»Nekoč je bil skoraj vsak spolni odnos – gledano z današnjimi očmi – posilstvo«

Nekoč so ženske spolnost doživljale kot kazen, ki jo je treba pretrpeti, bolj kot na dejanje ljubezni pa je spominjala na parjenje živali v hlevu. S prihodom kontracepcijskih tablet so začele odločati o svojem telesu in se spolno osvobajati.

Objavljeno
02. november 2019 07.01
Posodobljeno
02. november 2019 13.49
10 ali več heteroseksualnih partnerjev je imela tretjina moških in šest odstotkov žensk, ki so sodelovali v slovenski nacionalni raziskavi življenjskega sloga leta 2000. FOTO: Shutterstock
Prva in najbolj »kriva« je bila menda Eva. Ko je Adam ugriznil v prepovedano jabolko, je na Evo prvič pogledal kot na »greha vredno« in nič več ni bilo tako kot prej. Vsega naj bi bila torej kriva ženska. Ste kdaj pomislili, zakaj je tako priročno reči, da je ženska vredna greha? Zakaj ob osvajanju drug drugega govorimo o zapeljevanju? O seksu pred poroko so še pred nekaj desetletji govorili kot o nečem nečistem, ženska, ki še ni imela spolnih odnosov, pa še danes velja za »nedolžno«.

Ko govorimo o spolnosti, je pri tem veliko svetohlinstva in skrivanja, pogosto smo bolj papeški od papeža. Morda svetega očeta v članku o spolni zgodovini Slovencev kljub vsemu ne bi omenjala, da me ne doseže šiba božja. Ima pa hočeš nočeš ravno krščanska vera veliko in pomembno vlogo v našem odnosu do spolnosti. Užitek je (bil) vedno v drugem planu.

V ZDA so prve moderne raziskave o spolnosti dobili kmalu po drugi svetovni vojni, v različnih zahodnih državah se je ta val razmahnil v 70. letih. Na Hrvaškem recimo so prvo raziskavo spolnega vedenja opravili že leta 1971. Kaj pa pri nas? Najbrž bo precej na mestu trditev, da je spolnost za Slovence od nekdaj tabu, saj se je raziskovanje spolnega vedenja začelo šele v tranzicijskem obdobju. In glede na to, da niti danes o tem ne govorimo glasno, kaj šele, da bi spolno vedenje strokovno raziskovali, tabuja (še) ne razbijamo. Naša družba je neizpodbitno povezana s katoliško tradicijo, kar je v preteklosti vodilo k določeni determiniranosti odnosa do spolnosti – po mnenju nekaterih danes celo znova stopamo nazaj v preteklost.

V katoliški interpretaciji ima spolnost eno samo funkcijo – reprodukcijo – in je zato to njena edina legitimna oblika. Homoseksualnost, lezbična razmerja, spolni odnosi pred poroko ali (bog ne daj) kaj svingerstvu ter sadomazohizmu podobnega so kot taki dolgo veljali za greh. Kako je danes? Časi naših mam in babic, ko je bilo treba »potrpeti«, saj bo »tistih nekaj minut« hitro minilo, so menda preteklost, čeprav še vedno velja, da »kar je Bog združil ob poroki, človek ne more razdreti«. Nekoč je bil seks pokora, ki jo je Bog naložil ženski.

image
Po drugi svetovni vojni, s pojavom kontracepcijske tablete in možnosti zaposlitve, torej finančne neodvisnosti od moža, je začela ženska prvič v življenju sama kreirati svoje odločitve glede spolnosti in rojevanja. FOTO: Kacper Pempel/Reuters

 

Denar, samozavest in neodvisnost


»Spolnost je bila nekoč vsekakor tabu, o njej se ni govorilo, in če je kdo kaj vprašal, je bilo to neprimerno in nespodobno. Še danes mi mladi med 20. in 30. letom starosti v Svetovalnici iskreno povedo, da se doma o intimnosti nikoli ni smelo govoriti, zato so informacije o spolnosti, pogosto popačene, pridobivali na spletu ali med bolj izkušenimi vrstniki,« pravi Melita Kuhar, zakonska in partnerska svetovalka.

Zanimiva pri Slovencih je tudi izbira besed, ko pogovor nanese na spolnost: nespodobno, neprimerno, greh, pekel, kot zapuščina krščanske dogme, ki je ženskam dolgo »prepovedala« uživati v seksu, ker je bil – kot že rečeno – namenjen zgolj reprodukciji. O kakšnem samozadovoljevanju – čeprav so to skoraj zagotovo počeli vsi in je tako še danes – ni smelo biti najmanjšega govora, pedofilija pa je bila po drugi strani skorajda nekaj običajnega, a so o njej seveda vsi molčali.

»Po drugi svetovni vojni, s pojavom kontracepcijske tablete in možnosti zaposlitve, torej finančne neodvisnosti od moža, je začela ženska prvič v življenju sama kreirati svoje odločitve glede spolnosti in rojevanja. To je korenito spremenilo tudi družbene vloge in ženske so začele odkrito govoriti o svoji udeležbi v zadovoljevanju lastnih spolnih potreb,« poudarja Kuharjeva. Z drugimi besedami – ženske so se končno začele zavedati, da je telo njihova lastna pravica in da užitek ni zgolj domena moškega.

image
Milena Miklavčič je napisala že tretjo knjigo o spolnosti na Slovenskem. To­krat imajo glavno besedo moški. FOTO: Tomi Lombar

 

Za moškega pravica, za žensko dolžnost


Podobno pravi pisateljica Milena Miklavčič, ki je pred nekaj dnevi izdala tretji del knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Ne gre za znanstveno raziskavo, ampak poljudno delo, v katerem je zbrala več kot 3500 krajših in daljših ženskih in moških zgodb o tem, kako so seksali v (daljni in nekoliko bližji) preteklosti. Njihove pripovedi povečini niso nič kaj prijetne. Gre namreč za zgodovino žensk, katerih življenje se je vrtelo le okrog garaškega dela, služenja moškim in rojevanja. Spolnost ni bila za to, da bi v njej uživale, bolj je spominjala na »parjenje živali v hlevu«.

Je bilo res tako hudo, vprašam pisateljico, medtem ko listam po še čisto sveži knjigi, ki ponuja »le« moško plat medalje. Je bil spolni odnos res zgolj in samo mučenje za žensko, ki je komaj čakala, da ga bo konec, drugače bo konec nje same? »Spolnost je bila za moškega nekoč pravica, za žensko pa dolžnost. Skoraj vsak spolni odnos je bil – gledano z današnjimi očmi – posilstvo.

Zato je bilo tudi veliko incestov, saj so ženske menile, da je bolje, če se mož poonegavi s hčerjo, saj bo tako vse ostalo v družini, pa še one bodo imele pred njim mir. Tak incest je bil za ženske, ki so vedele zanj, obramba njih samih. Prepričane so bile tudi, da otroci tako ali tako pozabijo slabe stvari in sploh ne vedo, za kaj točno gre.« Precej okrutne besede, a ob prebiranju prvih dveh delov njene knjige, v katerih je zbrala zgodbe naših babic in mam, pa hčera in vnukinj, ki so ji pripovedovale o svojih spolnih doživljanjih, je tako očit­no bilo.

In v nekaterih družinah, kjer se none s svojo travmo niso znale spopasti in so enako dojemanje spolnosti prenesle na svoje hčere, te pa naprej, je še danes tako, da ženska »potrpi«. Naj si o njenem slogu pisanja stroka misli, kar hoče, Miklavčičeva je prva na enem mestu zbrala za stoletje spolnih praks naših prednikov, ki bi nam morale odpreti oči.

image
Prvo raziskavo o spolnem življenju Slovencev smo dobili šele na prelomu tisočletja. FOTO: Shutterstock

 

Zakonci se le redko pogovarjajo o seksu


Še bolj skrbi, da nekaterih vzorcev še vedno nismo opustili. Ker o spolnosti že znotraj zavetja lastnega doma ne govorimo, se težave v medsebojnih odnosih prenašajo naprej. Ali kakor je zapisala Spomenka Hribar – menjal se je le celofan.

»Vprašanje je, zakaj se raziskovalci doslej niso spustili v skrivnost spolnega življenja Slovencev v preteklosti. Po mojem ne le zato, ker je tako zapovedovala Cerkev, nasprotno, cerkvena ozkost, celo zadrtost glede spolnosti, je bila le izraz časa, v katerem se je človek razumel na ta način: da je spolnost nekaj grdega, umazanega, nujnega le za rojevanje potomcev. Je pa za to tudi globlji, primarni vzrok: gre za eksistencialno zadržanost spričo skrivnosti bitja. Komu (predvsem malo starejšim) ni nerodno govoriti o svoji spolnosti? Celo pred zdravniki (če je že nujno govoriti o tem), pred tujci sploh, pa tudi zakonca se še danes redko kdaj pogovarjata o svojem spolnem življenju. Sekundarni vzrok izogibanja raziskavam spolnega življenja ljudi pa je v dejstvu, da ima vsaka doba poseben odnos človeka do samega sebe in torej tudi do spolnosti,« je leta 2016 zapisala Hribarjeva v Žirovskem občasniku.

Ko beremo knjige Milene Miklavčič o spolnih praksah naših prednikov, moramo neizpodbitno pozabiti na sedanjost in svoje poglede na spolnost. Nekoč je bilo uživanje v seksu za žensko greh, bile so največje žrtve, saj so jih moški spremenili v objekte, namenjene zgolj zadovoljevanju svojih nagonov. A si kljub vsemu nastavimo ogledalo – danes se pripadnice nežnejšega spola zavedamo lastne intime in potreb, pa jih je kljub vsemu najbrž veliko, ki zavoljo ljubega miru v zakonu nekajkrat na teden 'potrpijo' v postelji, ne glede na to, ali so sploh kdaj zadovoljene.

image
80 odstotkov moških in 72 odstotkov žensk prakticira oralne spolne odnose, 31 odstotkov moških in nekaj manj žensk poroča o analnih spolnih odnosih. FOTO: Loriene Perera/Reuters

 

Pomanjkanje spolnosti kaže na krizo v razmerju


Tudi naša obzorja niso vedno tako zelo široka, kakor si rade predstavljamo. Jan (imena v knjigi so spremenjena), letnik 1983, je Mileni Miklavčič zaupal: »Pri mojih šestnajstih se je pri nas začela ločitvena vojna. Starša sta prala umazano perilo pred mojimi očmi. Dobesedno. Mama je najela detektiva, ki je očetu sledil na vsakem koraku. Fotografije, ki jih je nekoč vpričo mene vrgla na mizo in mi ukazala, naj si jih ogledam, so bile ogabne. Na eni je bil oče, privezan na posteljo, v usnje oblečena oseba pa je nad njim vihtela bič.«

Melita Kuhar dodaja, da je spolnost danes izjemno pomemben element komunikacije na fizični ravni med dvema posameznikoma, ki tvorita partnerski odnos, a se to še kar potiska pod preprogo. Izsledki nacionalne raziskave bi po njenem mnenju zagotovo pokazali razlike v dojemanju spolnosti in odklonov že po posameznih slovenskih regijah.

O kakovosti partnerskih odnosov in pomanjkanju spolnosti, ki v partnerstvu deluje kot lepilo odnosov, veliko pove tudi podatek o številu ločitev na leto, ki ga navaja statistika. Svetovni splet, revije, ki se ne sramujejo besede seks na naslovnici, pa na drugi strani dajejo vtis, da nas pogovorov o spolnosti ni sram. Da smo odprta družba, ki se lahko pogovarja o tej temi, sprejema istospolno usmerjene in ne umakne pogleda pred moškima, ki se držita za roke. Smo res?


»Spolnost je bila za moškega nekoč pravica, za žensko pa dolžnost. Skoraj vsak spolni odnos je bil – gledano z današnjimi očmi – posilstvo.«

Milena Miklavčič


 

28 odstotkov vprašanih ne želi homoseksualca za soseda


Do neke mere morda. Sociolog Roman Kuhar nam predstavi izsledke empirične raziskave slovenskega javnega mnenja o tem, koga ne želimo imeti za soseda. V 90. letih prejšnjega stoletja okrog 60 odstotkov vprašanih za soseda ni hotelo imeti homoseksualca. Zdaj je takšnih 28 odstotkov.

»V dobrih 20 letih smo več kot prepolovili socialno distanco do istospolno usmerjenih oseb. Vendar je 28 odstotkov seveda še vedno veliko, če se primerjamo s skandinavskimi državami, a malo v primerjavi z vzhodno- in srednjeevropskimi. Ta socialna distanca se je začela pomembno krajšati po letu 2000, seveda tudi kot rezultat gibanja, ki je prodrlo z razpravami o istospolnih partnerskih zvezah in družinah. Oba referenduma sta bila v pravnem smislu sicer poraz, v družbenem pa zmaga, saj je bil takrat medijski in družbeni prostor v Sloveniji za to tematiko široko odprt,« pripoveduje Roman Kuhar. Na daljši rok ima lahko pravna regulacija pogosto pozitiven učinek na mnenja in poglede neke družbe.

image
V ZDA so prve moderne raziskave o spolnosti dobili kmalu po drugi svetovni vojni, v različnih zahodnih državah se je ta val razmahnil v 70. letih. FOTO: Shutterstock


Ko se obrnejo generacije, se tako obračajo tudi pogledi. Melita Kuhar meni, da za večino ljudi spolnost ni več takšen tabu. Pari ji na svetovanjih rade volje povedo, kako je z njihovim spolnim življenjem in da se ravno na tem področju zatika njihov partnerski odnos. Spolnost je lepilo zdravega partnerskega odnosa, je pa dejstvo tudi, da živimo v času, v katerem se prav seks oziroma namigovanje na erotiko izkoriščata v marketinške namene, zato smo morda tudi ljudje postali malce imuni na dražljaje, ki jih prinaša izkoriščanje spolnosti v vse mogoče namene.

Milena Miklavčič je bolj ostra. Pravi, da smo izgubili občutek za intimo, da stremimo le še k zadovoljevanju lastnih potreb in pozabljamo na partnerjeve, zato je spolnost izgubila (znova ali prvič sploh) svojo pravo »vrednost«. »Ko sem pisala Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem ugotovila, da smo ljudje vedno živeli življenje različnih hitrosti. V 19. stoletju so bili nekateri že sredi 20. stoletja, ko pa se je pisalo leto 1960, smo v odnosu do spolnosti pri nas doma še zmeraj živeli v letu 1850. Mama mi je, ko sem ji pri dvajsetih povedala, da sem noseča, rekla: 'No, zdaj pa ne boš šla poštena k poroki.' Takrat že zdavnaj niso nikjer več uporabljali izraza 'poštena' za žensko, ki je bila še nedolžna. Mi smo bili pač še starokopitni.«

image
Na Hrvaškem so prvo raziskavo spolnega vedenja opravili že leta 1971. FOTO: Shutterstock

 

Gozdiček med nogami


Da je bila pri njej radovednost tista, ki jo je gnala v ta svet »prepovedanega« – še en zanimiv izraz –, večkrat omeni avtorica in mi izda, da je že v četrtem razredu osnovne šole na skrivaj večkrat prebrala roman Ljubimec lady Chatterley, ki je bil takrat pojem najbolj pohujšljivega. »O tistem prizoru, ki opeva 'gozdiček med nogami', sem brala milijonkrat. Ne zato, ker bi nanj reagiralo moje telo, pač pa mi je bilo tako fascinantno, kako so nekateri ljudje osvobojeni različnih zaprek, ki smo jih poznali pri nas doma.«

Pravi, da je svoje otroke vzgajala v čisto drugačnem duhu. Vedno so se veliko pogovarjali o spolnosti in jo jemali kot nekaj običajnega. »Starši dajo otrokom s tem, ko pred njimi ne skrivajo življenjskih stvari, kot je spolnost, varnost. Če ima otrok občutek, da te lahko vpraša čisto vse, se bo s teboj počutil varnega,« poudarja Miklavčičeva.


»Po drugi svetovni vojni, s pojavom kontracepcijske tablete in možnosti zaposlitve, torej finančne neodvisnosti od moža, je začela ženska prvič v življenju sama kreirati svoje odločitve glede spolnosti in rojevanja.«

Melita Kuhar



»Dejstvo je, da lahko z nekaj kliki miške pridemo v nepregledno morje trdoerotičnih in pornografskih filmov za odrasle, ki jih seveda lahko najdejo tudi najstniki in adolescenti in tako dobijo izkrivljeno sliko, kaj seks v resnici je. Doma pa ne dobijo zdrave popotnice in primernih realnih informacij,« opozarja tudi Melita Kuhar. Tudi odnos do ženskega telesa se je izrodil – ni več nekaj »svetega«, pa s to besedo nimamo v mislih krščanske vere, ampak da razgaljeno telo vidiš v skoraj vsaki drugi reviji in reklami.

»Če je bilo nekdaj vse tabu, je danes vsekakor vse oskrunjeno, kakor da nobene intimnosti in skrivnosti ni več,« še piše Spomenka Hribar v omenjeni publikaciji. Morda je tudi zato vedno več samskih, samozadostnih žensk in moških, veliko pa je tudi samozadovoljevanja v partnerskih odnosih. Kot bi bili sami sebi dovolj, pa smo vendarle ustvarjeni za dvojino, v kateri ima seks pomembno vlogo.

image
Pri nas raziskav o spolnosti ni oziroma so javnozdravstvene. FOTO: Shutterstock

 

Spolni užitek: sestavni del življenja


Iz mračnega srednjega veka smo se morda vsaj za silo izkopali, in če bomo imeli srečo in dovolj znanja, ne bomo padli v novo črno luknjo. Kdaj se bomo začeli zgledovati po drugih civilizacijah, ki nimajo tako sovražnega odnosa do telesa, v hinduizmu je recimo spolni užitek sestavni del življenja, pa je že drugo vprašanje.

Če smo začeli z raziskavami o spolnosti (ki jih ni), še končajmo z njimi. Leta 2000 je Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) koordiniral prvo in do leta 2017 edino slovensko nacionalno raziskavo življenjskega sloga, stališč, zdravja in spolnosti med odraslimi prebivalci. Takrat smo dobili prve zanesljive podatke o spolnem vedenju in stališčih.

Pokazalo se je, da je naše spolno vedenje precej raznoliko – tretjina moških in šest odstotkov žensk je poročalo o najmanj 10 heteroseksual­nih partnerjih v življenju; o zgod­njem prvem spolnem odnosu pred 15. letom starosti 15 odstotkov moških in sedem odstotkov žensk. Vaginalni heteroseksualni odnosi so bili stalnica, o oralnih je poročalo slabih 80 odstotkov moških in 72 odstotkov žensk, o analnih pa 31 odstotkov moških in nekaj manj žensk. Podatke nove raziskave naj bi predvidoma dobili prihodnje leto.

image
Spolnost je bila za moškega nekoč pravica, za žensko pa dolžnost. Skoraj vsak spolni odnos je bil – gledano z današnjimi očmi – posilstvo. FOTO: Amanda Perobelli/Reuters


Javnozdravstvene raziskave so zastavljene tako, da z njimi pridobijo podatke za na dokazih temelječo javnozdravstveno politiko, zato ne zajemajo incestov, nekrofilije, zoofilije, voajerstva, sodomije in drugih odklonskih (izraz perverznost je preživet) oblik spolnega vedenja, kar nikakor ne pomeni, da tega ni v praksi.

Še pred nekaj leti je bila tudi v Sloveniji registrirana najmanj ena stran za zoofile, ki je sporočala, da »zoofilsko razmerje temelji na medsebojnem zaupanju in skrbnosti, brez nasilja in kakršnihkoli zlorab«. O pedofilskih mrežah beremo skoraj vsak dan. Milena Miklavčič je med pogovorom bežno omenila, da je še ne tako dolgo nazaj v Sloveniji neimenovan posameznik posedoval ovce, ki jih je »posojal« moškim za zadovoljevanje spolnega nagona. Morda bi bil torej vendarle čas, da si priznamo, da Eva ni niti kriva niti dolžna.