Ves svoj prosti čas namenja drugim

David Florjančič, skorajšnji magister fizike, si ob rednem delu in pisanju zbirke nalog za študente fizike redno, že nekaj let, jemlje veliko časa tudi za prostovoljno učno pomoč otrokom iz projekta Botrstvo.
Objavljeno
02. december 2018 11.00
Posodobljeno
02. december 2018 11.00
David Florjančič, simpatični Primorec, pravi, da sta bila s sestro vedno empatična, vedno željna pomagati. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Fantek, ki je brez težav delil igrače, podal roko, če je kdo padel, hitro ponudil dodatno razlago sošolcu med poukom, bil iskren tolažnik in prijatelj? »Mislim, da res,« skromno odvrne 25-letni David Florjančič, skorajšnji magister fizike, ki si vedno vzame čas, da premisli, preden odgovori, in ko odgovori, to naredi kot profesor filozofije in retorike v enem. Bistri mladenič si ob rednem delu in pisanju zbirke rešenih nalog za študente fizike redno, že nekaj let, jemlje veliko časa tudi za prostovoljno učno pomoč otrokom iz projekta Botrstvo. Ob tem samo še bolj jasno vidi vrzeli v šolskem sistemu, pa tudi v državi, ki ji po njegovem manjka vizije, zlasti glede mladih. No, sam jo glede lastne prihodnost ima, in da, spet je pomoč drugim na prvem mestu.


V življenju imam svojo unikatno pot, svoje cilje in svoj način, kako pridem do njih.
David je sicer že na prvi pogled prijazno in toplo bitje, ki s smehom hitro prežene morebitno zadrego ali nerodnost, zato si ni tako težko predstavljati, da s svojo iskreno dobrodušnostjo odpre ali vsaj za tisti skupni čas razbremeni tudi otroke, ki sicer doživljajo najtežje stiske v življenju. Odkar je izvajalec individualne učne pomoči otrokom iz socialno ogroženih okolij pri Zvezi prijateljev mladine Moste - Polje – za to se je prostovoljno prijavil takoj, ko je s Primorskega prišel študirat na ljubljansko fakulteto za matematiko in fiziko (FMF) – uspešno dela prav z »najtežjimi« primeri, z otroki, ki so (bili) deležni vseh vrst nasilja, nimajo nobene varnosti in razumevanja in zato še bolj kot kdorkoli drug potrebujejo pomoč.

»Moja pomoč je vedno samoiniciativna: če se mi zdi, da jo nekdo potrebuje, pristopim k njemu in ne čakam, da sam prosi ali ne zanjo. Pri učni pomoči, ki jo izvajam pri ZPM Moste - Polje, pa sem vedno dobil otroke, ki so jo dejansko potrebovali, ampak še vedno je bilo od vsakega posebej odvisno, ali jo bo sprejel ali ne. Seveda si želiš narediti vse tako, da bo le privolil in mu boš lahko pomagal! A otrok ima svojo svobodno voljo, in če ni za sodelovanje, se učna pomoč konča. Nikoli ga v to ne silim, saj nima ne smisla ne pozitivnega učinka. Poleg tega je preveč drugih otrok, ki pomoč potrebujejo in si je tudi želijo.«

image
Getty Images/iStockphoto Številnim otrokom, ki prihajajo iz neprijaznih okolij, je prav učna pomoč z druženjem lahko neka rešilna bilka, po kateri se začnejo vzpenjati. FOTO: Getty Images/istockphoto

Ponavadi gre sicer za otroke, ki so vključeni že v druge projekte ZPM Moste - Polje, »vendar je moja zgodba z njim vedno neki nov začetek za naju oba, cilj pa je otroku dati priložnost, katere posledica – če seveda sodeluje in je delaven – je neki učni uspeh, ki omogoča boljše karierne možnosti ... Predvsem moraš razumeti, v čem je otrokov problem, in prepričal sem se, da vzrok skoraj nikoli ni otrokova nesposobnost, pač pa vse kaj drugega. Vidiš ga, kako se odziva, jasno ti je, da se ne more učiti zaradi problemov, ki jih ne poznaš. To je, skratka, ura učne pomoči, med katero nekateri tudi jokajo, pa se potem pogovoriš z njimi o tem, kaj jim leži na duši, jih pomiriš ...

Ali pa lastne zgodbe držijo v sebi, ker se bojijo, da ne boš želel več delati z njimi, če jih boš slišal ... Seveda te to zasleduje tudi v času, ko nimaš učne pomoči, razmišljaš o tem, a te k sreči na drugi strani dviguje napredek z drugimi – otrokov nasmeh ali veselje ob dobri oceni je tista potrditev, zaradi katere veš, da delaš prav. Sam sicer nisem bral nobene pedagoške ali psihološke knjige, ampak se učim na podlagi izkušenj. Seveda pri tem delaš tudi napake, a z leti, upam, vedno manj.«

 

Vezi, ki se tkejo v prijateljstva



Vizija na listu papirja ne pomeni nič, če je nimamo v srcih. In mladi to najhitreje prepoznamo in dobro razumemo.
Resnici na ljubo, nadaljuje, prav veliko ne more spremeniti otrokovega življenja: »Lahko mu pomagam pri učenju, mu namenim svojo pozornost, se z njim pogovarjam, torej mu dam nekaj svojega časa ... Učni uspeh je pač tista nuja, zaradi katere sem se moral spoznati z otrokom in morava to opraviti, vendar je pri nadaljnjem učenju zelo pomembno, da se ga s pogovorom nenehno usmerja v prihodnost, v to, kar si želi doseči v življenju, torej skupaj z njim ustvarjaš vizijo za njegovo življenje, nakažeš pot, ki jo bo moral prehoditi do tega cilja. Takih pogovorov je največ takrat, ko prideva do nekega delnega učnega uspeha, recimo dobre ocene. Časa, ki bi bil namenjen samo njim, za usmerjanje v njihovo prihodnost, namreč otroci pogosto doma ne dobijo. No, tako pomanjkanje danes trpijo številni otroci, tistim z nesrečnimi zgodbami pa je prav ta učna pomoč z druženjem lahko neka rešilna bilka, po kateri se začnejo vzpenjati.«

Doslej je zagotovo sodeloval že z najmanj petnajstimi mladimi, z nekaterimi tudi leto in več. »Potrebujem sicer približno pol leta, da otrok zleze iz najhujšega in se začnejo ocene dvigati, pred testi, recimo, je treba precej povečati intenzivnost in takrat se utegnemo srečati tudi trikrat na teden.« Najlepše pri vsem pa so prijateljstva, ki se spletejo, »naveze za naprej, kar pri otroku nedvomno šteje največ«, je prepričan David.

Ravno te dni je prejel kratko sporočilo: »Aja pa pozabu sem ti povedat fizko sm 5 pisov,« mu je napisal nekdanji »učenec«, ki je kot devetošolec pri matematiki in fiziki dobival same enice, v srednji šoli pa je zdaj (prav) dober pri večini predmetov. »On je samo eden izmed dokazov, da pri otrocih, s katerimi delam, ni problem v znanju, ampak so težave doma vzrok, da ne zmorejo sami naprej.«

image
David Florjančič s svežim izvodom Nedela v petek zvečer. Tudi sam je včasih delal v tiskarni časopisne hiše Delo. Foto Osebni Arhiv D. F.


Nujne so spremembe


Zato je še toliko bolj kritičen do učiteljev in svetovalnih delavcev na šolah, ki so plačani, da otrokom zagotovijo to podporo, pa je »žal ne! Večina otrok mi jih predstavi kot ljudi, ki nimajo pojma o življenju, ki ne vedo, zakaj so sploh tam, ki so izgubljeni. Tak otrok bi moral od njih dobiti nekaj dobrega in k sreči so izjeme, ki to znajo, ki delajo s srcem, želijo prisluhniti in pomagati. Učitelji se premalo zavedajo, kako zelo lahko vplivajo na učence s pozitivnim pristopom, s spodbujanjem, s tem, da jih poskušajo razumeti, ne pa da se ustrašijo zgodb otrok, ki jim je treba pomagati, si vzeti čas zanje!

Naš šolski sistem žal ni tako nastavljen, pot do uspeha včasih celo otežuje, in to ne le ranjenim, pač pa tudi nadpovprečno inteligentnim, saj jim preprosto ne pomaga razviti njihovega potenciala. Je tog, ne ponuja dovolj izziva, prepočasi se prilagaja spremembam, kar bi nas moralo kot družbo precej skrbeti, saj nenehno opozarjamo, da na mladih svet stoji, in je od njih torej precej odvisna tudi uspešnost naše države v prihodnje.«



Vizija na listu papirja ne pomeni nič, če je nimamo v srcih. In mladi to najhitreje prepoznamo in dobro razumemo.
Ni kaj, razume prizadevanja šolskih sindikatov za boljši življenjski standard učiteljev in profesorjev, »a kredibilnost v očeh javnosti in legitimnosti svojih zahtev ne moreš dobiti s tem, da samo zahtevaš več, ne ponudiš pa boljše storitve. Sploh ker so kritike šolskega sistema stalnica že veliko let in prihajajo z vseh strani naše družbe. Začeti bi morali s tem, da pridejo pravi ljudje na prava delovna mesta. Če govorimo o učiteljih, bi to morali biti nadpovprečni ali pa zelo dobri posamezniki, ne pa ljudje, ki nimajo kaj pokazati v svojem življenju, niso sposobni narediti nobene spremembe, presegati okvirov ... In takega mladi upravičeno ne spoštujejo kot človeka, čeprav so ga dolžni spoštovati kot avtoriteto. Žal pa moram, izhajajoč iz svojih izkušenj, povedati, da med učitelji prevladujejo slednji, in to tako na osnovnih in srednjih šolah kot na fakultetah.

Menim, da bi se moral vzpostaviti sistem vrednotenja uspešnosti njihovega dela, pa tudi sankcioniranja: če nisi dober, izgubljaš bonitete, na koncu tudi službo, če se nisi pripravljen niti malo potruditi. Sicer pa mladi bistveno bolje sprejmejo nekoga, ki jih nič ne nauči, ampak tudi nič ne zahteva, kot nekoga, ki misli, da daje veliko, v resnici pa nič bistvenega za življenje, ampak nalaga le kup učenja na pamet in pričakuje tudi veliko samostojnega dela. Sam sem se na študij fizike vpisal tudi zato, da se mi ne bi bilo treba nikoli več učiti na pamet, pa sem ugotovil, da tudi na naši fakulteti najbolje pridejo skozi sistem tisti, ki se znajo 'piflati'. Torej se ne nagrajuje razmišljanje, ampak sposobnost pomnjenja že obstoječega znanja.«

image
David sedi na več stolih, ker ga v življenju zanimajo številna področja, in prav nobenemu se ne želi odreči. FOTO: Mavric Pivk/Delo


Tujina je izhod v sili


Pogreša tudi vizijo države glede razvoja in prihodnosti. »Slovenci kot narod nimamo vizije za svoj razvoj: iz države ne bi bežalo toliko uspešnih mladih, če bi Slovenci vedeli, kakšno državo hočemo imeti, in bi tako tudi postopoma ustvarjali. Vizija na listu papirja ne pomeni nič, če je nimamo v srcih. In mladi to najhitreje prepoznamo in dobro razumemo. A želimo si ustvariti neko svojo zgodbo, uspeh v svojem življenju in smo za to pripravljeni narediti vse, kar je v naši moči, tudi oditi v tujino – za vedno, če tega tukaj res ne moremo doseči. Tistim, ki tega ne zmorejo zaradi revščine ali nasilja v družini, pa je še toliko težje.

Seveda se nekateri mladi tudi tukaj dobro znajdejo in jim to iz srca privoščim, a moj vtis je, da večina mladine v tej državi ne more uresničevati tistega potenciala, ki ga ima, ki bi ga lahko in ki si ga želi uresničevati. Mladi si želimo to početi tukaj, doma. A kadar ne gre, odhajajo z neko slabo vestjo, čeprav točno vedo, da so se odločili pravilno, saj mora človek poskrbeti zase v življenju. In ne, mislim, da pravega sogovornika mladi v tem trenutku v tej državi nimamo,«
pravi Primorec, ki si je že od nekdaj želel živeti na Gorenjskem, in tako zdaj tudi je.


Rad bi prišel do take ravni znanja, da bom lahko z matematiko in programiranjem, ki ju še osvajam, pokazal, kar želim.
Uresničuje tudi lastno vizijo, zato intenzivno razvija svojo poslovno idejo. »Prepričan sem, da je mogoče boljše možnosti za mlade ustvariti le s sodelovanjem. Imamo dobre ideje in zagon, nimamo pa izkušenj, novo znanje šele pridobivamo. Zato je za nas ključno povezovanje z uspešnimi posamezniki na pravilen, konstruktiven način, ki prinese oprijemljive rezultate. Sam nameravam to zapeljati na povsem nov način in prepričan sem, da nekaj takega v Sloveniji potrebujemo.

Že zdaj pletem mrežo svetovalcev, saj nihče ne more obvladati vsega niti sam ne more veliko narediti, zato potrebuješ ljudi, ki znajo, in to s številnih področij. In nekateri ljudje, ki so zelo uspešni ali so na pomembnih položajih, so si res pripravljeni vzeti čas in ambicioznim mladim pomagati z dobrim nasvetom, jih povezati z nekom ... skratka, verjamejo v uspeh projektov, ki bi imeli korist tudi za mlade,« ognjevito razlaga mladenič, ki presega večino stereotipov o v knjige zabubljenih in nezgovornih fizikov. »Tudi sam jih vidim na tak način (smeh),«
pravi in doda, da ga v življenju že od nekdaj zanima veliko stvari in »fizika je le ena od njih, sicer zelo pomembna, pa vendarle ena«.


Razpršeni fokus


Že kot otrok je zelo rad delal fizične in miselne eksperimente, »a kaj točno me je potegnilo vanjo, ne vem. Vem pa, da me prevevajo ideje, ki bi jih rad kdaj komu pokazal, a jih še ne znam predstaviti na pravi način. Rad bi prišel do take ravni znanja, da bom lahko z matematiko in programiranjem, ki ju še osvajam, pokazal, kar želim. Potrebujem torej prava orodja, da to, kar se mi podi po glavi, spravim na papir oziroma računalnik,« je pojasnil tudi nekdanji tutor na FMF, ki so ga deležni njegovih lekcij pri matematični in verjetnostni fiziki hvalili s samimi presežniki, saj da je bil vedno na voljo, ponoči in čez vikend, tudi da »bil bi odličen profesor«, je mogoče prebrati na spletni strani profesorji.net. Ob magisteriju piše še knjigo rešenih nalog za študente pri predmetu verjetnost v fiziki. In vsako popoldne služi denar z inštrukcijami iz matematike in fizike v Učnem centru Horizont.

A poučevanje kot tako ga ne zanima. »To štejem za hobi, saj to rad in dobro počnem. Vem pa, da se bom vedno ukvarjal z mladimi, jih s širino, ki si jo pridobivam na svoji poti, uspešno usmerjal na njihovih življenjskih in kariernih poteh – to je moja prioriteta v življenju. To hočem početi in tudi bom. Večino svojega prostega časa dejansko namenjam pomoči drugim ljudem in si ne predstavljam, kako bi bilo lahko drugače.

Dejstvo je, da imam na fakulteti verjetno nekoliko slabše ocene, kot bi jih imel, če bi bil osredotočen zgolj na študij, a tega ne obžalujem in tudi nikoli ne bom. Zanimajo me namreč številna področja – od znanosti do politike, v kateri se sicer ne vidim, je pa sodelovanje s politiki zelo pomembno –, je pa moj fokus trenutno najbolj usmerjen v projekte, ki so odprti – v končanje študija, nadgradnjo učne pomoči in pomoči ljudem na splošno ... Res je, kar velik izziv je pred mano, a verjamem, da se mi na dolgi rok splača. In ničesar od tega ne želim spustiti iz rok; da me zanima preveč stvari, je bil vedno moj problem (smeh).«