Večini parov ne uspe preboleti varanja

Tik pred valentinovim je pri nas izšla njegova nova knjiga Resnice in zmote o ljubezni, s katero hrvaški sociolog Bruno Šimleša »neposredno, praktično, brez mistificiranja« spregovori o ljubezni.

Objavljeno
10. marec 2019 11.00
Posodobljeno
10. marec 2019 11.00
Bruno Šimleša na predstavitvi svoje nove knjige Resnice in zmote o ljubezni FOTO: Leon Vidic/Delo
Tudi o tem, denimo, da tega čustva nikakor ne smemo enačiti zgolj z romantično ljubeznijo. »To je napaka. Vsi, ki imajo radi – otroke, prijatelje, umetnost, svobodo, domovino –, imajo aktivno ljubezensko življenje,« meni hrvaški publicist, ki je svojo prvo knjigo o duhovnosti in ljubezni izdal pri 22 letih. 
 

O ljubezni je bilo veliko napisanega in povedanega. Kaj novega razkrivate v svoji knjigi Resnice in zmote o ljubezni?


Vem, da je ljubezen ena najbolj opisovanih tem, tudi v umetnosti, tako da je težko ugotoviti kaj novega. Mislim, da je nov moj način, saj govorim zelo neposredno, praktično, brez mistificiranja ljubezni, brez nekakšnih obljub in plehkih nasvetov, da morate zgolj »odpreti srce, pa bo ljubezen vstopila v vaše življenje«, kakor danes svetujejo številne knjige o samopomoči. Ena bolj neobičajnih zamisli je, da ljubezni nikakor ne smemo enačiti zgolj z romantično ljubeznijo. Ljudje, ki nimajo romantične zveze, so tako prepričani, da sploh nimajo ljubezenskega življenja. To je zmota. Vsi, ki imajo radi – otroke, prijatelje, umetnost, svobodo, domovino –, imajo aktivno ljubezensko življenje. Romantična ljubezen je po mojem le eden od čudovitih, bogatih obrazov ljubezni, ne pa tudi tista, ki nam govori, ali smo v ljubezni uspešni. Vsakdo, ki ima nekaj aktivnih ljubezenskih odnosov, ima bogato ljubezensko življenje, pa četudi nobeden od njih ni romantičen.
 

Torej nam lahko druge ljubezni nadomestijo partnerski odnos?


Absolutno. Živimo lahko smiselno, če imamo radi. Običajno pa imajo ljudje, ki imajo že nekaj ljubezenskih odnosov – denimo s plesom, prijatelji, otroki –, bogato srce in pritegnejo neko osebo istega ali nasprotnega spola, vendar to ni nujno, da bi jih imeli za uspešne v ljubezni. Menim, da romantična ljubezen, kljub vsej svoji ljubezni, strasti in izpolnjevanju, ni niti malo bolj ljubezenska od ljubezni do otrok ali prijateljev. Čeprav se kažeta drugače, nas ravno tako napolnita s smislom. Četudi nas romantične komedije in pop pesmi poskušajo prepričati, da je romantična ljubezen najpomembnejša, sam ne mislim tako.
 

Se vam zdi, da se ljudje v iskanju zapovedane ljubezni pogosto navežejo na nekoga, ki ga v resnici ne ljubijo, le zato, da ne bi ostali sami?



Ljudje, ki niso v romantični zvezi, so prepričani, da nimajo ljubezenskega življenja. To je zmota.
Razumem, da je ljudi strah osamljenosti, zaradi česar se sprijaznijo in ostanejo v odnosih, v katerih niso srečni, vendar mi številni pogovori z njimi kažejo, da se ravno v takih odnosih počutijo najbolj osamljene. Osamljenost v dvoje je toksična, uničujoča. Ko si z nekom na papirju, v resnici pa veš, da v srcu nisi, je zelo hudo. Vsi si želimo biti povezani z nekom, biti v partnerstvu, tako kot želimo pripadati nekemu podjetju, narodu, to je pomembna potreba, a če smo v odnosu, kjer ni prostora za nas, kakršni smo v resnici, smo lahko najbolj osamljeni na svetu. Morda na videz pobegnejo od tega, da jih drugi vidijo kot neuspešne, saj ljudje celo tiste, ki so nezadovoljni v zakonu, vidijo uspešnejše od nekoga, ki je zadovoljen sam s sabo, vendar je samski. Ampak če se v življenju oziramo po tem, kaj bodo rekli drugi, nas to ne bo osrečilo.
 

Po drugi strani se kar pogosto dogajajo tragedije, ko partner ne izpusti drugega iz take uničujoče zveze. Je lahko ljubezen tudi pogubna?


To ni ljubezen, ampak obup. Ljubezen doživljam kot nekaj svetega, zaradi česar sem tudi napisal knjigo Resnice in zmote o ljubezni. Vsemu, kar se dogaja v ljubezenskem odnosu, ne moremo reči ljubezen. Ravno nasprotno, ljubezen je med tistimi pojavi v odnosu, ki so v manjšini. Veliko je razočaranja, nerazumevanja, posesivnosti, ljubosumja, ogorčenosti, laganja …

Ljubezni je, realno, manj od vsega tega, kar sem naštel. Ko je nekdo posesiven, kaže s tem negotovost vase in v odnos, pokaže siromaštvo, saj so posesivni tisti ljudje, ki jim je ta odnos vse, saj je od njega odvisno, ali se bodo počutili dobro ali slabo. Ljudje, ki imajo bogato poslovno, prijateljsko, družinsko življenje, odnose z otroki, niso posesivni v ljubezni. Partnerski odnos je zanje pomemben, vendar od njega niso odvisni. Posesivni ljudje so v resnici negotovi posamezniki, ki pripisujejo pretiran pomen romantičnemu odnosu.
 

Tudi ljubosumje je velikokrat izgovor za nasilje nad partnerjem. Kako se izvleči iz takega odnosa?


Ljubosumje je podobno posesivnosti, prav tako izvira iz negotovosti vase in nezaupanja v partnerja. Dominantni partner je negotov, samozavest pa pridobiva z nadvlado nad partnerjem, svojo moč pridobiva s prevladovanjem. Človek, ki takšno nasilje sprejema, je ravno tako negotov in se velikokrat ne zaveda, da si zasluži boljše. Bolj kot o tem, kako zapustiti partnerja, bi se moral ukvarjati s tem, kako srečati samega sebe, odkriti, kdo je in da je vreden več. Če človeku to ne uspe samemu ali s pomočjo knjig, je pametno obiskati terapevta, da lahko, ko ugotovi, da si zasluži več, z mirnim srcem zapre to stran v knjigi. Tega ni mogoče narediti na silo. Poznam ženske, ki so odšle iz takšnih odnosov, vendar se niso naučile dovolj o sebi in ljubezni in so se po letu dni znašle v povsem enakem odnosu. Ni lahko zapreti starih vrat in odpreti nova v doživljanje sebe in ljubezen, vendar je mogoče.
 

Po izobrazbi ste sociolog. Zakaj ste začeli pisati knjige o ljubezni?


Že od malega sem razmišljal o smislu življenja, že kot najstnik sem bral filozofske, psihološke in duhovne vsebine, saj me je od nekdaj zanimalo, kaj se z nami dogaja in zakaj se obnašamo, kakor se. Počasi sem se prebijal do nekaterih odgovorov in se kot absolvent sociologije odločil napisati svojo prvo knjigo Usoda duše, to je bilo leta 2001. Bil sem še zelo mlad in vsi hrvaški izdajatelji so me zavrnili, saj se jim je knjiga zdela »preveč pametna za neumne hrvaške bralce«. Niti takrat niti zdaj nisem pisal nekakšnih duhovnih napotkov v slogu postanite srečni v petih dneh, poiščite popolnega partnerja v treh korakih ali manj … Ne pišem knjig, ki podcenjujejo inteligenco ljudi, kompleksnost življenja in odnosov, kar se izdajateljem sprva ni zdelo perspektivno.

Prvo knjigo sem tako pred 18 leti objavil sam in dokazal, da je povpraševanje tudi po zahtevnejši literaturi s področja duhovnosti. Ljudje jo še danes večkrat preberejo, saj ima toliko slojev in zamisli, da vedno odkrijejo kaj novega. Z njo sem pri 22 letih želel z ljudmi podeliti svoje ideje o nas kot o materialnih in duhovnih bitjih. Po tistem se mi je oglasilo zelo veliko ljudi, ki so želeli še prevod v jezik prakse. Začeli so mi pisati o svojih težavah, tako da sem se dobival z njimi na štiri oči, s temi pogovori pa sem pridobil veliko izkušenj o soočanju s konkretnimi psihološkimi dilemami. Po številnih svetovanjih je potem izšla moja druga knjiga …

Svoje vedenje o odnosih torej črpate predvsem iz teh pogovorov?


Imel sem več tisoč pogovorov v živo, nekaj manj pa po internetu, saj se mi zdi to preveč površna komunikacija. Včasih sodelujem tudi s strokovnjaki na področju psihologije, sociologije, vendar so najbolj dragocene izkušnje, ki jih dobim ravno iz pogovorov z ljudmi.
 

Pogosto slišimo fraze, kot so: pomembnejše je ljubiti kot biti ljubljen. Ali je to res?


Mislim, da je oboje pomembno. V literaturi se pogosto pojavlja tudi fraza, da nekateri ljudje preveč ljubijo. Ne bi ravno rekel, da je tako, ampak menim, da je nekaterim lažje dajati kot prejemati, saj se jim zdi, da bodo prej pridobili naklonjenost drugih, če bodo stalno dajali, medtem ko ljubezen in naklonjenost sprejemajo sramežljivo. Ne zdi se mi, da ti ljudje iskreno ljubijo, ampak so v nekakšni začetni fazi spoznavanja ljubezni. Če nisi prepričan, da si zaslužiš vso ljubezen tega sveta, se mora tvoje srce še veliko naučiti.

Ljubezen tudi ne more biti predmet trgovanja, vendar bi moralo biti v dobrih in uravnoteženih odnosih nasploh nekakšno ravnotežje med sprejemanjem in dajanjem. Seveda ne govorim o starših in otrocih, saj je naravno, da starši veliko več dajejo. Ko govorimo o prijateljskih in ljubezenskih odnosih, pa bi morali vložiti v zvezo približno enako mero potrpežljivosti, truda in energije, kot jo prejemamo. Če ves čas več dajemo, kot prejemamo, bomo nezadovoljni, če več prejemamo, kot dajemo, pa bomo občutili, kot da varamo ljubezen. To lahko kratkoročno deluje, dolgoročno pa ne. Ne pravim, da moramo sproti meriti »koliko smo ta teden dali«, vendar je treba vzdrževati ravnovesje. V nekaterih zvezah se ves čas trudi samo ena stran, se ves čas uči o sebi, se spreminja, medtem ko druga ostaja ves čas takšna, kot je. To ni korektno.
 

Torej človek ne more biti vse življenje zaljubljen v eno osebo?


Zelo težko. Lahko pa smo v isto osebo zaljubljeni v številnih obdobjih svojega življenja. Ljudje se namreč skozi čas spreminjamo in danes se lahko zaljubiš v drugačno osebo, kot je bila pred 15 leti. Lahko si drugače, sveže in intenzivno zaljubljen v svojega partnerja, čeprav si z njim že 35 let, ne moreš pa biti vanj zaljubljen vsako sekundo v vsem tem času. Povsem običajno je, da imamo v odnosu tudi težave, nesoglasja, nihanja.

Ljudje tudi pogosto pomešajo ljubezen in zaljubljenost. Zaljubljenost se pogosto ustvari na nerealnih temeljih, saj smo nagnjeni k temu, da idealiziramo svojega partnerja. Ljudje so lahko zaljubljeni v svoje šefe in celo svoje otroke, saj nič, kar njihov angelček naredi, ni narobe … Kadar koli menite, da je nekdo v vaši bližini popoln, ste zaljubljeni in morate počakati, da vas resničnost strezni. Zaljubljenost ima pogosto nerealne temelje, ljubezen pa ne. Ljubezen se tudi ne more roditi na prvi pogled, zaljubljenost se lahko.

Ko nekoga ljubimo, vemo, da ima ta človek slabosti, vendar nas tiste vrline in prednosti, ki jih ima, tako zelo bogatijo, vznemirjajo in osrečujejo, da mirno sprejmemo tudi pomanjkljivosti. Ko smo zaljubljeni, pa naša glava ni najbolj pametna. V tem občutenju moramo uživati, saj se z vsemi svojimi obveznostmi in obremenitvami počutimo, kot bi bili zaprti v kletko. Zaljubljenost nam da občutek, da je vse mogoče, vendar takrat ne smemo poslušati svojih možganov, saj v tej fazi nismo najpametnejši. Po streznitvi šele spoznamo, kdo je ta oseba, in če je v njej dovolj tistega, kar lahko spoštujemo in kar nas vznemirja, plemeniti, potem se rodi ljubezen.
 

Kaj menite o teorijah, da človek ni ustvarjen kot monogamno bitje? Je mogoče ljubiti tudi več ljudi hkrati?


Lahko, vendar gre pri večini tistih, ki jih poznam in ki propagirajo poligamijo kot nekakšno naravno človeško stanje, za ljudi, ki ne znajo zapeti svoje zadrge in iščejo izgovor za svojo nezrelost in beganje. Verjamem, da obstajajo takšni, ki lahko ljubijo in so zaljubljeni v več ljudi hkrati, ampak menim, da jih je zelo malo. Drugi imajo le težave z nadzorom nad svojim nagonom.
 

Je takšnih več moških ali žensk?


Veliko več je moških, saj pogosto iščejo potrditev svoje vrednosti skozi to, koliko in katere ljudi lahko osvojijo. Zlasti tisti, ki so »veliki učitelji duhovnosti«, ki prisegajo na lepoto duše, praviloma padajo na zelo čedne dvajsetletnice. Vendar je duša dvajsetletnice ravno tako lepa kot duša 60-letnice, torej telo sploh ne bi smelo biti pomembno. Ni mi všeč, da ljudje za svoje slabosti iščejo izgovore v nekakšnih duhovnih teorijah.
 

Kaj pa običajne prevare, ljubezenski trikotniki. Koliko je teh?


Govoril sem z več kot sto ljudmi, ki so bili del trikotnika. Tisti, ki so varali, redko pridejo po nasvet, tako kot tisti, ki so tretja oseba. Vsaka situacija je drugačna, tako glede motiva kot odnosa med partnerjema. Pomembno pa je poudariti, da je najbolj odgovoren tisti, ki je varal. Marsikateri moški trdi, da je za prevaro kriva kar žena, »od katere ni dobil tistega, kar potrebuje«. Ne. Če imaš težave s partnerjem, se z njim pogovori, pojdi k terapevtu, ne pa k sosedi. Težave v odnosu se ne odpravljajo tako, da pripelješ v posteljo nekoga tretjega. Po drugi strani pa pogosto slišim, da je bilo »z nama vse v redu, potem pa se je pojavila neka, ki ga je začarala, prevzela«. Nemogoče je, da je z nekim parom vse v redu, pa se kljub temu zgodi prevara. Prevara tudi ni vedno povezana s seksom, poznam ljudi, ki so to storili in se zbližali z nekom, ki jih je pol ure poslušal in jim gledal v oči, medtem ko partner tri leta ni imel časa za kaj takega. To je zadoščalo, da so se počutili zaželene, ljubljene. Ni nujno, da so ti trenutki zdravorazumski, ampak je zaradi srčnega siromaštva lahko dovolj že trenutek pozornosti.

image
Bruno Šimleša: »Mislim, da sem zdravo samokritičen, da se lahko pomenim sam s sabo.« FOTO: Leon Vidic/Delo

 

Je mogoče skok čez plot ali celo partnerjevo zaljubljenost v nekoga drugega odpustiti?


Mislim, da lahko poskusimo odpustiti. Da par preživi varanje, mora najprej storilec priznati odgovornost, se nekaj naučiti in se spremeniti. Najpomembnejše je namreč zaupanje, in če se partner ne spremeni, tega ni več, saj bomo stalno dvomili vanj. Rešiti pa moramo tudi težave v odnosu, saj se prevara ne zgodi brez razloga, ampak so se težave lahko nabirale mesece ali celo leta. Par mora najti kemijo, ki je morda sploh ni imel ali pa jo je izgubil na poti. Potem bosta morda še uspešnejša, bolj povezana, vendar po moji izkušnji to zmore le nekaj odstotkov parov. Večini ne uspe preboleti varanja.
 

Tudi pri nas je vse več ločitev. Kdaj je to lahko prava rešitev?



Ko si z nekom na papirju, v resnici pa veš, da v srcu nisi, je zelo hudo.
Menim, da mora biti ločitev zadnja izbira, ko res ne gre več naprej in je slab odnos škodljiv tudi za otroke. Pred tem se morata potruditi, morda tudi s svetovanjem, da se poskusita spet zbližati. Če vidimo, da drug v drugem zbujamo najhujše elemente in da skupaj res ne moremo, da kljub prizadevanju ne moremo rešiti problemov, je bolj humano do nas in do otrok, da razmislimo o ločiti. Otrokom ne koristi, da morajo gledati starše, ki se ne prenašajo, ne spoštujejo ali so »funkcionalni sostanovalci«. Hudo je, če vidijo starše, ki se več let nista poljubila, se prijela za roko, pogovarjala kot prijatelja.
 

Kako pa vsakodnevne obveznosti in otroci vplivajo na ljubezen v zakonu?


Ko pridejo v naše življenje otroci, se življenje postavi na glavo. Težko najdemo dovolj časa in tudi mentalnega prostora, da smo še vedno prijatelji, zaposleni, pa tudi partnerji. Zgodi se, da par pozabi drug na drugega, prenehata se spoznavati, presenečati, truditi, saj menita, da se bo odnos vzdrževal sam od sebe. To se ne bo zgodilo. Še nekaj je pomembno: ko postanemo starši, moramo svojega partnerja, če ga želimo še naprej privlačiti, osvojiti kot oče ali mama. Če ženska izgubi spoštovanje do nekoga kot očeta, bo izgubila tudi interes do njega kot moškega. In obratno. Včasih je najboljše, kar lahko naredimo, da vstanemo ob dveh ponoči, ampak gremo potem tudi kdaj na randi, da nismo le starši, tudi ko imamo še dojenčke. Takrat se lahko pogovorimo o tem, kaj potrebujemo sami, ne le naši otroci.
 

Imate tudi vi kaj otrok?


Imam devetletno hčerko, ki jo imam nadvse rad. Sem zelo aktiven očka. Ker žena deset dni v mesecu dela zunaj Hrvaške, sva s hčerko velikokrat sama in uživam v tem, da lahko spremljam njeno rast. Včasih me spravlja ob živce, največkrat pa me navdušuje. Očetovska vloga v meni zbuja čast, ponos in obenem ponižnost. Ta izkušnja neizmerno bogati moje življenje.
 

Kako pa vama s soprogo uspe najti čas zase?


Enkrat na leto se sama, brez deklice, odpraviva na veliko potovanje. Pred kratkim smo bili vsi trije na celomesečnem potepanju po Latinski Ameriki, kjer smo zelo uživali, zagotovo pa bova za teden dni odšla nekam sama, tako da bova lahko spala, dokler bova želela, šla na izlete, ki jih bova izbrala, in se pogovarjala o stvareh, kakor bova želela, v tempu, ki nama ustreza. Ko smo vsi skupaj, je del najine aktivnosti zagotovo podrejen hčerki. Sama sva bila že na Islandiji, kjer je bilo fantastično, na Norveškem, na jugu Francije, v Londonu in Barceloni ... Takrat uživava drug z drugim, predvsem kot partnerja in ne kot starša.

Čeprav se seveda tudi slišiva s hčerko, saj ne moreva kar pozabiti nanjo. Redno se tudi pogovarjava in si s kakšnimi gestami izkazujeva ljubezen. Ta teden sem ji recimo opral avto, saj vem, da tega ne počne rada, tako da bo po vrnitvi s službene poti presenečena. Moj jezik ljubezni je razumevanje. Ko me partner razume takšnega, kakršen sem, je to hkrati najmanjša in največja gesta, ki mi jo lahko da.

Lahko tudi rečem, da dober del leta ljubim in sem zaljubljen v svojo soprogo. Zgodi se, da se kdaj tudi težje razumeva in se celo raniva, tako da takrat ravno ne pokava od zaljubljenosti (smeh). Trudiva pa se to prebroditi, poiskati rešitve in biti še močnejša kot prej.
 

Čeprav ste terapevt, torej niste povsem imuni za partnerske težave. Ste že kdaj pomislili, da bi sami poiskali zunanji nasvet?


Velikokrat poiščem pogovor ali nasvet prijateljev, nisem pa še potreboval terapevtske pomoči. Zelo veliko se pogovarjam sam s sabo in se trudim, da bi bil boljši partner, oče, prijatelj ... Tako sem na neki način sam svoj terapevt (smeh). Veliko modrih nasvetov pa dobivam tudi od ljudi, ne glede na njihovo izobrazbo. Rad se učim od posameznikov, ki s svojim zgledom pokažejo, da nekaj vedo. Mislim, da sem zdravo samokritičen, da se lahko pomenim sam s sabo, če pa sam ne bi našel rešitve za svoje težave, bi zagotovo poiskal strokovno pomoč.