Več orkanov v svetu in manj vode pri nas

Hkrati z dramatičnimi poročili o silovitosti orkanov in tajfunov po svetu postajata veter in voda čedalje pogostejši vzrok za naravne nesreče tudi pri nas, hidrološke napovedi pa so vse bolj obvezni del vremenskega poročila. Zakaj se število takšnih katastrof povečuje in kaj storiti, smo se, deset let po katastrofalnih poplavah v Železnikih, pogovarjali z Janezom Polajnarjem, vodjo oddelka na Uradu za meteorologijo in hidrologijo agencije za okolje.

Ob divjanju orkanov je tudi nam bližji Zadar te dni zajelo silovito neurje, ki je s poplavami potopilo celotno mesto. Slovenija jo je tokrat odnesla le z drobnim oranžnim opozorilom, a podobne izkušnje imamo tudi sami.

Glede Zadra velja spomniti, da se je tam to že dogajalo; leta 1984 je padla rekordna količina padavin 351 mm na kvadratni meter, tokrat pa 324 v šestih urah. Pred tremi leti se je podobna količina vode zlila na bližnji otok Molat in so se vsa polja nenadoma spremenila v jezera. Če si želimo predstavljati, kakšne poplave povzročijo takšne količine vode, se spomnimo na Železnike leta 2007, ko je v šestih urah na območju Davče padlo 360 litrov dežja na kvadratni meter.

Zdi se, da so takšni pojavi, ekstremne padavine in močni vetrovi, tudi pri nas vse pogostejši. Ali meritve takšne občutke potrjujejo?

Podatke o padavinah zbiramo zadnjih 170 let, za starejše dogodke pa imamo posredne podatke v zapisih o posledicah poplav. Opažamo, da so nekateri rekordni vodostaji v zadnjem času že preseženi, po drugi strani pa poplave ne dosegajo rekordnih oznak iz prejšnjega stoletja. Na Planinskem polju pred tremi leti denimo niso dosegle rekordne višine iz leta 1951. Rekordne pretoke voda smo izmerili v Železnikih, pa tudi leta 2012 na Dravi, ko je reka poplavila tudi zaradi neustreznega upravljanja hidroelektrarn v Avstriji. Analiza večjih poplav kaže, da so, hkrati z rekordnimi vrednostmi, po letu 1980 vse pogostejše. Dejstvo je torej, da se ekstremnost hidroloških pojavov povečuje.

Ali je tudi stalnost pojavljanja, torej od septembra do decembra, enaka kot nekoč?

Glede na starejše zapise je videti, da se poplave pojavljajo v vseh letnih časih, najpogosteje in največje so res v drugi polovici leta. Opažamo pa druge spremembe pri rečnih režimih; predvsem je vse manj vpliva snežnice na pretoke rek. Prej smo poznali snežni in dežno-snežni režim, česar skoraj ni več, razen na Dravi in Muri, ki zajemata glavnino vode v avstrijskih Visokih Turah, kjer je še čutiti snežni režim. Pri drugih slovenskih rekah je spomladanski presežek zadnjih letih bistveno manjši kot nekoč. Leta 2012 smo imeli veliko sušo tudi zato, ker je narava na prehodu v vegetacijsko dobo ostala brez snežnice, in ta primanjkljaj se je nadaljeval v poletje. Voda v snegu je za Slovenijo zelo pomembna, saj je sneg v visokogorju zaloga vode v sušnem času.

So torej tudi poletne suše le druga plat istega pojava?

Naši podatki kažejo, da po slovenskih rekah teče manj vode kot pred 40 leti. Klimatski modeli pa kažejo, da bo padavin in vode še manj, kot smo bili vajeni. To pa ne pomeni, da ne bo tudi ekstremnih pojavov s silovitimi nalivi. Problem je, da takšna voda hitro odteče po površju, zato slabše polni podzemne vode. Poleg tega bodo zime milejše, torej bo manj snega, ki bi lahko zadržal vodo pri nas.

Ali niso tudi sistemi hidroelektrarn protipoplavno učinkoviti?

Da, če so te akumulacije dovolj velike, kakor je to na Dravi v Avstriji, tu pa imamo pretočne hidroelektrarne z majhno akumulacijo vode. Zvišanje gladine akumulacijskih jezer po drugi strani zvišuje tudi nivo podzemnih voda. V Pomurju in na Ptujskem polju je podzemne vode zdaj komaj do tri metre v globino – na Ljubljanskem polju denimo sega 80 metrov globoko – zato je tam hitreje zmanjka, pa še padavin imajo manj.

Ekstremni vremenski pojavi se v svetu ta čas kažejo kot močni orkani. So tudi ti pogostejši?

Samo na podlagi letošnjih dveh orkanov tega še ne moremo z gotovostjo trditi, lahko pa neizpodbitno potrdimo podnebne spremembe, ki zagotovo vplivajo na te pojave. Kot se dviga temperatura ozračja, tako se dviguje tudi temperatura svetovnih morij. In ker se pri višjih temperaturah voda razteza, hkrati pa se tali kopenski led na Grenlandiji, se je v zadnjih sto letih gladina morja ob obali Floride dvignila kar za 20 centimetrov. Povišanje temperature ustvarja pogoje za nastanek ekstremnih vremenskih pojavov, saj izhlapeva več toplega zraka, in ko pride ta v stik s hladnim zrakom, nastajajo tvorbe, ki se hitreje razvijejo v orkane.

Toplejše morje pomeni torej več orkanov?

Da; projekcije za naprej kažejo, da bo njihovo število naraščalo hkrati z naraščanjem morske temperature. Pojavljajo se v tem letnem času, a le severno in južno od ekvatorja; na Atlantiku kot orkani, v Indijskem oceanu in delu Pacifika pa kot tajfuni.

Ali pogostost teh pojavov že dokazuje vpliv človekovega delovanja na vreme?

Mnenje stroke je, da človek pospešuje te dogodke. S svojim delovanjem vpliva, da je globalno segrevanje hitrejše, kakor bi bilo samo po sebi. Velja pa pri teh pojavih opozoriti tudi na vse gostejšo naseljenost. Orkan Irma ne bi imel takšnih posledic, če ne bi šel skozi naseljena območja Floride. V zadnjih 50 letih je človek poselil tudi manj primerna življenjska okolja. V Sloveniji je značilno naseljevanje aluvialnih ravnic. Vendar reke potrebujejo prostor, da se razlivajo. Naši predniki so poseljevali višje ležeča območja, zdaj pa ni več tako, zato je vtis o katastrofičnosti poplav še večji.

Vendar se, ko gledamo v morju potopljeni Miami, ne moremo znebiti vtisa, da je danes lažje verjeti v kakšen biblijski vesoljni potop kot pred pol stoletja.

Strinjam se, da je stanje res drugačno kot prej. Posnetki iz Miamija spominjajo na znanstvenofantastični film. Takšnih poplav ne stori le za dva palca višje morje ob obali Floride, ampak viharni dvig morske gladine, ki je bil pri Irmi, ko je orkan pridivjal do Floride, tri- do pet-, pri najvišji gladini celo šestmetrski. Takšna vodna masa se zlije globoko v notranjost, če je obala, kot na Floridi, položna.

Na dvigovanje morja tudi pri nas nismo imuni.

Pri nas takšnim dvigom rečemo rezidualno plimovanje morja. Ko v Jadranu zračni tlak pade za en milibar, se gladina morja v Koprskem zalivu zviša za dva centimetra. Pri prehodu fronte se tlak lahko zniža kar za 20 milibarov, kar pomeni že skoraj polmetrski dvig gladine. Ko zapiha še jugo, se lahko dvigne skoraj za tri četrt metra, in če se vse to ujame še z visoko astronomsko plimo, se lahko morska gladina ob naši obali dvigne celo za poldrugi meter. Tako je bilo decembra 2008, ko smo po Tartinijevem trgu bredli do pasu v vodi. Na Jadranu so po takšnih poplavah najbolj znane Benetke.

Delovanja orkanov pri nas sicer ne občutimo, a tudi naši vetrovi so lahko zelo močni?

Najmočnejši vetrovi pri nas so podobni orkanu druge ali tretje stopnje. Pri Irmi so na peti stopnji presegali hitrost tristo kilometrov na uro; največji sunki vetra pri nas, 219 km/h, pa so bili izmerjeni januarja pred dvema letoma na Kredarici in prav toliko tudi ob tornadu na Ljubljanskem barju leta 1986. Med 180 in 200 km/h lahko dosežeta tudi burja na Krasu in karavanški fen. Pri nas veter piha na manjšem območju in prizadene le nekaj kvadratnih kilometrov, orkanski veter pa se razbesni na stokrat večjem prostoru.

Toda ali je razdejanje orkana tako hudo samo zaradi moči vetra ali tudi zaradi neustrezne gradnje?

Na Karibih je gradnja zagotovo slabše kakovosti, zato je tudi razdejanje videti toliko hujše. V ZDA, konkretno na Floridi, pa imajo zelo strogo gradbeno zakonodajo, ki zahteva izjemno močno gradnjo. V Miamiju imajo celo stolpnice neprebojna stekla ter dodatne betonske ojačitve v konstrukciji. Hkrati pa veliko ljudi živi v mobilnih objektih, ki jih v takšnih razmerah kar odpihne. Arhitektura mora biti pač prilagojena vremenskim razmeram, tako kot je pri nas na Krasu, kjer je kljub močnim vetrovom le malo odkritih streh.

Kako se lahko kot družba pripravimo na očitno grozeče podnebne spremembe?

Prilagodimo se z urbanizacijo in urejanjem okolja. Gozdovi morajo biti urejeni in očiščeni. Voda ob poplavah namreč postrga vse, kar ni ukoreninjeno, in te plavine nato mašijo vodotoke. Takšen primer smo imeli v Železnikih; skupina strokovnjakov iz EU nas je takrat opozorila, da bi bile lahko posledice poplav manj hude, in priporočila, da poskrbimo za urejenost gozdov in krajine. Za nas, ki imamo kar 90 odstotkov vseh voda hudourniških in lahko že z majhnega griča pridrvi voda, je to pomembno priporočilo. Tudi revitalizacija nekdanjih mokrišč, ki kot velikanske spužve vpijejo odvečno vodo, bi bila koristna. Glavni ukrep pa je, da omogočimo vodi, da se neškodljivo razlije v neki prostor, ki bi ga lahko, kakor to že prakticirajo drugod, namenili za rekreativno dejavnost.

Kako pa se lahko pripravimo na poplave v naseljih?

Obnašajmo se samozaščitno; pritlični prostori naj bodo pripravljeni, kakor da so lahko poplavljeni. V mestu Passau na stičišču Donave in Inna prebivalci ob napovedi poplav v starem mestnem jedru sami zalijejo prostore s čisto vodo, da jih kalna voda, ki priteče, ne zamulji. Ko poplava odteče, izpustijo tudi vodo.

Kako natančno je mogoče napovedati, kdaj in kje bo gladina vode dosegla kritični vodostaj?

Izdelan imamo sistem zgodnjega opozarjanja, ki je povezan z upravo za zaščito in reševanje. V času od 24 do 36 ur pred predvidenim dogodkom že izdamo prva opozorila. Natančnost opozoril je bila lani 83-odstotna, povprečno smo v zadnjih letih natančni od 80- do 85-odstotno. Najbolj negotove napovedi so ob hudourniških poplavah, kjer se lahko vse zgodi v pol ure po padavinah, zato iz previdnosti objavimo opozorila za širše območje. Slovenija je razdeljena na 25 takšnih porečij, za posamezna hudourniška porečja pa tega za zdaj še ne zmoremo.

Ali je naša družba kaj bolje pripravljena na takšne vremenske ujme kot v ZDA?

Kolikor vem, je bila evakucija šest milijonov ljudi na Floridi izpeljana zelo dobro. Lahko rečem le, da je bila splošna ozaveščenost glede naravnih nesreč in ustreznega ukrepanja nekoč s konceptom NNNP (nič nas ne sme presenetiti) na višji ravni kot danes.

Ali si sploh lahko predstavljamo silovitost poplave, če je ne izkusimo na lastni koži?

Voda ima neverjetno moč, in če tega fizično ne izkusiš, si ne moreš predstavljati. Že 15 centimetrov visoka voda, ki dere čez cesto, lahko podre človeka, 40 centimetrov pa zlahka odnese terensko vozilo. Ko sem bil kot nekdanji aktivni kajakaš trener slovenske reprezentance, so morali tekmovalci v sklopu poletnih treningov del proge preplavati, da so dobili telesni občutek za njeno delovanje in so se tako znebili morebitnega strahu.

Tudi zdaj ste pogosto na vodi. Kaj opažate na lastne oči?

Ne le službene, tudi vse moje prostočasne aktivnosti so še vedno povezane s tem elementom. Na lastne oči opažam, kako se je zmanjšala vodnatost rek, pa tudi, kar je pohvalno, da se je kakovost voda izboljšala. Prav tako so obrežja bolj čista, plastične vrečke ne visijo več po grmovju, kar kaže na povečanje okoljske ozaveščenosti.