Vedno so bili bistveni ljudje

Fotograf Joco Žnidaršič je bil kar 25 let urednik fotografije na Delu.

Objavljeno
13. januar 2019 09.30
Posodobljeno
13. januar 2019 09.30
Joco Žnidaršič (desno), z Janezom Kocijančičem.
FOTO: Jože Suhadolnik
image
Joco Žnidaršič (desno), z Janezom Kocijančičem.
FOTO: Jože Suhadolnik
Najprej k bistvu, delo na Delu je bilo zame izziv, veselje, bili smo družba, klapa, ki je včasih na delo prihajala tudi zelo utrujena, a z zavestjo, da je treba zadeve opraviti stoodstotno. Profesionalno.

Kot absolvent medicine sem svojo fotografsko pot začel na Tribuni, sledil je TT, potem se je rodil Tovariš, hoteli so me zaposliti, sem cincal, hotel najprej diplomirati.

Tovariš so kljub za današnje čase sanjski nakladi ukinili, nastali so novi projekti, sam sem pristal na Delu, kamor me sprva ni vleklo. Pa me je Mitja Gorjup prepričal in po dveh tednih mi je postalo všeč. Skušal sem fotografirati drugače in po enem letu postal urednik Delovega fotooddelka.

Imel sem možnost sestaviti ekipo po svoji izbiri, genialce, Pukšič, Arrigler, Kranjec, pa laborante, to je bilo še na Tomšičevi, ob selitvi na Dunajsko, v Črno vdovo, pa smo dobili fotooddelek, ki nam ga je zavidala malone vsa Evropa. Minevala so leta, fotografi so šli bodisi na svoje, drugam, prišla je nova generacija, super fantje, Modic, Lombar, Družnik, Eržen, Samec, Suhadolnik ... temeljito smo jih preizkusili in nikoli nam ni bilo žal. Pa Živulović, kako si je želel priti k nam, čez leta je postal pulitzerjevec.

Fajn je bilo, da sem imel dobro ekipo, zame kot fotografa pa je bilo slabo, cele dneve po kolegijih, kdo bo pa fotografiral? Je pa res, brez razumevajočih, odličnih urednikov, Gorjup, Koprivc, Delovi fotografi ne bi veljali za izvrstne, bili smo zgled vse nekdanje države ...


Imel sem dobro ekipo, zame kot fotografa pa je bilo slabo, cele dneve po kolegijih, kdo bo pa fotografiral?


Najboljše fotografije, spontane, smo objavljali v Sobotni prilogi, poskušali dopovedati, da je podoba bistveni, enakovredni del časopisne ponudbe. Sam sem najraje upodabljal socialo, od športnih dogodkov zimske, fotografsko sem pokrival tudi kulturo, politiko, parlament, seveda po osamosvojitvi Slovenije.

Bili so drugi časi, s šefom deska smo se pol ure prepirali ob posamezni fotografiji, kako jo postaviti, izrezati, z leti so se uredniki začeli že zjutraj odločati, kako bodo strani zvečer postavljene. Saj so še danes fotografije v časopisih velike, a ob marsikateri se vprašam, zakaj?

Moji časi so bili analogni, ure dolgo je trajalo, da smo posnetek iz Skandinavije poslali v domačo redakcijo. A bilo je romantično, včasih si ves dan delal v prazno, ko je tehnika zatajila, to pa spoznal zvečer, danes v hipu vidiš, pri čem si.

Ampak v službo si šel rad, z nasmehom. Bile so tudi nagrade, ki so ti dajale dodaten motiv, a glavni so bili sodelavci, na fotografskem in novinarskem oddelku.

Delo z veliko začetnico je bilo moje življenje, soustvarjal sem ga in ono me je kreiralo. Potovanja, svetovni dogodki, lepi in grdi, kot medicinec jih nikdar ne bi doživel. Veliki in na videz najmanjši trenutki, kot je bila fotografija šestletne Francke s Kozjanskega, živeče v bedi z zapitim očetom, ki jo je po objavi na naslovki Tovariša želelo posvojiti pol ducata ljubljanskih dam.

Seveda sem bil ponosen na nagrado world press photo, pa morda še iskreneje obrazložitve nagrade Prešernovega sklada, da sem glasnik človečnosti. Ampak bistveni so zame bili in vedno ostali ljudje, sodelavci, ekipa, družba, poklicna družina.