Vrhunci leta: Od pol milijona jih ni ostalo niti 400

Begunska kriza je bila posledica tega, da je begunce takrat čez svoje meje iz vseh smeri spuščal režim Recepa Tayyipa Erdoğana
Objavljeno
23. december 2016 18.18
Gorazd Utenkar
Gorazd Utenkar
Še eno leto brez volitev. Celo prvak največje opozicijske stranke je nekako utihnil s svojimi nenehnimi napovedmi o neizbežnosti nove izbire državnega zbora. Leto brez referenduma. Leto brez velikih okoljskih katastrof, če odštejemo, da je božič (spet) zelen. Leto Gospodovo 2016 je bilo torej dolgočasno? Še malo ne!

Sploh pa se za vse politične odvisnike dvoletna volilna abstinenca končuje. Drugo leto bodo za pokušnjo prve na meniju volitve predsednika republike. Prvi kandidat se je ta teden že razglasil.

Zaprta balkanska pot

Od 16. oktobra lani, ko so začeli policisti natančno popisovati, koliko beguncev je šlo na posamezen dan čez slovenske meje, do konca preteklega leta je naše ozemlje prečkalo nekaj manj kot 379.000 ljudi. Še zadnji dan leta 2015 jih je bilo skoraj 1600. To je bilo sicer več kot desetkrat manj kot konec oktobra in je že kazalo, da se bo v letu 2016 tok beguncev čez Balkan, balkanska begunska pot, zaprl.

In se je res. V prvih mesecih letos je sicer šlo čez Slovenijo še približno 100.000 beguncev, marca pa je bilo vsega konec. V Sloveniji je ostalo nekaj manj kot 400 ljudi. Tako je videti žep, s katerim so strašili predvsem na politični desnici in v združenjih na robu politike, kot so neonacisti, skrajni domoljubci in podobni. Število prosilcev za mednarodno zaščito je od takrat bolj ali manj enako, niha med 300 in 400 prosilci.

Šok prvih mesecev begunske krize je bil prevelik, da bi se pravi borci proti selitvi čez Balkan organizirali. Slika lačne in premražene dece, ki tokrat ni bila nekje par tisoč kilometrov stran, ampak dobesedno na našem pragu – pa še preveč je je bilo, da bi zanjo skrbeli s kakšnim botrstvom –, je v ljudeh zbudila željo pomagati, močnejšo od strahu ali sovraštva. Potem so se številke zmanjšale. Kmalu so podobe tisočev opotekajočih se čez blatne travnike juga in vzhoda Slovenije zamenjale podobe organiziranih prevozov in se je spet vse odmaknilo od srca, če se že od oči ni čisto. Prišel je čas za strah in sovraštvo.

Slika protesta

Konec februarja, na mrzel, vlažen – malo snežen, malo deževen – in nasploh zoprn poznozimski dan, sta se v soboto popoldne v Ljubljani zbrali dve skupini protestnikov. Ena je na Kotnikovi ulici, kjer so odprli novo izpostavo azilnega doma, izrekala dobrodošlico beguncem. Druga, v kateri so beguncem nasprotovali, se je zbrala na Trgu republike. Ker so se na Kotnikovi zbrali prej, sem bil najprej tam, potem sem se odpravil na trg pred stavbo parlamenta.

Tamkaj zbrani so se podali proti Kotnikovi, kjer so jih čakali zagovorniki odprtih vrat. Ker sem šel ves čas z njimi, sem si lahko sestavil približno podobo ljudi, ki se bojijo beguncev. Na grobo jih je mogoče razdeliti v tri kategorije. Prvi bi lahko rekli stare mame. So iskreno prestrašene nad Arabci, črnci in podobnimi tujci. Bile so februarja in verjetno so še danes.

Druga skupina so večinoma moški v zrelih letih. Po večini privrženci edinih pravih demokratov, Janševih demokratov, SDS. Večinoma so zagrenjeni, ker njihov kolovodja ni na oblasti, in so zato bentili čez oblast rdečih. Tretja skupina so neonacisti. Februarja so stopali pod belimi zastavami s črnim panterjem skrajno desnega gibanja Tukaj je Slovenija. Večinoma mlajši fantje, značilno postriženi in oblečeni.

Skupina zagovornikov odprtih vrat na Kotnikovi je bila precej bolj pisana. Med njimi je bilo opaziti nekaj znanih obrazov, tudi iz politike, na čelu z največjo obsesijo slovenske desnice, prvim predsednikom države – in nekdanjim šefom komunistov, da primerno uravnotežim opis – Milanom Kučanom. Bilo pa je med njimi tudi precej mladih, opremljenih z rdečimi zastavami, članov ali simpatizerjev raznih levih združenj.

Ko se je desna skupina prikazala na spodnjem koncu Kotnikove ulice, so mlajši člani obeh skupin planili drugi proti drugim z očitnim namenom, da bi izmerili, kdo ima večje. Roke. Ali pa vsaj močnejše. Merjenja ni bilo, saj so jih kakšnih dvajset metrov pred obračunom ustavili policisti. Tako laično bi rekel, da so imeli desni protestniki srečo, saj je bilo levih precej več. Po oceni policije je bilo razmerje 600:1000, morda je bilo levih še kaj več.

Potem so se med seboj glasno žalili, skupini sta prepevali, oboji Zdravljico, eni Avsenike, drugi Internacionalo. Po zraku niso letele steklenice, polne pločevinke, kamni, granitne kocke in podobni pripomočki za poulično poravnavanje računov. Po kakšni uri napetega ozračja, v katerem so med skupinama živčno trzali policijski konji, so desničarji odšli, levičarji pa glasno slavili zmago.

Demonstracije, predvsem proti beguncem, se seveda niso ne začele ne končale z opisanima. Zanimivo je, da se na njih pogosto pojavlja domobranska ikonografija. Se pravi, da ljudje, ki jih prihod beguncev skrbi tudi ali predvsem zaradi ohranjanja slovenstva, kot svojo doživljajo ikonografijo enot narodnih izdajalcev iz druge svetovne vojne, soborcev vojske nacistične Nemčije, ki je s Slovani nameravala obračunati tako – in takoj potem – kot z Judi.

Pri tem je treba poudariti, da ljudje večinoma ne demonstrirajo zaradi sovraštva do tujcev. Povsem jasno pa je, da se prebivalci kakšnega manjšega naselja prestrašijo, ko zaslišijo špekulacije, da se bo pri njih znašla velika skupina beguncev. Kriva je država. Prvič zato, ker ne pojasni naenkrat, kje naj bi jih nastanili, predvsem pa ne pojasni, od kod sploh ideje, da bomo dodatne zmogljivosti, ali za registracijo beguncev in njihovo začasno namestitev ali za trajnejšo namestitev prosilcev za azil, potrebovali.

Turški faktor

Tako se je v Sloveniji spomladi nekako iztekla begunska kriza. Iztekla se je samo za Zahod, saj je marca Evropska unija s Turčijo sklenila umazani dogovor, s katerim ji plačuje milijarde, da drži begunce stran od nje. Spomladi se je tako tudi razjasnilo, zakaj je na desettisoče beguncev prihajalo v EU ravno od lanske jeseni naprej, čeprav so Bližnji vzhod, osrednji del Azije in tako rekoč vse Afrika razsuti že veliko dlje časa. Begunska kriza je bila posledica tega, da je begunce takrat čez svoje meje iz vseh smeri spuščal režim Recepa Tayyipa Erdoğana.

Ko je zaprl turške meje, beguncev ni bilo več. Ima pa Erdoğan v državi na zalogi še kakšne tri milijone beguncev, s katerimi občasno grozi, da jim bo odprl vrata na Zahod. S tem je dobil bianco menico, da utrjuje svojo vedno bolj avtoritarno oblast. EU ga zato samo nemočno opazuje, ko po poletnem sfiženem poskusu vojaškega udara izvaja nedojemljivo široke čistke. Da se Unija s takšno državo še vedno pogaja o njenem vstopu, vsaj uradno, je cena, ki jo mora poleg milijard evrov plačati za konec balkanske begunske poti.

Na begunsko krizo sicer v Sloveniji – poleg približno 400 prosilcev za azil – spominja vsaj še rezilna žica oziroma ograja na južni meji, za katero premier Miro Cerar in njegovi trdijo, da jo bodo umaknili takoj, ko ne bo več nevarnosti, da bi se dogodki ponovili. Ker je južna in vzhodna okolica Unije bolj ali manj razsuta, možnosti za ponovitev lanske/letošnje krize ne bo mogoče nikoli, ali pa vsaj še desetletja, odpisati. Ograja torej ni simbol tega, kako znamo poskrbeti za varnost države in schengenskega območja. Ograja je simbol tega, kakšna je pamet naše oblasti. Omejena.

Živahno na desnici

Čeprav se zdi, da je čas begunske krize in negotovosti po njej idealno gojišče za rast skrajne desnice, je Slovenija v evropskem okvirju precej redka izjema. Obstajajo razne radikalne skupine, tudi neonacistične, vendar ni pravih skrajnih strank. Seveda jih ni na ideološko izpraznjeni levici, kjer je najbolj leva dejansko zelo zmerna Združena levica, vendar jih ni niti na desni. Tam je najbolj desna že vrsto let janšodemokratska stranka, SDS. Je sicer tipična populistična stranka, v kateri se zlahka najdejo tudi skrajni desničarji, vendar niso njen večinski del.

Na desnici se je letos dogajalo marsikaj zanimivega. Po izpadu Slovenske ljudske stranke (SLS) iz državnega zbora leta 2014 – ostala je sicer nekako polparlamentarna stranka, saj ima poslanca, neuspešnega nekdanjega predsednika Franca Bogoviča, v evropskem parlamentu – sta v glavnem političnem toku na desni dve stranki. Poleg že omenjenih Janševih demokratov še samorazglašeni krščanski demokrati pod blagovno znamko Nove Slovenije.

Pustimo zdaj to, da je NSi, v kateri je Ljudmila Novak letos še za nekaj časa preprečila vzpon ambicioznih mladih fantov na vrh, daleč od usmeritve svojih velikih vzornikov iz Nemčije. A je po drugi strani res, da se je dokaj odmaknila od svoje nekdanje klerikalne arhaičnosti. Zdi se, da v napačno smer. Namesto slovenstvu ljubega krekovskega krščanskega socializma na gospodarskem področju namreč že nekaj let prodaja po lastnem zatrjevanju do podjetništva prijazen program, dejansko čisti neoliberalizem s privatizacijo velikega dela javnega sektorja in popolno privatizacijo gospodarstva.

A kakorkoli, če NSi na številnih področjih pluje proti sredini, pluje SDS vedno bolj na desno. Zato se je med strankama, med katerima je nekoč vladala samoumevna hierarhija, da se NSi v vsem uklanja SDS, zgodil jasen razkol. Tako jasen, da Ljudmila Novak govori, da stranka ne gre več v koalicijo s SDS, dokler bo na njenem čelu že dolga leta osrednja politična figura v Sloveniji Janez Janša.

Kako zelo so se odnosi ohladili, se je dobro videlo na začetku aprila, ko so na Trgu republike tako imenovane pomladne stranke SDS, NSi in SLS, Zbor za republiko in desno osamosvojiteljsko gibanje Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve pripravili zborovanje V obrambo Slovenije. Tam se je zbralo od tisoč do deset tisoč – odvisno, koga vprašate – večinoma priletnih ljudi, ki so najbolj bučno podprli Janšev govor. V njem prvak demokratov ni povedal česa presenetljivega, pač običajne kritike oblasti in marnje o kontinuiteti režima, za katerega je pozabil, da mu je nekoč prisegal in služil tudi sam.

Veliko bolj je pozornost vzbudil govor Ljudmile Novak. Najprej je presenetila z besedami, da ne smemo ostati brezčutni ob pomoči potrebnih, zato mora država določiti, koliko beguncev lahko sprejme. Potem je presenetila še bolj, saj je pozvala k normalni Sloveniji in desnici, ki bo bolj demokratična, bo spoštovala argumente, drugačna mnenja in si ne bo metala polen pod noge. Za povedano si je na shodu, za katerega je bilo že prej jasno, da so ga pripravili predvsem za zaščito lika in dela vodje SDS, prislužila žaljive vzklike in so jo vmes tudi konkretno izžvižgali.

S takšnim odmikanjem je NSi povzročila izjemno živahno gibanje na desnici, kjer je dolga leta vse trohnelo v debeli senci SDS. Nastali sta tudi dve novi stranki. Eno je napovedal znani borec proti homoseksualnosti Aleš Primc, drugo je ustanovil nekdanji mariborski župan Franc Kangler; s položaja prvega moža drugega največjega mesta so ga odnesle množične vstaje leta 2012 in so ga tudi izključili iz SLS.

Obe stranki, Primčeva sicer še ni registrirana in nastopa z imenom Gibanje za otroke in družine, ter Kanglerjeva Nova ljudska stranka, veljata za satelita SDS. Ker jima na vstop v državni zbor ne kaže, je torej vprašanje, kaj bi z njima SDS pridobila. Odgovor: Primčeva stranka je maščevanje NSi. Tudi če ne pride v zbor, bi Ljudmili Novak in njenim lahko pobrala dovolj glasov – predvsem na najbolj krščansko konservativnem koncu –, da bi izpadla iz parlamenta.

Podobno je s Kanglerjem. Za SLS bo, če se hoče vrniti v državni zbor, odločilno, kako se bo odrezala na Štajerskem. Tam, predvsem v Mariboru, je Kangler še vedno dokaj priljubljen. Nova ljudska stranka bi torej stari lahko odščipnila del glasov in ji preprečila vrnitev v zakonodajni hram. Če bi se katerakoli, ali Primčeva ali Kanglerjeva stranka, le prebila v parlament, pa bi bila naravni koalicijski partner SDS.

Trenutne projekcije volitev sicer kažejo, da bi na njih zmagala SDS, druga bi bila Stranka modernega centra premiera Mira Cerarja ali socialni demokrati podpredsednika vlade in kmetijskega ministra Dejana Židana. Četrto mesto bi zasedla Združena levica, peto NSi in šesto upokojenski Desus. Druge stranke ne bi mogle računati na uvrstitev v državni zbor. Zanimivo je, da ima mesece vodilna stranka SDS decembra na Delovem barometru priljubljenosti samo eno predstavnico, poslanko Evo Irgl na 19. mestu. Predsednik Janša se iz meseca v mesec seli z barometra in nazaj.

Cunami strnil vrste

Za koalicijo, o kakršni govori Ljudmila Novak, da vanjo ne gredo, torej NSi + SDS - Janša + še kdo drug, pa očitno ne bo kmalu možnosti. Kljub nikoli videnemu cunamiju interpelacij – letos jih je bilo sedem proti ministrom, proti ministrici Anji Kopač Mrak celo dve in ena proti celotni vladi – je vlada ostala v sedlu. Še najbolj negotova je bila prva proti ministrici za delo Kopač Mrakovi, saj je za njeno odstavitev glasoval koalicijski Desus, vendar tudi to ni bilo dovolj.

Ne samo da interpelacije koalicije niso omajale, celo utrdile so jo. Po že omenjeni prvi interpelaciji proti Anji Kopač Mrak so namreč vladni partnerji strnili vrste. To niti ne bi smelo biti posebno presenečenje. Kakor kažejo raziskave javnega mnenja, bi SMC in Desus v primerjavi z rezultati leta 2014 na državnozborskih volitvah trenutno doživela pravo malo katastrofo.

Edini od koalicijske trojice, ki bi najbrž pridobili, so tako socialni demokrati Dejana Židana, četrtega na Delovem barometru priljubljenosti politikov. Poleg tega ima SD še skrito orožje, tretjo na barometru, evropsko poslanko Tanjo Fajon. Ta bi lahko vskočila, če bi stranka presodila, da je Židanova karizma – kot strokovnjak za rejo prašičev bi zlahka vodil kakšno stranko z manj mestnim predznakom, kot so SD – prešibka za vodenje vlade. Čeprav sploh ni rečeno, da bi bil slab premier. Gotovo ima Židan v politiki več izkušenj, kot jih je imel pred dobrima dvema letoma in celo kot jih ima zdaj premier Cerar.

Sta se pa letos zamenjali prvi osebi dveh ministrstev, vendar nista povzročili koalicijskih pretresov. Zaradi zapletov s financiranjem Centra za upravljanje dediščine živega srebra iz Idrije je konec aprila odstopila ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar – če ne bi odstopila, bi jo državni zbor odstavil –, a se ji je Desus že vnaprej odpovedal. Zamenjal jo je njen državni sekretar Anton Peršak.

Drugi odstop je bil presenetljiv. S prostovoljnim odhodom je sredi julija kot strela z jasnega usekal osrednji minister Cerarjeve vlade, za finance, Dušan Mramor. Odločitve ni podrobno pojasnil, menda je šel zaradi osebnih razlogov. Tudi njega je zamenjala državna sekretarka na ministrstvu Mateja Vraničar Erman.

Javnofinančni Damoklejev meč

Boljši gospodarski položaj države in z zmanjševanjem brezposelnosti rastoči standard, skratka konec velike recesije, sta gotovo osrednja aduta, s katerima bodo na prihodnjih državnozborskih volitvah, kadarkoli že bodo, sedanje koalicijske stranke lovile volivce. A je boljši položaj države prinesel tudi razumljive zahteve, da se to pokaže v denarnicah. Predvsem iz javnega sektorja, na plečih katerega je država v recesijskih letih preprečila javnofinančni zlom. Kot bi lahko zapela skupina Mi2: upniki hočejo dnarje nazaj.

Če bi vladni upniki, se pravi javni sektor, dobili nazaj vse »dnarje«, za katere so jih z zloglasnim zakonom o uravnoteženju javnih financ odirali od druge Janševe vlade naprej – gre za približno 215 milijonov evrov, kar je bolj kot dejanska številka orientir, okrog katerega se na veliko špekulira –, bi po prepričanju Cerarja in njegovih javne finance crknile. Zato so se že od pomladi pogajali, da se vsi varčevalni ukrepi 1. januarja 2017 le ne bi sprostili. Vendar so novembra za svoje zahteve po višjih plačah začeli stavkati zdravniki – tudi del javnega sektorja, a se vedno pogajajo posebej – in vlada je po dveh tednih klonila pod pritiskom.

Takrat se je začela silna kolobocija. Denarna vreča za zdravnike naj bi se povečala za 40 do 45 milijonov evrov, čeprav nihče ne ve, za kakšen znesek gre. Drugi sindikati javnega sektorja so seveda ponoreli, saj se je vlada zaklinjala, da jim ne more povečati plač za približno 30 milijonov, potem pa jih je kar naenkrat pričarala še pol več. In to samo za zdravnike, dejansko precej majhno skupino v javnem sektorju, ki ima poleg tega že zdaj daleč najvišje plače; med petdesetimi najvišjimi plačami v plačnem sistemu javnega sektorja so sami zdravniki, predsednik države in premier jim ne sežeta blizu.

Drugi sindikati pod vodstvom Branimirja Štruklja in Jakoba Počivavška so zato končali pogajanja in zahtevali vseh 215 milijonov evrov, par milijonov gor ali dol. Nazadnje so le spet sedli za mizo in se ta teden zbogali, da bodo drugo leto javni uslužbenci dobili 56 milijonov več. S tem je vlada pod streho spravila tudi proračun in končal se je pretres, ki je grozil, da bi lahko celo zrušil vlado. Če dogovora ne bi bilo, so v SMC namreč grozili, da se bodo plačilu 215 milijonov v letu 2017 izognili z interventnim zakonom, s katerim bi linearno znižali plače celotnemu javnemu sektorju. SD in Desus sta ob tem grozila, da bosta glasovala proti vsaki takšni rešitvi, neusklajeni s sindikati.

Od večjih preizkušenj je za drugo leto zdaj ostala še zdravstvena reforma. To je resorna ministrica Milojka Kolar Celarc napovedala za 12. december, drugače da bo odstopila. Veliko jih je pričakovalo, da bo takrat predstavila celoten paket prenovljene zakonodaje. A jih je bilo veliko tudi razočaranih. Ministrica je namreč na svetlo dala dobesedno razsuti tovor v obliki nekakšnih izhodišč, za katere nihče dobro ne ve, kaj pomenijo in kaj bi z njim počel.