Vozilo se je na premog in bonbone

Kako smo se imeli, ko smo se z Božičkom in njegovo gospo peljali s sopihajočim muzejskim vlakom proti Postojni? Lepo!

Objavljeno
10. december 2017 10.00
Posodobljeno
10. december 2017 10.00
J. Z. G.
J. Z. G.

Z vlakom sem se že peljala, ne pa še s čuha puho. Lara, 4 leta

Vznemirjenje se začne že prvi hip. Kako ne, ko pa na peronu stoji bleščeč in z lučkami okrašen starinski vlak, ki v nebo spušča ogromne dimaste vijuge, okoli njega pa se smukata dobrodušni Božiček in njegova gospa, ki brez odmora delita bonbone, kuštrata lase in se z veseljem kadarkoli in s komerkoli fotografirata. Nič drugače ni potem, ko sopihajoča kompozicija odrine v dalj po železni cesti ...

Ni kaj, muzejska lokomotiva dobro skriva svojih skoraj sto let, podobno tudi njeni lepo obnovljeni, za ta praznični čas svetlikajoče se okrašeni vagoni. Vanje se je, polno pričakovanj, posedlo mlado, staro, komaj hodeče, tudi čisto majhni dojenčki, ter se prepustilo programu, ki so ga pripravile Slovenske železnice. V sprednjih vagonih, ki nimajo kupejev, je bilo vzdušje za malenkost bolj domačno, saj so se družine oz. skupine lahko med seboj družile brez ovir, za še boljše razpoloženje je skrbela poskočna muzika, za najboljše seveda mili Božiček, ki se ni in ni utrudil trositi ne sladkarij ne lepih želja: »Dobri mož prihaja v vas, da bo lepši božični čas!«


Del vlaka brez kupejev, kjer je za malenkost bolj domačno kot v vagonih s kupeji. Foto Tomi Lombar

A za otroke je bilo nedvomno bolj zanimivo v tistem delu vlaka, kjer so se lahko skrivali v kupejih, izza vrat oprezali za Božičkom – »Lej, ga, tamle vidim nekaj rdečega!« – in se podili po ozkem hodniku, z rokavi brisali zarošena okna in si odkrivali skoraj kičaste poglede na zasnežena drevesa in hribčke, ko smo jo rezali proti Postojni. »Božiček! Božiček!« je odmevalo po vlaku, kmalu zatem pa cmokljalo in tekmovalo, kdo spravi več bonbonov v usta naenkrat.

»Seveda sem se že peljala z vlakom, ne pa še s čuha puho. Fino je! Najbolj fino pa, ker tukaj dobim bonbončke!« je povedala štirilet­na Lara iz Borovnice. Tam je bila tudi ena od postaj in kar nekaj staršev je na peron pripeljalo svoje najmlajše, da so si lahko ogledali, kakšni so bili včasih vlaki, kako se je vozilo po starem, veliko mahajočih radovednežev je bilo sicer videti ves čas vožnje skozi naseljene kraje.


Še sprevodnik je drugačen kot sicer! Mali Lenart in sopotnica v kupeju, Julija. Foto Tomi Lombar

»Tokrat smo že drugič na Božičkovem vlaku,« je povedala Polona Šušteršič, mami štiriletne Klare in dveletnega Lenarta, ki se ni niti malo ustrašil bradatega moža v rdečem, ravno nasprotno – iz njegove sladke malhe je dobil, kolikor mu je uspelo zagrabiti. Sestrica Klara pa je gospe Božičkovi povedala, da Božičku še ni pisala, kaj si želi pod novoletno jelko; videti je bila povsem zadovoljna s sladkorčki, zavitimi v papir, še bolj pa pozneje, ko so otrokom, da bi jim hitreje minil čas, razdelili karton za prepogibanje, iz katerega je na koncu nastal vlak.

Za svojevrstno veselje je poskrbel tudi prešerni sprevodnik v starinski slavnostni opravi, ki so mu nekateri nadobudneži z vso resnostjo, kar so je premogli, pokazali veljavne vozovnice.

Neutrudni dobri mož

»Jaaa, mi se prvič peljemo z Božič­kovim vlakom,« je drug čez drugega sporočala skupinica razposajenih otrok, »nalepljenih« na vrata kupeja, starih vse od pet do enajst let, tri sestre, dva brata, vsi skupaj bratranci in sestrične, za povrhu pa še prijateljica. »Smo Iva, Naja, Leja, Tej, Jan in Aja!« je povedala najstarejša med njimi, po navihanosti pa je zagotovo zmagal petlet­ni Tej, ki je s svojimi izjavami in vprašanji poskrbel, da približno ura in pol trajajoča vožnja ni bila niti za hip dolgočasna. Vseskozi so bili v napetem pričakovanju, kdaj že spet prideta dobri mož in gospa, ki se res nista ustavila, saj sta celoten vlak prehodila gor in dol vsaj trikrat, tako da so nekateri starši glasno ugibali, ali se ni bonbonov porabilo toliko, ali še več, kot premoga, ki je izginjal v razbeljenem trebuhu »črnega lokomotivčka Tomaža«, kakršen se je zazdel enemu od malih potnikov.


Navihanci iz Ljubljane in Kranja -  Iva, Naja, Leja in Aja, fanta Tej in Jan pa sta se skrila za zaveso. Foto Tomi Lombar

No, kot smo izvedeli, hlapon, kakor so parni lokomotivi pravili nekoč, seveda poganja para, a da ta nastane, morajo kurjači že več ur pred začetkom vožnje, potem pa tudi med vožnjo, v kotel pridno nalagati premog, da se nabere dovolj pogonskega »goriva« v obliki pare.


Še pridemo

Toliko vznemirjenja in novih stvari – »Kako ogromna kolesa ima ta lokomotiva!« – je na koncu privedlo do tega, da so se nekatere otroške oči začele polagoma zapirati, bilo je nekaj utrujenega joka, a izkušeni starši, založeni s hrano, pijačo in igračami, so znali potolažiti tudi najmlajše in najbolj upehane. »Pridemo še kdaj,« je Božičku navrgel eden od očetov, potem ko se je z njim tudi sam fotografiral.


Tak selfie se da narediti samo v decembru. Foto Tomi Lombar

Priložnosti bo še dovolj, tudi letos: med Novim mestom in Metliko bo namreč Božičkov vlak vozil 10. decembra, med Novim mestom in Trebnjim ter med Trebnjim in Sevnico 11. decembra, med Mariborom in Dravogradom 12. decembra, med Mariborom in Pragerskim 13. decembra, med Mariborom in Ptujem 14. decembra, med Ptujem in Mursko Soboto 15. decembra, med Celjem in Litijo 16. decembra, med Ljubljano in Grosupljem pa 16. in 23. decembra.