Vegan osvoji Tadžikistan

Za uresničitev sanj, za dosego cilja, je včasih treba skleniti kompromis, pakt. Pa ne nujno s hudičem, lahko le sam s seboj.
Objavljeno
04. november 2016 14.31
Grega Kališnik
Grega Kališnik

Simonu Erženu je starejša sestra že pri štirih privezala noge za pedale in ukazala, naj goni kolo. Ni hotel. Dve leti pozneje je že imel svoje, najprej s pomožnimi kolesci, ki pa so mu jih »prijatelji hitro dol zbili«.

Eržen, v avstrijskem Gradcu ima podjetje, ukvarja se s svetovanjem za strateški razvoj podjetij v avtomobilski industriji, je začel pri desetih tekmovati s kolesom bmx, njegov oče Milan je bil soustanovitelj mariborskega kluba in konstruktor proge za bmx v Mariboru in Ljubljani. »Nato sem tri leta tekmoval v svetovnem pokalu, v dualu,« ki je danes 4-cross, kolesarska različica Flisarjevega početja na dilcah.

Nato je bil študij, potovanja z nahrbtnikom, zamisel o združitvi potovanja in kolesarjenja. »Ne gre za to, da bi mi bila Slovenija premajhna, ampak tudi svet je lep.« Leta 2008 je zagnal projekt Simon Eržen s kolesom okoli sveta. Zdržema bi mu to vzelo pet let, ne bi se, podjetniku, izšlo, zatorej etapno. Opravi eno daljšo in nekaj krajših tur na leto. Etape ne začne, kjer je prejšnjo končal, ampak po občutku, nemalokrat se odloči (pred)zadnji hip.

Dokler bo šlo

Načrtuje, da bo življenjski projekt končal »takrat, ko ne bom mogel več kolesariti«, dolg bo 100.000 kilometrov, prekolesaril naj bi 80 držav, (vseh) pet celin. Premočrtnosti se je odpovedal, ker »težava ni v samem kolesarjenju, ampak v administrativnih ovirah, političnih razmerah ...« Pa osebnih financah, službi. Najprej se je zagnal na Novo Zelandijo, v drugo prekolesaril Indijo, zatem Japonsko, Evropo, Oman, od Maribora do Črnega morja, »s premorom zaradi bolezni«. Doslej je za seboj pustil približno 20.000 kilometrov doživetij, vštevši letošnji Tadžikistan.

Povsem nepričakovano, po teve je gledal reportažo, najprej so ga prevzeli samo posnetki, šele ob koncu je izvedel, za katero državo gre. In nato poguglal, kje pravzaprav tiči.

Tadžikistan, nekoč v Sovjetski zvezi, zdaj azijska muslimanska država med Afganistanom, Kitajsko, Kirgizistanom, Uzbekistanom. Ima dobrih osem milijonov prebivalcev, neodvisni so od leta 1991. To je predsedniška republika, Emomali Rahmon je bil leta 2013 izvoljen četrtič, poznamo takšne vladarje, kajne? Štiri leta je tam divjala državljanska vojna.

Kilogrami

Doma v Mariboru vozi tudi specialko, za kolesarske avanture pa trekinško kolo. Ki ima »15, 17 kil, s hrano, prtljago, 55. S seboj imam vse, obleke, del hrane, kamping opremo, orodje, vodo, zdravila ...« Njegovo kolo je potujoče bivališče.

Julija je poletel iz Gradca prek Istanbula v glavno mesto Dušanbe. In kar takoj na konec, »bil sem 20 dni na kolesu, prekolesaril 1630 kilometrov, v povprečju 1100 višincev na dan, skupaj 21.000.« Višinskih metrov za skoraj pol obsega Zemlje. Nekaj je, ne?

Tadžikistan, to so »nenormalni bregi, klanci, hribovita, gorata država«. Pamirski planoti pravijo streha sveta, iz katere se špičijo tudi sedemtisočaki, najvišji je Ismoil Somoni, nekoč imenovan po Stalinu, pozneje Pik Komunizma. Somoni je tudi valuta.

Avanture si večinoma plača sam, včasih dobi materialne sponzorje: »V Tadžikistanu sta dve omembe vredni cesti, severna in južna, ta je del pamirske avtoceste, Pamir highway, ki pelje skozi več držav, in je alfa in omega za kolesarje.« Da ne bo pomote, »to je šoder, makadam, včasih širok za dva, včasih za en avto«. Na vsem potovanju je imel Simon 150 kilometrov asfalta. Slabo desetino. »To je del svilene poti,« po kateri so vandrali Marco Polo, Džingiskan, Aleksander Veliki, zakolesariva v zgodovino.

Če je bil štartni Dušanbe 700 metrov nad morjem, je Eržen najviše prisopihal na prelazu Ak-Baital, 4655 metrov visoko, Beli konj po naše.

Del poti je šel po meji z Afganistanom, nujno se moraš držati glavne ceste, »kljub previdnosti sem zvedel, da sem eno noč prespal na minskem polju«. In se zbudil. Skoraj vedno mu jo zagode tudi kolo, če ne med vožnjo, pa med transportom, v Tadžikistanu je zgubil pelerino, nekje pozabil čelado, kar med vožnjo po soteskah ni zanemarljivo. Izgubil je tudi pet osnovnih enot telesne teže.

Pekel na višini

»Tam je le 20-odstotna vlažnost, suh zrak, veter, temperatura do 46 stopinj.« Tako peklensko je do 2500 metrov, prevedimo 46 stopinj na Kredarico, na 4600 metrih pa je bilo 30 stopinj.« Vse Celzija. A hkrati tako močan veter, da zahteva jakno. Veter, ki po vsem svetu vedno kolesarjem piha v prsi. Tako da je »včasih šlo pet kilometrov na uro«. Na dan 50 do 80 kilometrov. Sneg je od 5500 metrov navzgor.

Prebivalci govorijo tadžiško oziroma pamirsko, rusko, tudi perzijščino, farsi. Proti severu so vse bolj poševnooki. Zunanjščino vnemar, izredno so prijazni, gostoljubni in neizmerno veseli vsakega prišleka. Živijo v šotorih, hišah iz blata, bogatejši v zidanih.

Popotnika pogostijo s pijačo, hrano, »ponudijo ti prenočišče in ti nič ne zaračunajo«. Naj bo bivališče šotorsko ali blatno, vsako ima satelitski krožnik, večina ljudi v rokah mobilnik.

Simon ni mogel mimo off road rute, znane kolesarjem in motoristom, doline Bartang, »za katero moraš imeti s seboj za štiri do pet dni hrane«. To je dolina na 4200 metrih.

»Sem vegan, a na zadnjih dveh poteh sem sklenil kompromis, jedel vegetarijansko, jajca in mleko.« Povsod ti ponudijo čaj, kefir, kruh, imajo zelenjavo, meso. So suniti, pijejo alkohol, svinjine ne jedo, molijo dvakrat na dan. Tujec je zanje nova energija, bi »samo dajali, dajali«. Tudi vodko, pa ne v štamperle, ampak skodelico, »kot da je voda«. Prekršil je tudi svoj moto: manj stvari, manj problemov. Ponavadi ne uporablja GPS in podobnih naprav, v Tadžikistanu si je moral pomagati s karto.

Volk je, volk!

Pozimi bi lahko srečal snežnega tigra, risa, medvede, lisice, poleti je enega volka, je bilo čisto dovolj, pa ogromno svizcev.

Ljudje imajo težave z vodo, v trgovinah prodajajo le mineralno, ni vodovodov, razen v mestih, zelo malo je hotelov, hostlov, imajo home stay, zasebna prenočišča, imajo zlato, srebro, cink, volfram, minerale, vodne vire, imajo naravno bogastvo, a nimajo znanja, hidroelektrarne jim gradijo Iranci.

Imajo generale, ki vozijo audije A6, po devet ljudi hkrati, generale, ki imajo plavajoče hotele, neomejeno šerifovsko oblast, častijo te kot kralja, brata v slovanstvu, generali, po potrebi, za hobi mafijci. Kar na srečo izveš ob slovesu.

Simon: »Skoraj nikoli me ni strah, še nikoli me niso okradli.«

Njemu je povsod lepo, prihodnje leto naj bi kolesaril po Laosu, Vietnamu, Kambodži, Burmi, nekoč morda po Avstraliji, Čilu. »Tadžikistan je bil prva ekspedicija, ki sem jo načrtoval in izpeljal.« Nekaj jih je propadlo, Aljaska, Sirija.

Vsaki dve leti gre Mariborčan tudi na alpinistično odpravo, Mt. Blanc, Grossglockner, Elbrus. Aconcagua še čaka. Ima licenco za turnokolesarskega vodnika v sklopu Planinske zveze Slovenije, letos bo dobil še za planinskega vodnika A-kategorije v PD Maribor Matica, »vodim izlete po Sloveniji, načrtujem kombinirane, en dan kolo, en dan peš«.

Njegove okolisvetne avanture, iz dneva v dan, pa ne tja v en dan, so humanitarne, vedno ima s seboj nekaj zbranega denarja, ki ga, po občutku, razdeli družinam. Kjer je penzija 40, 50 evrov, plača 100 do 200, ob podarjenih 80 evrih skočijo v zrak od veselja.

Vsak ima svoje veselje, kajne, nekateri gredo ponj desettisoče kilometrov daleč, drugi ga imajo pred nosom. Samo uzreti ga je treba.