Vedno so krivi drugi
Starši se morate naučiti odraslo sprejemati otrokove afekte.
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock
Pozdravljeni, imam osem- in enajstletnika. Dnevno se vrtimo v krogu zaradi težav z neposlušnostjo, trmo, tekmovalnostjo. Bom kar nanizala nekaj vprašanj v upanju, da mi pomagate. Kako ravnati z otrokom, ko je v afektu, ko trmari in si ne dopusti nič dopovedati? Kaj je treba narediti, ko otrok vedno za vse težave, neuspehe krivi druge oz. brata? Kako jima vcepiti vztrajnost? Hvala za vaš odgovor. Branka
Draga mami Branka, naj vam glede vašega prvega vprašanja povem, da otroka, ki je v čustvenem afektu, vedno pustimo, da čustvo izživi. Največkrat imamo starši težave z otrokovim izražanjem jeze, ker sami to zelo težko prenašamo. Za tem sledi žalost. Sram nam gre ponavadi na živce, ker ga povezujemo s tem, da otrok ni samozavesten, in se sprašujemo, zakaj ga je sram.
Pri strahu ga prepričujemo, da nič ni. Edino njihovo veselje nam je takoj sprejemljivo, a če traja predolgo, jih že opozarjamo, naj se malo umirijo, da ne bo potem vse obratno. In ker ne sprejemamo njihovega čustvovanja, jim tudi dopovedati nič ne moremo, saj smo v velikem nasprotju z naravnim delovanjem malega človeka.
Primer: če je otrok jezen, ker smo mu postavili zdravo mejo, mu pustimo, da jezo izrazi. Nikoli ne na račun drugega ali z uničevanjem. Vedno pa pustimo, da izživi telesni afekt, kot tudi jok, kričanje. Če odrasli postavljamo mejo, moramo pričakovati, da otrokom to ne bo zmeraj oziroma pogosto všeč in bodo poskušali uveljaviti svoje. Takrat, kot že omenjeno, pustimo, da se izrazi, v danem trenutku smo odrasli, ne smili se nam oziroma nas ne jezi. Starši se torej morate naučiti odraslo sprejemati afekte.
Če se na otrokov afekt odzovemo s še večjo jezo, kot je otrokova, ne dosežemo ničesar, tudi besed ne sliši. Ko se afekt pomiri, opazujemo, ali otrok potrebuje objem, bližino ali mu zadošča, da je samo izrazil afekt. Lahko mu pozneje v mirnem tonu povemo, da je v redu, da je tako reagiral. V naši Šoli za vzgojo staršev besede trma z negativnim predznakom ne upoštevamo. Trma je vztrajnost. Trmast otrok je vztrajen. Vztrajnost je super vrlina, starši pa se moramo naučiti, kdaj to vztrajnost in kako preusmeriti na pozitivni pol.
Glede drugega vprašanja: otrok, ki zmeraj krivi druge ali brata za svoj neuspeh, se je naučil tako iskati pozornost, poleg tega ga niste naučili, da sprejema odgovornost, primerno za svojo razvojno stopnjo. V vašem primeru sicer ne vem točno, ali gre za starejšega ali mlajšega, lahko pa predvidevam, da za starejšega. V tej kombinaciji je to pogosteje. Starejši imajo popotnico, da morajo mlajše vedno bolj tolerirati kot obratno. Ker so starejši. Ker mlajši še ne ve, ne razume, ne zna, ne zmore …
Nevede mlajše ščitimo, starejši pa mora vse razumeti, prevzeti odgovornost tudi za mlajšega. Tako išče pozornost, čeprav slabo. Hlasta po tem, da bi bil viden in slišan, tak, kot je, in tako, kot to razume on. To seveda zahteva znanje o vzgoji. Starši dveh ali več otrok morate v vsaki dani situaciji res presoditi, kaj in koliko zmore razumeti otrok. Tudi mlajši morajo kdaj zgubiti, biti slabši, narediti sami in ne s pomočjo. Tudi oni morajo biti »krivi« za kakšne dogodke in prevzemati krivdo.
Če krivi druge, ima tudi predispozicijo žrtve. Nikoli kriv, drugi vedno vse naredijo narobe, on ne … To lahko izhaja iz strahu, iz tega, kako ste starši reagirali, kadar česa ni dobro naredil, ko se ni hitro obul, ko ni slišal na prvi ukaz, ko je ponesreči polil, ko je preveč skakal, ko ni nosil domov samo »dobrih« ocen … V takem primeru otroci razvijejo obrambni mehanizem – zaradi drugih se mi to dogaja in drugi so odgovorni, da mi ne gre dobro. V ozadju pa je tukaj odraz zelo slabo postavljenih meja in nezavednega manipuliranja z otroki.
Glede vztrajnosti: vcepimo jim jo lahko samo z našo vztrajnostjo. Brez pričakovanj. S popolno sprejetostjo, da je za nas otrok super tak, kot je. Z zdravo spodbudo, ker velikokrat je zelo tanka linija med spodbudo in forsiranjem. Brez opazk, lahko bi bolje, hitreje. Brez opazk, kako tega ne zmoreš, znaš. Z vedno dovolj časa. Brez nestrpnosti.
Pri strahu ga prepričujemo, da nič ni. Edino njihovo veselje nam je takoj sprejemljivo, a če traja predolgo, jih že opozarjamo, naj se malo umirijo, da ne bo potem vse obratno. In ker ne sprejemamo njihovega čustvovanja, jim tudi dopovedati nič ne moremo, saj smo v velikem nasprotju z naravnim delovanjem malega človeka.
Primer: če je otrok jezen, ker smo mu postavili zdravo mejo, mu pustimo, da jezo izrazi. Nikoli ne na račun drugega ali z uničevanjem. Vedno pa pustimo, da izživi telesni afekt, kot tudi jok, kričanje. Če odrasli postavljamo mejo, moramo pričakovati, da otrokom to ne bo zmeraj oziroma pogosto všeč in bodo poskušali uveljaviti svoje. Takrat, kot že omenjeno, pustimo, da se izrazi, v danem trenutku smo odrasli, ne smili se nam oziroma nas ne jezi. Starši se torej morate naučiti odraslo sprejemati afekte.
Če se na otrokov afekt odzovemo s še večjo jezo, kot je otrokova, ne dosežemo ničesar, tudi besed ne sliši. Ko se afekt pomiri, opazujemo, ali otrok potrebuje objem, bližino ali mu zadošča, da je samo izrazil afekt. Lahko mu pozneje v mirnem tonu povemo, da je v redu, da je tako reagiral. V naši Šoli za vzgojo staršev besede trma z negativnim predznakom ne upoštevamo. Trma je vztrajnost. Trmast otrok je vztrajen. Vztrajnost je super vrlina, starši pa se moramo naučiti, kdaj to vztrajnost in kako preusmeriti na pozitivni pol.
Po elektronski pošti
Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu svetovalnica@delo.si. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje.
Svetujejo Tjaša Kočevar (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo staršev; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. Kos; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.
Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu svetovalnica@delo.si. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje.
Svetujejo Tjaša Kočevar (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo staršev; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. Kos; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.
Glede drugega vprašanja: otrok, ki zmeraj krivi druge ali brata za svoj neuspeh, se je naučil tako iskati pozornost, poleg tega ga niste naučili, da sprejema odgovornost, primerno za svojo razvojno stopnjo. V vašem primeru sicer ne vem točno, ali gre za starejšega ali mlajšega, lahko pa predvidevam, da za starejšega. V tej kombinaciji je to pogosteje. Starejši imajo popotnico, da morajo mlajše vedno bolj tolerirati kot obratno. Ker so starejši. Ker mlajši še ne ve, ne razume, ne zna, ne zmore …
Nevede mlajše ščitimo, starejši pa mora vse razumeti, prevzeti odgovornost tudi za mlajšega. Tako išče pozornost, čeprav slabo. Hlasta po tem, da bi bil viden in slišan, tak, kot je, in tako, kot to razume on. To seveda zahteva znanje o vzgoji. Starši dveh ali več otrok morate v vsaki dani situaciji res presoditi, kaj in koliko zmore razumeti otrok. Tudi mlajši morajo kdaj zgubiti, biti slabši, narediti sami in ne s pomočjo. Tudi oni morajo biti »krivi« za kakšne dogodke in prevzemati krivdo.
Če krivi druge, ima tudi predispozicijo žrtve. Nikoli kriv, drugi vedno vse naredijo narobe, on ne … To lahko izhaja iz strahu, iz tega, kako ste starši reagirali, kadar česa ni dobro naredil, ko se ni hitro obul, ko ni slišal na prvi ukaz, ko je ponesreči polil, ko je preveč skakal, ko ni nosil domov samo »dobrih« ocen … V takem primeru otroci razvijejo obrambni mehanizem – zaradi drugih se mi to dogaja in drugi so odgovorni, da mi ne gre dobro. V ozadju pa je tukaj odraz zelo slabo postavljenih meja in nezavednega manipuliranja z otroki.
Glede vztrajnosti: vcepimo jim jo lahko samo z našo vztrajnostjo. Brez pričakovanj. S popolno sprejetostjo, da je za nas otrok super tak, kot je. Z zdravo spodbudo, ker velikokrat je zelo tanka linija med spodbudo in forsiranjem. Brez opazk, lahko bi bolje, hitreje. Brez opazk, kako tega ne zmoreš, znaš. Z vedno dovolj časa. Brez nestrpnosti.
