Vnuka se znašata nad mlajšo sestrico

Zaradi takega obnašanja bo sestrica začela verjeti, da ni dovolj dobra, ker je ne sprejemajo in bo izgubila občutek varnosti.

Objavljeno
17. junij 2020 10.00
Posodobljeno
17. junij 2020 10.03
FOTO: Shutterstock
Mojca Stonič
Mojca Stonič
Sem babica dveh vnukov, starih 15 in 13 let, ter vnukinje, ki ima sedem let. Zanima me vaše mnenje o tem, kako se vnuka obnašata do vnukinje. Zelo me moti, ker jo precej pogosto zbadata, zasmehujeta in ponižujeta, čeprav je precej mlajša od njiju. Najbolj pa me moti, ker njihova mati, moja hči, glede tega ničesar ne ukrene.

Kakor da ne sliši ali kakor da je to normalno obnašanje med bratoma in sestro. Moj zet, oče otrok, pa v bistvu sploh nič ne opazi, ker ga skoraj ni doma. Okupiran je s svojimi hobiji in športom, tako da je vzgojo in delo doma bolj ali manj prevzela mama. Oba sta visoko izobražena, zapos­lena in na odgovornih položajih.

Kakor vidim, je tudi vse, kar se dogaja in dela doma, v domeni moje hčere, ki je razumljivo neprestano v stiski s časom, slabe volje in preutrujena, da bi zmogla sama še vzgojo dveh najstnikov in mlajše hčere. Večkrat mi očita, da ji kot mati in babica premalo pomagam, čeprav so več kot deset let živeli v moji hiši, kjer sem skoraj vse stroške plačevala jaz, da bodo zmogli čim prej oditi na svoje.

Zdaj, ko so se preselili, mi očita, da bi ji morala več pomagati, tudi finančno, in se več ukvarjati z vnuki. Opažam, da je vnukinja postala bolj tiha, zapira se vase, odgovarja kratko, da se le vse čim prej konča in ima svoj mir. Zanima me vaše mnenje, kaj lahko jaz storim, da vsaj hčeri odprem oči in jo prepričam, da tako obnašanje ni dobro za vnukinjo in da je za vzgojo in domača opravila odgovoren tudi njihov oče. V bistvu me zanima, kaj vi menite o taki družini in odnosih. Za odgovor se vam najlepše zahvaljujem!
Kristina





Zanimiva dinamika družine, v kateri verjetno ni nihče zadovoljen in nihče tudi nič ne naredi, da bi bilo drugače. Za začetek bom jasno povedala, da težava ni vaša in da ne morete ničesar spremeniti, lahko le opozorite na nepravilnosti, ki jih vidite. To pa ne pomeni, da bo potem kaj drugače.

Prav tako ni vaša dolžnost, da hčeri pomagate pri otrocih in drugem, to je lahko le vaša dobra volja, vendar ste, kakor razberem, precej let dopuščali, da hči in njen partner nista prevzemala odgovornosti za svoje življenje in življenje otrok, saj ste vse stroške plačevali namesto njih. To je vaš del krivde, ker ste njihovo odgovornost prenesli nase, in ne preseneča, da hči, verjetno tudi njen partner, še vedno pričakuje, da jim boste pomagali.

Da je hči stalno utrujena, je razumljivo, ni pa razumljivo, zakaj partner ne prevzema odgovornosti do otrok in drugih obveznosti. Moj odgovor je vedno, da se obnaša, kakor se, ker se kot partnerja verjetno nista pogovorila in dogovorila, kdo bo za kaj skrbel. V partnerstvu je pomembno sodelovanje in usklajevanje, ne more samo eden voditi vsega.

Ker je partnerka preobremenjena, išče pomoč pri mami, kar pa ni v redu. Pomoč mora zahtevati od partnerja, to je upravičeno.
Vedno me preseneti, kako se eden od partnerjev ne vpraša, zakaj nekoga skoraj nikoli ni doma, zakaj ima eden od partnerjev polno obveznosti, hobijev, športov. Res nihče ne pomisli, zakaj nekdo beži od doma in odgovornosti? Pogosto se tej temi izogibajo, ker jih je strah odgovora, vendar je za dober odnos nujno potrebna odprta in jasna komunikacija, posebno če želimo rešiti težave.

Po elektronski pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje.

Svetujejo Tjaša Kočevar (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo staršev; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. KosDunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Scir, diplomirani fizioterapevt.



Odnos starejših bratov do mlajše sestrice ni v redu, še manj neodzivanje staršev nanj. Oba bi morala jasno ustaviti zbadanje in zasmehovanje, saj je to nasilje. Vendar če tega ne prepoznata, bo težko karkoli drugače. Zaradi takega obnašanja bo mlajša sestrica začela verjeti, da ni sposobna, da ne zna in ne more, da ni dovolj dobra, ker je ne sprejemajo, kar vodi v slabo samopodobo, izgubila bo občutek varnosti in zato ne bo zmogla graditi samozavesti. To lahko vodi v še večje težave v najstništvu in pozneje v odrasli dobi, ko bo iskala napačne potrditve v napačnih odnosih in dejanjih.

Vzorci in popotnica za življenje, ki jih dobivajo vsi trije otroci, so zelo slabi. Vidijo, da se z njimi večinoma ukvarja mama, očeta skoraj ni, večino stvari doma opravi mama. Tako obnašanje in prepričanje bodo prevzeli tudi oni. Sinovom se bo utrdil vzorec, da njim ni treba nič, da je delo le v domeni mam, to tudi močno vpliva na njun odnos do mlajše sestre.

Hči bo povzela vzorec mame, pri vseh treh pa bo to zaznamovalo njihove poznejše odnose, predvsem part­nerske, ker bodo imeli popačeno sliko o partnerstvu, in ravno iz teh razlogov bodo lahko konfliktni in težavni. Res toplo priporočam, da si starša čim prej poiščeta pomoč strokovnjaka, že zaradi otrok.