Višarje: Poleti romarska, pozimi smučarska meka

Privoščili smo si smučarski izlet in pokukali še v Trbiž, ki je nekoč privabljal predvsem nakupovalne romarje.
Objavljeno
12. januar 2018 16.04
Helena Kocmur
Helena Kocmur

Sv. Višarje, kakor jim pravijo verniki, so bile osrednja božja pot Slovencem vse do 19. stoletja, ko so to vlogo prevzele Brezje. Idilična vasica na tromeji v Kanalski dolini, kjer sobivajo tri kulture in trije različni svetovi, romanski, germanski in slovanski, še danes pritegne številne obiskovalce: pozimi smučarje, poleti poleg veliko romarjev tudi pohodnike in plezalce. Mi smo si tam privoščili smučarski izlet in pokukali še v Trbiž, ki je nekoč privabljal predvsem nakupovalne romarje.

Višarje so že v 16. stoletju imenovali božja pot treh narodov, zdaj pa jim pravijo božja pot Evrope, na kateri se srečujejo prebivalci štirih narodov – Slovencev, Italijanov, Furlanov in Avstrijcev. Marijina cerkvica na 1792 metrih nadmorske višine je še vedno eden najpomembnejših romarskih ciljev, tudi za Slovence, ki se na goro povzpnejo peš, po starih uhojenih gorskih poteh, ali kar je danes pogosteje, z gondolo iz Žabnic, ki je na Višarje vozila že v 50. letih prejšnjega stoletja. Romanje je včasih trajalo več dni, najbolj znana romarska pot iz Žabnic mimo križevega pota in znamenj pa se je imenovala Za mlini. Več kot 650 let so romarji obiskovali višarsko Marijo, a kako se je pravzaprav začelo? Daljnega leta 1360, ko so se pastirju iz Žabnic izgubile ovce, pravi izročilo. Našel jih je na Višarjah, kjer so klečale okrog grma, v njem je bil skrit lesen kip Marije z Jezusom. Pastir je kipec odnesel župniku iz Žabnic, vendar se je nato zgodba vsak dan ponovila. Kapelo v čast Matere božje je dal sezidati takratni oglejski patriarh, in ko je čudežno spregledal slep mož, ki je pomagal pri gradnji, so se začela množična romanja.

Pohodniki in turni smučarji tudi te dni prihajajo na goro. Foto: Helena Kocmur

Kip Marije z Jezusom je prišel na goro na čudežen način, pravi izročilo, današnji, pol metra visok, ki je v velikem kamnitem oltarju, pa je mlajši. Do potankosti sta na njem izdelani glavi Marije in Jezusa in okrašeni z bogatima kronama, medtem ko sta njuni telesi odeti v srebrno ogrinjalo s pozlato. Mogočni oltar so sestavili iz podrte stare cerkve, medtem ko tri stare oltarje nekdanje cerkve hranijo v cerkvi v Žabnicah.

Slovenski vpliv

Božja pot je v zgodovini doživljala boljše in slabše čase, odvisno tudi od tega, kako ji je bila naklonjena politika. V najboljših letih je v eni sami romarski sezoni, ki traja od maja do konca septembra, na Višarje prišlo kar sto tisoč ljudi. A tudi Marijin kip se je včasih podal med vernike v druge cerkve. Njegovo najpomembnejše romanje je bilo leta 2010, ko je ob 650-letnici romarske poti gostoval v Vatikanu pri papežu Benediktu XVI.

Cerkev je poslikal Tone Kralj, v ozadju pa je videti kip Marije z Jezusom. Foto: Helena kocmur

Da so romanja k Višarski kraljici, kakor pravijo tamkajšnji Mariji, od nekdaj združevala pripadnike različnih narodov, je že med obema vojnama poudarjal žabniški teolog in etnolog prof. Lambert Ehrlich. Deloval je v Celovcu in Ljubljani, kot politik pa se je zavzemal tudi za samostojno Slovenijo. Cerkev, ki narodov ne ločuje, temveč jih združuje, so njegove besede, ki so še danes zapisane nad vhodom. Cerkvica je bila v 1. svetovni vojni sicer skoraj povsem porušena, obnovili so jo do leta 1925. In tako kot se je nekdanji kipec Marije po izročilu čudežno pojavil, so tudi novega iz porušene cerkve po čudežu rešili nepoškodovanega.

Spominki in fotografije, ki so jih romarji prinašali Mariji. Foto: Helena Kocmur

Danes cerkvico poleg znamenitega Marijinega kipa krasijo poslikave slovenskega slikarja Toneta Kralja, ki je po 1. svetovni vojni poslikal skoraj 50 cerkva na Primorskem. Na Višarjah je združil teme krščanske umetnosti in protifašistične motive, s čimer je izrazil protest proti fašističnemu zatiranju Slovencev. Z Višarij so se namreč morali umakniti slovenski frančiškani, velik del Primorske z zaledjem je pripadel Italiji, utihniti je morala tudi slovenska beseda. Kralj, ki je tam gori živel leta 1930, je v likovno opremo cerkve vključil podobe iz Marijinega življenja. Na slavoločni steni, ki ločuje cerkveno ladjo od prezbiterija, je upodobil Marijo zavetnico s plaščem, h kateri se zatekajo romarji, v ladji pa so slike o zgodovini Višarij. V cerkvi z opisi Kraljevih slik prevladuje slovenska beseda, spovedi pa potekajo v duhu složnosti treh narodov – v slovenščini, italijanščini in nemščini.

Romarjev je sicer največ poleti, še izvemo, a ob izbranih nedeljah in praznikih se tudi pozimi med smučarje v kabinah gondole pomešajo verniki, da bi se udeležili svete maše. Med zimsko sezono tudi med obiskovalci cerkvice prevladujejo ljubitelji turnega in alpskega smučanja.

Zelo mešano

Višarje skupaj z drugimi vršaci, ki se dvigajo nad Trbižem, sestavljajo največje in najbolj priljubljeno smučišče Benečije - Julijske krajine. Zgledno urejene proge, med katerimi je pet črnih, sedem rdečih in enajst modrih, ponujajo 25 kilometrov smučanja. Najdaljša Di Prampero, ki povezuje Višarje z Žabnicami, je dolga štiri kilometre, višinske razlike pa je skoraj tisoč metrov. Poletno, predvsem pa zimsko turistično ponudbo so v zadnjih letih skrbno dopolnjevali, tudi s smučarskimi poligoni za otroke, novim fun parkom za najstnike in otroke, nočno smuko in urejenimi tekaškimi progami. Tako so leta 2012 odprli novo progo, ki se s Prasniga (grbina za cerkvico na Višarjah) spušča do Višarske planine pod Florjanko, in tako poskrbeli za najkrajšo povezavo med Višarjami in progami na trbiški strani.

Ni ga večjega užitka, kakor če si na progi sam. Foto: Helena Kocmur

Proga je dolga približno kilometer in pol, štirisedežnica, ki pelje z Višarske planine na Prasnig, pa na uro prepelje kar 1200 ljudi, se pohvalijo upravljavci smučišča. A potrebe po takšnih zmogljivosti med našim obiskom sredi minulega tedna ni bilo. Po prostranih, lepo urejenih in na novo zasneženih progah se je namreč prejšnjo sredo, ko se je na nebu zvrstilo vse od nizke oblačnosti do megle in nebeške modrine, spuščala le peščica smučarjev, vlečne naprave, z osemsedežno gondolo vred, pa so bolj ali manj samevale. Celo tisti, ki smo si privoščili le tri- ali štiriurno vozovnico, smo se dopoldne na skoraj nedotaknjenih progah, prekritih z decimetrom na novo zapadlega pršiča, imenitno nasmučali.

Tudi za čas počitka je na Višarjah zgledno poskrbljeno, saj je v vasici nanizanih kar nekaj gostišč in planinskih koč, v katerih se je mogoče okrepčati. Med njimi je priljubljeno gostišče Jureta Prešerna Al Convento (Pri samostanu), ki priča, da so Slovenci temu območju vtisnili pomemben pečat. Prešeren razlaga, da so njegovi slovenski predniki prišli v Kanalsko dolino leta 1800, ko je v Ovčjo vas za župnika prišel Jurij Prešeren, brat znamenitega pesnika. Verjetno, zna povedati gostilničar, so tja prišli tudi župnikovi sorodniki, ki so bili najverjetneje tudi gostilničarjevi predniki.

Dorotea Kerstein pred vhodom v družinsko gostilno. Foto: Helena Kocmur

Povsem drugo zgodbo nam o svojem izvoru zaupajo lastniki sosednje gostilne Kerstein, ki v osrednji uličici skozi vasico deluje že od leta 1926. »Lani smo praznovali 90 let delovanja. Gostilno je odprl moj nono, zdaj pa jo vodi moja mama, Rozalka,« nam je v dokaj dobri slovenščini povedala nasmejana Dorotea Kerstein, ki skrbi za postrežbo gostov. Med njimi, pravi, je poleg Italijanov mnogo Slovencev in Avstrijcev, tako da sama dokaj dobro obvlada vse tri jezike. Tudi slovenščino, ki se po njenem vse bolj vrača v okoliške vasice. »Trbiž je bil od nekdaj bolj nemško obarvan, a v Žabnici in Ukvah se je govorilo slovensko,« nam pove Dorotea. »Prej, ko smo bili mi mladi, niso naredili nič za slovenski jezik, zdaj pa vidijo, da je treba znati vse te jezike, da moramo biti bolj odprti.« V Ukvah na osnovni šoli zdaj uvajajo projekt učenja slovenščine in nemščine, da se že otroci privajajo trojezičnosti. »Tukaj smo čisto mešani – ali zmešani,« se pošali Dorotea. Na vprašanje, ali se ima za Avstrijsko ali Italijanko, pa odgovori: »Jaz sem Evropejka. Moj oči je iz Južne Tirolske, govori nemško in italijansko, mama Slovenka iz Žabnic, tukaj so Furlani, torej smo tako zelo mešani, da ni pomembno, katere narodnosti je kdo. Pomembno je, da se dobro razumemo.«

Napisi na Višarjah so tri- ali vsaj dvojezični. Foto: Helena Kocmur

Trbiž, nekdanja nakupovalna Meka

Tudi v Trbižu, kjer se odločimo za kratek postanek pred vrnitvijo domov, skoraj na vsakem koraku slišimo slovensko besedo. Nekaj zato, ker je tam še vedno dobra desetina slovensko govoreče manjšine, pa tudi zaradi stalnega pritoka nakupovalcev in turistov z vseh strani tromeje. Mestece, kamor smo za časa nekdanje Jugoslavije množično romali po kavo, prašek in predvsem kavbojke, se je razcvetelo prav zaradi ponudbe dobrin, ki jih na naši strani meje ni bilo mogoče kupiti. Z razpadom nekdanje države je prihodek, ki so ga prinašali tudi številni slovenski kupci, izpuhtel, nakupovalne romarje so sčasoma nadomestili verski in turistični. Prodajalne, ki so na vsakem vogalu ponujale džins, so zamenjale druge, le znamenita tržnica, ki je pred desetletji slovela tudi po izvrstni galanteriji, kot nekakšen spomenik preteklim časom stoji še danes.

Na prenovljeni tržnici diši po usnju, a kupcev je le za vzorec. Foto: Helena Kocmur

V njej je ob ozkih hodnikih nanizanih 106 majhnih prodajaln, v katerih prevladuje vonj po usnju. V nasprotju s prejšnjimi desetletji, ko se je tu trlo obiskovalcev, smo opazili le nekaj kupcev, kar priča, da ponudba daleč prekaša povpraševanje. Potem ko nam je prodajalec v zgledni slovenščini – seveda obvlada tudi nemško – poskušal za desetino prvotne cene prodati usnjeno jakno: »Gospa, 750 evrov stane za nemški trg, vam jo dam za 70,« je za nami na poti domov odmeval njegov že kar obupani glas.