Verjel sem mu vsako sekundo

Vsakega pogovora z njim se spomnim do zadnjega detajla. To je redko. Peter Musevski je na kameri in zasebno napolnil prostor, z nekakšno milino, s človeškostjo, s skrajno ranljivostjo.

Objavljeno
22. marec 2020 16.55
Posodobljeno
02. april 2020 12.51
Peter Musevski Foto: Nada Žgank
Vesna Milek
Vesna Milek
Eden najbolj lucidnih sogovornikov in hkrati tako normalen, to je redko, to je v teh časih že eksces, je rekel Jan Cvitkovič, s katerim sta v tistem zmagoslavnem septembru leta 2001 osvojila leva prihodnosti na Beneškem filmskem festivalu s črno-belo mojstrovino Kruh in mleko, ko je Musevski kot Ivan, zdravljeni alkoholik, odšel v trgovino po kruh in mleko in se ni več vrnil.


 

Ukvarjanje z Ivanom je bilo potovanje duhov …


Nekajkrat sva se za intervju za Sobotno prilogo dobila v Šiški, v bifeju poleg njegovega takratnega doma. »Če znaš prisluhniti bifeju, lahko slišiš trenutek, v katerem živiš,« je takrat rekel. Bife kot minimundus, gledališče v malem, resničnostni šov. Film.

Film se itak dogaja na vsakem vogalu, če ga znaš ujeti, je rekel. Njemu se je. Kot mulc je vozil motokros, na viški gimnaziji pel v bendu Dirty Rats, v prvem letniku AGRFT v terasa bendu Quando Quando, v katerem so peli vse, tudi makedonske narodne.

Kot da je skozi svoje like izživel tudi svoje mladostne želje – strast do avtomobilizma v Rezervnih delih, kot nekdanji spidvejist Ludvik Zajc, v Slovenki je imel priložnost, da še enkrat sestavi svoj garažni bend in stopi pred mikrofon. In kot da je skozi nekatere svoje like predelal svojo bolečino.

V vlogi Ivana v Kruhu in mleku je ostal najdlje, je rekel. »Najdlje sem ga nosil v sebi. In v bistvu je bil to zelo čuden … pravzaprav dober občutek. Ukvarjanje z Ivanom je bilo potovanje duhov. Vstopil sem v svojega fotra. Je pa nevarno, ker se malo zaziblješ v eno misel: saj se tudi tako da živeti …«

Peter Musevski je v kranjskem gledališču, kjer je bil od leta 2003, ustvaril številne dramske vloge, za mnoge je prejel najvišje igralske nagrade; a hkrati je eden tistih redkih igralcev pri nas, ki mu lahko rečemo filmski.



V film je vstopil v kratkem filmu pokojnega Braneta Bitenca Lojze se je zbudil tako kot ponavadi. In kot da je ta Lojze, mali človek, ki doživi kafkovsko preobrazbo, začrtal pot njegovim poznejšim filmskim likom. Najbrž ni naključje, da je bil eden Petrovih najljubših romanov Kafkov Grad. »Ja, hecno, ne? Kako se vse sestavi in ujame …« je rekel s tistim svojim nasmeškom in živo modrimi očmi. »Je pa res, da me to, da me identificirajo s tem likom pijančka, klošarja, marginalca, že malo moti.«


 

»Človek, ki so ga imeli vsi radi»»«


Na IMDb ima kar 51 zadetkov, res se zdi, da je nastopil skoraj v vsakem drugem slovenskem filmu. Z Möderndorferjem je naredil izjemne vloge v filmih Predmestje, En dan resnice, Pokrajina št. 2, Inferno in Zastoj. Z Damjanom Kozoletom je začel v Stereotipu, pa že omenjenih Rezervnih delih, v Delu osvobaja, bil je električar v Slovenki, inšpektor v Nočnem življenju in spet oče v drami Polsestra.



»Peter je bil igralec, ki sem mu pred kamero verjel vsako sekundo. Verjel sem mu tudi v življenju,« je rekel Dam­jan Kozole. »Veliko srca je bilo v njem in veliko žalosti je ostalo za njim. Bil je izjemen človek. Ljudina – beseda, ki jo je rad uporabljal za ljudi, ki jih je cenil. Človek, ki so ga vsi imeli radi. Praktično ni imel sovražnika, razen morda samega sebe.«

Najraje imam tisti lik, ki je najdlje od mene, je rekel Musevski po premieri Kozoletovih Rezervnih delov, ki so se takrat uvrstili v tekmovalni program Berlinala. In to je bil takrat Ludvik Zajc, tip, ki prevaža begunce kot živali čez mejo v lepo Evropo. »Fascinira me, da ustvarim lik, ki je moj antipol, to, da sebe ne spoznam na platnu. Itak pa na splošno ne maram svojih likov.«

image
Peter Musevski (1965–2020) FOTO:  Jure Eržen


Z njim si lahko govoril o delavski beli majici, ki jo je v Tramvaju poželenja nosil Marlon Brando, on je čefurko nosil v vsaj štirih filmih; pa o tem, ali je pri igralcu bolj pomemben pogled ali način, kako je zrezek, o tem, kaj pomeni njegova »naravna« igra, ki so jo primerjali z igro Pavla Vujisića. »Kdo me primerja?« je takrat skromno rekel. »Dajte no. On je velik igralec. Maestro. Jaz pa … Jaz pa ...«

On pa tudi. Prepoznali so ga gledalci, prepoznali so ga kritiki, tudi mednarodne žirije. »Z raznovrstnostjo izbranih igralskih sredstev je podaril lik, ki z neznosno lahkostjo bivanja nosi celoten film,« je v utemeljitvi njegove vloge v Delo osvobaja zapisala žirija 11. sarajevskega filmskega festival.

Pravzaprav je to napisal Miki Manojlović, ki je bil tisto leto na festivalu predsednik žirije. »Bi lagal, če bi rekel, da mi ni nič pomenilo,« je takrat s hudomušnim nasmeškom rekel Musevski. »Spomnim se, kako me je Miki po projekciji filma ustavil in mi dal roko: Opasno dobro, Musevski. Opasno dobro.«



Vedno si je želel igrati partizana, je rekel, in je dobil priložnost v Vojnovićevem Piran – Pirano, spomnim se, kako so se mu iskrile oči, kako se je veselil te vloge. »Tam bom igral komandanta. Bom imel peterokrako, šinjel, vse. Super tip je, ta Goran. Ljudina. Fant je dobil jackpot. Če kdo dobi jackpot, naj ga dobi.«
 

»Saj so mi celo rekli, da sem podoben Bojanu Križaju«


Po očetu je bil Makedonec, klicali so ga Pero Bosanac, njegova priljubljena dežela je bila Finska, njegov najljubši režiser Aki Kaurismäki, hkrati pa je v slovenskih filmih upodabljal »tipičnega Slovenca«.

Zarežal se je, da če to, da je tipični Slovenec, pomeni, da navija za Slovenijo zmeraj in povsod, potem je najbrž res. »Gledal sem vse smučarske skoke, vse slalome in veleslalome, Bojan Križaj pa to,« se je zasmejal. »Saj so mi celo rekli, da sem podoben Bojanu Križaju. Sicer pa ... Če dobro premislim, bi bil najraje Brad Pitt,« je rekel in se držal strašno resno. »Mi ne verjameš? Resno. Mi ne manjka veliko. Zmanjšal bom cigarete, shujšal bom … in bom šel malo v to smer.«

In res je šel v to smer. Na osebni prelomnici, ko je pustil alkohol, je shujšal za 23 kilogramov in začel trenirati boks. Čez nekaj let ga je malo zaneslo, a se je spet spravil k sebi, spoznal čudovito žensko, kot je rekel, in se odločil, da se poročita.

»Veliko sem razmišljal, kaj pomeni poroka, o tem sva se tudi pogovarjala. Ugotovil sem, da na simbolni ravni pomeni več, kot sem mislil prej,« je rekel za revijo Zarja. Poroka pomeni, da daš sam sebi večjo odgovornost, usmeriš svoje življenje na skupno pot in si postaviš trdne temelje, je rekel.

Ja, z depresijo je imel težave, je povedal večkrat, tudi za medije. Ni skrival svoje radosti, bolečine, svoje ranljivosti. »Veste, da izraz depresija pomeni globoko žalost, ki postaja vedno globlja, dokler je ne obvladaš?«


Kaj je zanj žalost in kaj sreča, sem ga vprašala kar tako, ko sva delala najin zadnji intervju za Sobotno in se je popoldne na terasi šišenskega bifeja začelo prevešati v večer. Sreča, žalost … pretežka vprašanja, je rekel in se s tistimi živo modrimi očmi zazrl nekam daleč mimo mene.

Mar ni zanimivo, sem rekla, da je večini tvojih likov skupno to, da so sanjači. Z izgubljenimi iluzijami. Ki jim ostane pivo v roki in loto listek …

Spet se je zastrmel vame, nato si zamišljeno prižgal cigareto. Saj veš, kako gre to, je rekel, in nenadoma zapel: Ja hoću život, bolji život, da ga zgrabim poput tigra Život nije dečija igra … Život – to je loto ...

Ko sem mu prigovarjala, naj nadaljuje, je zapel še Makedonsko devojče, tako, zares in do konca. Pa potem Zajdi, zajdi, jasno sonce … s takšnim hrepenenjem v glasu, s točno intonacijo, s priprtimi očmi, da je pogovor na terasi bifeja zastal, bil je surrealističen trenutek, nekateri gostje so se zastrmeli proti nama, obstali, po­slušali nepričakovan koncert, ki je bil kot darilo. Nisem bila edina v tistem bifeju, ki je jokala, a takrat tega nisem napisala. Zdaj lahko.


»V obeh bi moral igrati Pero«


»Kaj naj sploh rečem ob tem? Kaj naj rečem?« je po telefonu rekel Jan Cvitkovič,  jutro po tistem, ko smo izvedeli, da je Peter odšel. »Vse, kar bi rekel, bi bilo banalno in bi mi bilo potem žal, da sem sploh kaj rekel. Zdaj pišem dva scenarija, v obeh bi moral igrati Pero.«



»Ena najbolj čistih duš, ki sem jih poznala, senzibilen in ranljiv,« je o njem rekla njegova soigralka Aleksandra Balmazović, ki je z njim sodelovala že pri Rezervnih delih, nazadnje v Košakovem trilerju Vsi proti vsem. Kot da so njegove oči v vsaki od vlog razkrivale vse njegove skrivnostne svetove. Zato so bili ti njegovi liki tako živi, tako prepričljivi, a s skrivnostmi, ki smo jih gledalci poskusili ujeti in dojeti. Ostali so razumljivi samo njemu.

Aljoša Kovačič, igralec:
Petra sem spoznal na ožjem izboru avdicije filma Rezervni deli. V prvem trenutku ko sva se spogledala sem počasi in globoko vdihnil. In izdihnil. Ker mi je odleglo. Ker sem začuti, kar sem nato izkusil: Peter ni bil igralec. Peter je bil soigralec. Njegov pogled je vlival spoštovanje in moč. Vseskozi. Prostoru je bilo, v soigri z njim, moč vladati. Umerjenost in prisotnost sta bila pri njem v popolnem ravnovesju. Pri ogledih posnetega mateiala sem začel dojemati, da slehernega posnetka z njim nisem gledal ampak občudoval. In najboljša stvar: v soigri z Petrom je bilo kot v Čudežni deželi. Vsakič, po povelju akcija! sva izginila. Ni bilo ne Petra ne mene. Znašla sva mimo medprostora in narekovala drugo resničnost. V nekaterih kulturah temu rečejo nirvana, nekje stanje flow, nekje samadhi, nekje 'u zoni', nekje 'čist notr'. Trenutki z Petrom niso bili, trenutki z Petrom so. In nekateri ti trenutki so ujeti. Izjemni trenutki. Izjemno ujeti. Trenutki popolnosti. Popolni trenutki. Za slehernega sem globoko hvaležen. Medtem ko je odložil svoje zemeljsko plovilo ostaja večen v naših srcih.