Venezuela je pozabljena od sveta in od boga

Za Venezuelo je še pred nekaj desetletji veljalo, da je najpremožnejša, najbolj cvetoča in najbolj obetavna država na zahodni polobli. Pred njo je za najbogatejšo veljala Argentina, bila je tako neizmerno bogata, da so ljudje kar drli tja in upali, da jih čaka Indija Koromandija. Ni je bilo in je ne bo, v Venezueli prav gotovo ne.

Kakor da ne bi bili dovolj lastni politiki, ki so najprej Argentino in pozneje še Venezuelo potisnili pod vodo, zmeraj se najde še kaj, kar poglobi tragedijo. V Venezueli so imeli več hudih naravnih nesreč, potresi so razrušili neskončno lepo in bogato deželo, še huje od potresov pa so jo uničila naravna bogastva, predvsem nafta.

Kontroverzni predsednik jasno in glasno: Naj živi Argentina!

Vsi so stegovali roke po njej in tudi zdaj jih stegujejo, a zdaj jo prodajajo severni Američani in denar preusmerjajo v svojo blagajno. V Venezueli ne vedo, kako naj preživijo in se rešijo posledic vseh stranpoti in zablod zadnjega stoletja, od posledic potresov do posledic četrt stoletja chavizma.

Nafta je odnesla vse

Lani je minilo pol stoletja, odkar sem bil prvič v Venezueli. Bilo je sedem let po katastrofalnem potresu, ki je porušil dobršen del Caracasa in skoraj celotno obmorsko mestece La Guaira. Tam je letališče prestolnice, pa tudi imenitne plaže, kamor smo se tiste čase in tudi pozneje, ko sem se vračal v Venezuelo, hodili kopat. Karibske plaže so v Venezueli prav tako lepe kot drugod ali celo še lepše. La Guairo so obnovili, porušeni del Caracasa tudi, toda ob dvojnem potresu, ki jih je doletel 24. junija, ugotavljajo, da so delo opravili površno in da je korupcija tudi tedaj pela svojo visoko pesem.

Vojaška utrdba 4F Cuartel de la Montaña, v kateri je mavzolej s posmrtnimi ostanki pokojnega venezuelskega predsednika Huga Cháveza. Njegovega naslednika so skupaj z ženo ugrabili Američani, pravo vprašanje pa je, kdo trenutno vlada državi. FOTO: Maxwell Briceno/Reuters

Prerajžal sem celotno Venezuelo, od zahoda proti vzhodu in tudi s severa, kolikor je bilo mogoče daleč na jug. Od Andov do izliva Orinoka, ki je lepši in bolj divji od Amazonke, in od karibske obale globoko v porečje Amazonke. Meri skoraj milijon kvadratnih kilometrov in po naravnih lepotah bi ji težko našli enako. Lahko bi živela samo do turizma, pa ji ni bilo nikoli do tega. Tudi treba ji ni bilo. Ko sem bil prvič tam, je doživljala naftni bum, bencin je bil cenejši od pitne vode, uvožena roba pa precej draga.

S tedanjim županom Caracasa, ki je novinarje z ljubljanske televizije povabil na večerjo, sva se pozno zvečer sprehajala po Caracasu. Diego Arria si je vzel čas za nas. Bil je prijazen gospod, ki je povedal več, kakor bi pričakoval od politika, visokega funkcionarja in župana prestolnice.

»Poglejte te hribe,« je rekel, »tam smo še pred nekaj leti pridelovali vse, kar smo potrebovali v mestu, sočivje in sadje. Hribi so bile lepo obdelane terase, ki jih zdaj ni več.«

Napenjal sem oči in čez čas sem res opazil ostanke teras, nekdanje velike njive na visokih hribih, ki obdajajo Caracas. »Nafta nam je odnesla terase, vse nam je odnesla, nehali smo pridelovati in proizvajati,« je tarnal župan velikega in že tedaj bahavo bogatega mesta. Na obronkih njegovih gričev in hribov so v barakarskih naseljih, nadvse podobnih favelam v Braziliji, živeli reveži. V Venezueli tem naseljem pravijo ranchos.

Nacionalizacija nafte 

Takrat je bil predsednik Venezuele Carlos Andrés Pérez, na kratko so mu rekli CAP. Po vsem svetu si je pridobil sloves, ker je naredil, kar bi radi storili vsi v Latinski Ameriki, pa si niso upali. Nacionaliziral je nafto in denar vsaj delno preusmeril v domačo blagajno. Prej se je bogastvo stekalo v Ameriko na severu in v naftne družbe v Veliki Britaniji in na Nizozemskem.

Tudi Carlos Andrés Pérez nas je sprejel, posneli smo intervju, potem pa nas je povabil na kosilo. Take stvari se danes ne dogajajo več. Predsedniki imajo tiskovne predstavnike, če sami dajo kakšen intervju, pa ga dobijo samo največji mediji, usmerjeni na pravi politični trg.

Nicolas Maduro ni imel Chávezovih talentov, potrebnih za preživetje. FOTO: AFP

Glavno stičišče imenitnih ljudi s preveč denarja je bilo takrat mesto Maracaibo. Tam se po dolgi krizi zdaj začenjajo novi časi. Mesto leži ob istoimenskem jezeru, veliko je kot Slovenija, tam pa je bilo in je še vedno glavno naftno najdišče, pomembno v svetovnem, ne samo domačem merilu. Ob vhodu k jezeru iz Atlantika še zdaj stojijo slavne koče na kolih, ki so jih ugledali Kolumbovi mornarji. Zaradi tistih kolib Venezueli pravijo Venezuela, po naše Male Benetke.

V predmestje Maracaiba nam niso dovolili, pa smo se vseeno izmuznili, saj smo imeli dve kameri. Hitro je bilo jasno, zakaj nočejo, da kdo snema in slika, kaj šele stika tam okoli. Samo tri lučaje od bogatije Maracaiba, kjer si moral kljub vročini imeti kravato za vstop v vsak malo boljši lokal, sicer so ti jo posodili, so bila barakarska naselja, še siromašnejša kot ranchos v Caracasu ali favele v Riu.

Carlos Andres Perez se je na vrhu obdržal še četrt stoletja, vedno nekje blizu oblasti in bogastva. Celo predsednik je postal še enkrat, čeprav že dolgo ni nič več veljal za naprednega ali celo levega. Na koncu so ga prisilili k odhodu v Miami in na Floridi je tudi umrl. Tam živijo vsi bogati Venezuelci vseh generacij, tudi sedanjih, njihovi sosedje pa so kubanski bogataši iz časov pred Castrovim udarom, ki mu pravijo Revolucija, pa tudi vsi drugi najbolj premožni ljudje iz Latinske Amerike. V Miamiju je dobro, če govoriš špansko, sicer te navadni državljani v mestu sploh ne bodo razumeli. Tam je vsa stara osrednja Havana, tudi trgovine, kakor so bile nekoč v kubanski prestolnici.

Potresi in prekucuhi

Kmalu po koncu kariere moža, ki so mu rekli CAP in si je menda nagrabil največ denarja med vsemi veljaki dotlej, se je začelo obdobje vojakov, še danes mu pravijo chavizem. Polkovnik Hugo Chávez je začel rahlo z desne, potem pa sprevidel, da mu bo lažje, če napade z leve. In je zmagal, se igral malo Fidela Castra in malo dedka Mraza vsej Latinski Ameriki. Svet se mu je nekaj časa čudil in ga občudoval, potem se mu je odrekel. V Latinski Ameriki od nekdaj in najbrž za vse večne čase deluje načelo nihala: malo na levo in malo na desno, pa se vse poravna. Po obdobju nenehnih vojaških udarov, ki je trajalo zelo dolgo in se je končalo šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, sta se v bolj razvitih državah leva in desna politika že kako dogovorili, da je bilo eliti prav, reveži pa so se prilagajali.

Chávez je bil polkovnik, šolal se je na vojaški akademiji in je marsikaj obvladal, svoje politične spretnosti pa je vsak dan treniral v živih nastopih, ki jih je prenašala televizija. FOTO: Miraflores Palace/Handout/Reuters

Najbolj revni in odrinjeni del prebivalcev Venezuele je bil sprva nadvse navdušen, ko so polkovniki vrgli prejšnji red, mislili so, da se bosta zdaj zdaj cedila med in mleko. Chávez se je hvalil, da so dobili besedo tudi domorodci, ni pa povedal, da je preživelih staroselcev samo dober odstotek. Navdušenje nad vojaki je pri domorodcih kmalu splahnelo, potem pa še pri prej odrinjenem nižjem in srednjem sloju. Na političnem nebu je bilo podobno kot vedno prej. Eni so se igrali levico, drugi desnico, vojaki so se dali Chávezu prepričati, da ni vse zlato, kar so jih učili v ameriški vojaški akademiji v coni Panamskega prekopa, kjer so se obrti učili vsi visoki oficirji iz držav Latinske Amerike. Chávez jih je vodil, kakor oficirji vodijo vojske povsod, vojska je dobila odločilne položaje, vse je imela v rokah.

Da je bil že leta 1967 hud potres, nadvse podoben letošnjemu, so ljudje v Venezueli pravzaprav pozabili, generacije so se zamenjale. Dovolj so imeli opravka s politiki, ki so se igrali levico in desnico in se tolkli med seboj, kakor da ne bi bili drug drugemu podobni kot jajce jajcu. Tisti, ki so bili od nekdaj bogati, so se desnico igrali bolj prepričljivo, pritegnili so ljudi, ki so gmotno zrasli ob naftni industriji. Drugi so znali za nos vleči reveže, teh pa je bilo zmeraj največ.

Chávezovo slovo

Potem je prišel čas, ko se politiki niso več znali dogovoriti o ničemer, ne Chávez ne opozicija. Ta bi bila lahko močna, če bi se bila sposobna poenotiti, a to se ni zgodilo. Juan Guaidó, mlad fant iz La Guaire, se je nekega dne preprosto razglasil za predsednika. Svet ga je priznal, tudi naša država ga je, doma pa ni imel nobene besede in moči, zato jo je mahnil na tuje.

Naposled je po ducatu let vladanja Chávez, ki je znal imenitno razlagati in še bolj prepričljivo lagati, umrl. Bil je prepričljivejši od vseh drugih, na drugi strani pa jim je v opoziciji zmanjkalo politikov, ki bi jim kdo zares verjel. Na levi in na desni so že zdavnaj preveč zabredli v korupcijo, da bi sploh še lahko sodelovali.

Tragedija revolucionarnih premikov, ki so jim v kolonialni metropoli v Washingtonu odgovarjali z blokado naložb, bančnih depozitov, zasegom zlatih palic in vsega drugega, kar je imela kje naloženega bogata Venezuela, se je po Chávezovi smrti šele dobro začela. Njegov naslednik je bil imenovan že veliko prej in samo največji pesimisti so pričakovali, da se bo tako rekoč čez noč vse podrlo.

Chávez je bil polkovnik, šolal se je na vojaški akademiji in je marsikaj obvladal. Tako rekoč vsak dan je treniral svoje politične spretnosti v živih nastopih, ki jih je prenašala televizija. Klatil je milijon neumnosti, njegova publika pa je pogoltnila vse, kar so ji ponudili. V marsičem je bil podoben Donaldu Trumpu in njegovim nastopom v Vajencu, ki so ga na koncu naredili predsednika ZDA.

Kratek tečaj za vladanje

Chávezov naslednik Nicolas Maduro je bil dobesedno Chávezov izum. Bil je voznik mestnega avtobusa, potem pa ambiciozen politik, ki ga je Chávez poslal na šolanje v Havano, na tečaj za uspešno vladanje, ne v pravo šolo za resno življenje. Kubanci so iz njega naredili kopijo svojih partijskih sekretarjev in politikov za vladanje v sistemu ene resnice in enega odločevalca.

Vse mu je uspevalo, dokler se mu ni vse podrlo. V Caracasu, tudi v vladi ne, ni nihče več prodrl s svojim mnenjem. Maduro je bil brez Chávezovih prepričljivih nastopov, prijaznih nasmehov in znanja videti napihnjen in nadut. Tudi tisti na njegovi strani so ugotovili, da je cesar v predsedniški palači kar naenkrat popolnoma gol, na nasprotni strani pa so se spraševali, ali ni morda vse ostalo po starem, samo njegov nastop je drugačen kot pri Chávezu.

Opozicijski voditeljici Maríi Corini Machado ni pomagalo niti to, da je Donaldu Trumpu izročila svojo nagrado za mir. FOTO: Javad Parsa/Reuters

Chávez je znal prikriti vse morebitne zvijače, laži in pomanjkljivosti, Maduro je pokazal vse zmote in zdrse, vse svoje napačne načrte je razkril na obrazu. Kubanci ga niso izbrusili, pa tudi talenta ni imel dovolj. Ko je zavozil do konca, mu je čez meje na vse strani ušlo osem milijonov državljanov. Vsa Latinska Amerika jih je še zdaj polna.

Ko mu je Donald Trump, tisti iz izjemno uspešnega televizijskega šova Vajenec, zadrgnil zanko okrog vratu, Maduro v začetku morda niti ni doumel, kaj se mu dogaja. V bunkerju, ki ga je nenehno menjal po zgledu Fidela Castra, so ga varovali kubanski obveščevalci in izurjeni policisti. Menda je zaupal samo njim. To niso bili nikakršni pravi specialci, ki jih je Kuba izurila na tisoče, ampak navadni partijski zaupniki v policiji in vojski. Izurjeni so bili tako slabo, da jim ni uspela niti njihova zadnja naloga: ubiti svojega varovanca. Trumpovi specialci so ga mimogrede ugrabili in odpeljali k sebi domov, nazaj ga ne bo več.

Rezervna vlada v pripravljenosti

Koliko časa in kako podrobno so v Washingtonu pripravljali državni udar v Caracasu, ni znano, vsekakor pa venezuelska vojska in policija nista bili vredni pol piškavega oreha. Ne ve se, kam so izginili kubanski »internacionalisti«, kje se skrivajo kubanski profesorji, učitelji, tisoči zdravnikov, inštruktorji varnostnih sil in vojske.

Sredi aprila je venezuelska začasna predsednica Delcy Rodríguez opazovala, kako Mariano Vela, predsednik družbe Chevron v Venezueli, podpisuje naftni sporazum med Chevronom in venezuelsko državno naftno družbo. FOTO: Leonardo Fernandez Viloria/Reuters

Jasno pa je, da so imeli Američani v Caracasu pripravljeno rezervno posadko za vladanje brez prehudih potresov. Trump je očitno vnaprej izbral Delcy Rodríguez, ki je bila Madurova podpredsednica, ne pa nobelovke Maríe Corine Machado, ki ji še zdaj ne dovoli blizu. Zakaj se je odločil tako in kakšne načrte ima, ni čisto razvidno. Delcy in njen brat Jorge, ki je predsednik parlamenta, obvladujeta zakonodajno in izvršilno oblast. Če Donaldu Trumpu kaj ne bi bilo po volji, bi lahko v nekaj minutah vse zamenjal in spremenil.

Svet se ni dolgo ukvarjal z vprašanjem, kdo bo vladal v Caracasu. Pozornost se je hitro preusmerila na vojna žarišča, Trump pa je bliskovito uredil, da ameriške družbe črpajo venezuelsko nafto, denar pa mimo Caracasa in mimo venezuelske vlade, ki nima denarja niti za najnujnejše, spet neovirano teče naravnost v ameriške blagajne. Za Venezuelo pravzaprav nikomur ni več mar.

Resnični vladarji

Po državi je udarila nesreča, ko je bila brez trdne oblasti, z vlado, ki še ni prečiščena po volji Delcy Rodríguez. V resnici je to Madurov kabinet, ki ga od daleč vodi Donald Trump kot pobudnik in poveljnik januarskega državnega udara. Dva različna potresa sta se zgodila v slabi minuti, vsakemu je sledilo še na stotine popotresnih sunkov.

Venezuela, ki so jo temeljito zavozili lastni vladarji, iz tujine pa so jo dušili, kolikor je bilo mogoče, se je znašla v kaosu. Nič ni delovalo, kakor bi moralo. Potem je potres uničil La Guairo in z njo vso obalo pri Caracasu, pa tudi dobršen del prestolnice. Petdeset tisoč ljudi pogrešajo, več kot pet tisoč trupel so izkopali, rešili so tudi veliko ranjenih.

Maduro se je oglasil iz ameriškega zapora: Dobro nama gre, sva borca

Ko je bil prvi šok mimo, so se ljudje zavedeli, da jim oblasti ne pomagajo, kakor so od njih pričakovali. Iz tujine je prišlo veliko reševalcev, in še vedno so v državi, ter tudi gmotne pomoči. V ZDA so izračunali, da bodo morali vložiti 37 milijard dolarjev, da se bo Venezuela postavila nazaj na noge. Delcy Rodríguez je od Londona zahtevala, naj jim vrne 31 ton zlata, ki zaseženo leži v angleški banki.

Država preživlja morda najhujše čase, kar pomnijo sedanje generacije, toda razmer vseeno ni mogoče primerjati s Kubo, ki je pod ameriško popolno blokado, prej pa so ji skoraj sedem desetletij vladali Castrovi. Njihovi vnuki so zdaj ameriški sogovorniki na pogajanjih.

Prav tako ni mogoča primerjava bogate Venezuele z manjšimi karibskimi državami, kjer je revščina doma od zmeraj in za zmeraj. Skratka, Venezuela je v krizi in osiromašena, hkrati pa še vedno razvita in bogata v primerjavi z drugimi v regiji.

Prednost ima vojna v Iranu

Kdo v resnici vlada v Caracasu, je vprašanje, ki ga postavljajo vsi po vrsti, a odgovora nima nihče. Donald Trump se hvali, da nafta iz Maracaiba in drugih najdišč nosi vedno več denarja, ZDA pa obvladajo gospodarstvo Venezuele. Predsednico Delcy Rodríguez v prvem trenutku hvali, v naslednjem pa kritizira, kakor da je njegova nasprotnica in zlodej iz prejšnjega režima, ki ga je sam strmoglavil. Med 28 milijoni Venezuelcev krožijo novice, da jo bo Trump zamenjal, toda prednost ima vojna v Iranu.

Zdaj, ko je mimo tudi svetovno prvenstvo v nogometu, in pred novembrskimi vmesnimi parlamentarnimi volitvami, ki utegnejo premešati razmerja sil, so se v Washingtonu vendarle odločili bolj posvetiti svojemu dominionu v Južni Ameriki. Marco Rubio, Kubanec iz Miamija, ameriški zunanji minister in bodoči predsednik ZDA v svojih velikopoteznih načrtih, je sklenil storiti vse, da bo tudi politično sliko Venezuele ukrojil po ameriških željah. Obvladuje celotno naftno industrijo in izvoz ter preusmerja denarne tokove, da ne bi kaj denarja padlo v roke domačinov. Napovedal je začetek preobrazbe, ki naj bi se začela s pogajanji med vladajočimi chavisti in razbito opozicijo, pri tem pa bodo skušali še enkrat zaobiti nobelovko Marío Corino Machado. Namesto nje pripravljajo bolj izkušeno in vodljivo Dinorah Figueroa. Usklajevanje interesov bodo usmerjali Američani, tudi jeziček na tehtnici v petčlanski ekipi političnih razsodnikov bo predstavnik ZDA. Hkrati se bo na severu nadaljevalo sojenje Nicolásu Maduru, ki ga bremenijo predvsem trgovine z mamili.

Trumpa še vedno čaka tudi kubanska kriza, na največjem izmed karibskih otokov pa so ljudje lačni in do konca obupani. Ameriški predsednik jim je zadal usodni udarec, ko je v začetku letošnjega leta v Caracasu ugrabil Madura, s svojimi ladjami pa zaprl vse pomorske poti do Kube. Venezuela je Kubo preživljala četrt stoletja.