, da je enostransko stopila iz postopka – ugotovili, da vsebina ni takšna, da z njo ne bi mogli živeti. Za izpolnitev razsodbe pa bosta državi nedvomno morali polno sodelovati.

Razsodba je po prepričanju Sancinove zelo uravnotežen kompromis. Morda pretirana pričakovanja veliko ljudi v Sloveniji so po njenem posledica tega, da so v javnosti prikazovali zelo izbrane informacije, ne pa celotne slike. Zapleteni mejni spor so namreč na obeh straneh dolga leta izkoriščali v politične namene. »Nekateri dokumenti so tičali v omarah in so prišli na dan šele, ko se je zares začel arbitražni postopek,« pravi sogovornica.

Celotna zadeva bi lahko imela ugodne posledice tudi v širši regiji, kar je evfemizem za območje nekdanje Jugoslavije, kjer je ozemeljskih sporov veliko. Po mnenju Sancinove je arbitraža pokazala, da je z uporabo mednarodnega prava mogoče pravično razrešiti še tako zapletene in geografsko posebne razmere.

»Nedvomno je pri takšnih sporih najboljša dvostranska rešitev, se pravi med vpletenima državama. Če pa se dvostranska pogajanja znajdejo v slepi ulici, se je dobro obrniti na tretjega. Obstajajo diplomatska sredstva – posredovanje, dobre usluge, sprava – ali pravna pot. To so sodišča v Haagu, Hamburgu ali arbitraža. Na vrsto pridejo, ko so izčrpana vsa diplomatska sredstva. Kar so v slovensko-hrvaškem primeru dejansko bila,« je še povedala Sancinova.

O čem se ne govori?

Nad razsodbo so gotovo najbolj razočarani ljudje, ki so upali, da bodo živeli v Sloveniji, a so pristali na Hrvaškem. Vendar Sancinova po nekaterih odzivih sodi, da je tudi njim nekoliko odleglo, da se je končala mučna dolgoletna negotovost glede njihovega položaja. Seveda pa je treba vsakogar obravnavati posebej in mu omogočiti ugodne rešitve. Če bi se hoteli preseliti v Slovenijo, bi jim po njenem mnenju to morali omogočiti. Posebno zato, ker jih ni zelo veliko.

Pri tem opozarja, da tudi na kopnem v Istri Slovenija ni samo izgubila ozemlja, za katero je menila, da je njeno – območje zaselkov južno od Dragonje –, ampak ga je nekaj tudi pridobila. Gre za ozemlje med staro strugo Dragonje in Kanalom sv. Odorika, ki ga je zahtevala Hrvaška. Dobila pa ga je Slovenija.

Rešitev v Piranskem zalivu, ki ga je arbitraža tri četrtine prisodila Sloveniji, je po mnenju Sancinove bistveno boljša kot dosedanji status quo. Ta je namreč pomenil, da je Slovenija nadzirala polovico zaliva. Zaliv je tudi ohranil status notranjih morskih voda, kar pomeni, da je režim v njem izenačen s kopnim. V notranjih morskih vodah ni pravice do neškodljivega prehoda. Hrvaška je ves čas vztrajala, da gre za teritorialno morje. »Če karikiram, bi lahko v primeru, da bi bil Piranski zaliv teritorialno morje, hrvaški vojaški čoln priplul pred obalo Portoroža. Če se ne bi zasidral, mu slovenske oblasti ne bi mogle nič. V notranjih morskih vodah to ni mogoče,« je razliko pojasnila pravnica.

Glede drugega dela morske meje si je želela večje prilagoditve črte delitve morja od zaliva naprej do italijanskega morja. Arbitražni tribunal je namreč pomaknil črto samo malenkost v levo od ravne črte, gledano z obale.

Stik slovenskega morja z mednarodnim pa po mnenju Sancinove ni teritorialen. Je fizičen, vendar gre še vedno za hrvaško teritorialno morje, čeprav je njena suverenost na tem območju omejena. »Tribunal je odločil v okviru omejitev, ki jih določa mednarodno pravo, čeprav bi glede na mandat iz arbitražnega sporazuma lahko iskal rešitve prek mednarodnega prava,« je dejala. Rešitev je unikatna, saj ne pozna nobenega takšnega režima.

Pri morski meji se ji zdi pomembno še nekaj, o čemer ni v začetnih komentarjih spregovoril nihče. »Določena morska meja je razmejitev vseh morskih pasov Slovenije. Tribunal torej ni razsodil, da bi imela Slovenija kakršnekoli posebne pravice do uporabe drugih morskih pasov, na primer epikontinentalnega pasu ali izključne ekonomske cone zunaj območja stika sosednje Hrvaške,« je poudarila Sancinova.