Vozi me bus ...

Zadnja tri desetletja in pol z razkorakom največ kilometrov po zemeljski obli, žalibog vse po severni polovici, opravim na avtomobilskih kolesih. Nekaj, primerjalno dolžinsko zanemarljivih, na dveh kolesih. Ker sem za motocikle, kot pravijo, preneroden, sem skoncentriran na cestno kolo.

Nekoč, tega je davno, natančneje po osnovni šoli, sem bil absolutno odvisen od avtobusa, zelenega, mestnega. Včasih sem kako vožnjo izpustil in se izza daljnega Bežigrada v center, kjer so bili faks ali pa stične točke obštudentskega dogajanja, odpravil tudi z biciklom, to je z vsakim trajalo, dokler mi ga niso, po policajsko rečeno, odtujili. Medkrajevno sem se z busom vozil še prej, na vikendaške ping pong turnirje v osnovni šoli.

Ob pehanju za tedaj celuloidnimi žogicami me spomin vrže na drugi pripovedni tir, med vlake. Vedno smo zborovali ob šestih pod uro in se potem cijazili proti Murski Soboti, tudi Splitu, v Črno goro, z vlakom sem se odpravil na najstniški lov za prvimi ljubeznimi v Premanturo, pa k bratu v Beograd, ki mu v nasprotju z menoj služenje državi ni bilo prihranjeno. Z vlakom sem doživel tudi enega večjih kulturnih šokov. S prijatelji sem vstopil v Ljubljani, po nočni vožnji pa izstopil na drugem planetu, v Amsterdamu.

Z vlakom sem bil sem ter tja prisiljen potovati domov tudi v zadnjem letu ali dveh. Ker mi zadrževanje na postaji, nekoč zlasti v nočnih in proti jutru nagibajočih se urah, ni več potrebno, mi je obisk železniškega vrvenja postal sila zanimiv. Nekoč mi je zadoščalo navdušenje nad paleto nepreštevnih odtenkov sive, danes strmim nad raznolikostjo barv, vonjev, okusov in glasov. Zanimivo je, železniške postaje so si kljub razlikam slične povsod po svetu, povsod, se zdi, so pomanjšan svet.

Kot tip, ki mu je tehnika deveta briga, sem bil navdušen tudi nad opremljevalnim napredkom kompozicij, nekoliko me je skrbelo le, ali bom znal izstopiti, zato sem preučeval dejanja sopotnikov, katerih daljave so bile nekoliko večje od mojih. Spraševal sem se, kdo so ljudje, ki se cijazijo z vlakom. Okej, mladina, kaj pa starejši? Nimajo druge možnosti, so navdušeni nad škripanjem vlakovja, si želijo biti čim pozneje v toplo-hladnem objemu bolj ali manj bližnjih? Zelo zanimivo pa je bilo identificiranje hrbtnih strani hiš, ki sem jih vsa leta vozeč z avtomobilom poznal le s čelne, obrazne strani.

Pred enim tednom sem bil spet prisiljen v domače kraje po železni cesti, na kateri pa je bil zastoj in zgolj lastni iznajdljivosti in življenjskim izkušnjam se lahko zahvalim za misel, da proti Dolenjski vozi tudi avtobus. Pod tablo, kjer je bil izpisan meni usojeni kraj, je že stopicljalo nekaj neučakancev. Izvedel sem, da je voznino moč plačati tudi pri vozniku, in to tako s kovanci kot s plastično kartico. Tudi šofer je bil že na svojem mestu, le vhodna vrata še zaprta. Potem je izstopil, nas opomnil, da je do odhoda še petnajst minut, in šel na kavico. Očitno ne na podaljšano, saj je bil hitro nazaj, si prižgal verjetno ne šele sedmi čik tistega dne in stopil v mojo bližino. Ker sem bil preživčen ob mletju, ali se bo naslednjo minuto ulilo ali ne, sem ga ogovoril in izvedel, da avtobuse vozi že desetletja. Če se komu zdi enolično, mu povem, da to počne po vsej Sloveniji, medtem ko recimo jaz že od malone ledene dobe sedim za tipkovnico z istim črkovjem in ciframi.

Slednjič smo krenili. Avtobus je tekel kot po maslu, se prijetno zibal, deževalo ni, vožnja pa je minila tako hitro, da sem se komajda vprašal – kdo se vozi z busom? Okej, mladina že, kaj pa ...