Vrhunci tedna: Balkancev nočejo, njihov denar pa jim ne smrdi

Demokrati se po kredit niso odpravili na banko, ampak tja, kjer so doma trenirkarji in opankarji, v Bosno.
Objavljeno
12. januar 2018 17.01
Gorazd Utenkar
Gorazd Utenkar
Zdelo se je, da bosta glavna dogodka tedna pot predsednika Boruta Pahorja v Bruselj in ustavna obtožba premiera Mira Cerarja v državnem zboru. A sta obležali v globoki senci nove sočne zgodbe iz sivega ozadja Slovenske demokratske stranke, o njenih balkanskih poslih.

Na začetku tedna se je predsednik Borut Pahor odpravil v Bruselj. V novi Beograd, kjer domujeta Evropska unija in Nato, se je podal prvič v drugem mandatu. Zaradi aktualnih razmer v odnosih s Hrvaško seveda ni nič nenavadnega, da je bila glavna tema pogovorov s predsednikoma evropskega sveta in evropske komisije Donaldom Tuskom in Jean-Claudom Junckerjem arbitražna razsodba o meji med Slovenijo in južno sosedo.

Dan dolgega ksihta

S šefom Nata Jensom Stoltenbergom se predsednik o tej temi ni pogovarjal, ker sta se strinjala, da bi bilo neprimerno, če bi se o odnosih s prijateljsko državo pogovarjali na vojaškem zavezništvu. Zanimivo, saj je zgodovinski uspeh Nata to, da je poleti 1974 po turški invaziji na Ciper preprečil vojno med Grčijo in Turčijo.

A sta Pahor in Stoltenberg raje kot o odnosih med prijatelji rekla kakšno o denarju. Drugi o tem, da ga daje Slovenija za vojsko premalo, prvi pa, da ne pričakuje, da bo država v orožje kmalu vložila natovska dva odstotka bruto domačega proizvoda. Še posebno zato, ker je slovenska gospodarska rast tako visoka, da bi dohajanje natovske višine dveh odstotkov BDP za vojsko oziroma, uradno, za obrambo dejansko pomenilo enormno povečanje vlaganj.

Vendar je Nato tako in tako vedno bolj arhaična organizacija, ki po hladni vojni nikakor ne najde novega smisla za obstoj in si zato na zidove mala sovražnike, od Putinove Rusije do najrazličnejših teroristov. EU še ima nekaj več pomena. Pogovori s Tuskom in predvsem Junckerjem so bili s tega vidika veliko pomembnejši.

In prav zato so morali biti za Pahorja toliko večje razočaranje. Že pred potjo v Bruselj je namreč poudarjal, da si bo prizadeval, da bi se Unija, predvsem njen izvršni organ, evropska komisija, bolj vključila v uresničevanje arbitražnih določb. Razlogov za njen večji angažma je več.

Na primer: EU v tako slabem stanju, kot je zaradi odhoda Velike Britanije in trenj med vzhodnimi in zahodnimi članicami glede spoštovanja osnovnih demokratičnih standardov in beguncev, gotovo noče še novih internih mejnih sporov. Uglajen dogovor med dvema balkanskima članicama bi bil lahko vzor za reševanje drugih podobnih težav na vse prej kot stabilnem polotoku. Arbitraža je bila pogoj, da je Slovenija končala blokado hrvaške pridružitve Uniji. EU je bila porok arbitraže. In tako naprej.

Pahor pa iz vodilnih mož Unije ni izvlekel zagotovila, da bodo stisnili Hrvaško z zahtevami za implementacijo arbitražne odločitve o meji s Slovenijo. Juncker sicer ni pustil slovenskega predsednika čisto na suhem. Tako je bolj nedvoumno kot do zdaj poudaril, da spor ni dvostranski, ampak zadeva EU. Poleg tega je državama ponudil posredovanje komisije, a ni povedal, kako konkretno si to predstavlja. Škoda, saj je Juncker že lani decembra poslal v misijo razpletanja arbitražnega vozla svojo desno roko, prvega podpredsednika komisije Fransa Timmermansa. Prav te dni pa se je razvedelo, da v Zagrebu njegovega posredovanja nočejo.

Po drugi strani je predsednik komisije po svoji navadi klatil take, da Pahorjev dolgi ksiht na njuni tiskovni konferenci po pogovorih – ocenil jih je za vsebinske, zahtevne in strastne – ne bi smel biti presenečenje. Juncker je namreč dejal, da voditeljev drugih članic Unije slovensko-hrvaška »zadeva«, se pravi spor glede veljavnosti arbitraže, ne zanima in da sploh ne vedo, za kaj gre.

Da ni čisto tako, je s poudarjanjem, da gre za težavo, ki ima vpliv na celotno EU, delno zanikal že sam. A se je v četrtek oglasil bolgarski premier Bojko Borisov – trenutno je pomemben zato, ker njegova država predseduje Uniji – in zatrdil, da je zadeva dvostranska in da morata zato Slovenija in Hrvaška najti dvostransko rešitev.

Prav to pa hoče Hrvaška. To, namreč nove dvostranske pogovore o meji, ponuja že ves čas, odkar je pred slabim poltretjim letom s soglasnim sklepom sabora enostransko stopila iz arbitraže. V Zagrebu jim je sicer jasno, da so v Haagu dobili več, kot so lahko pričakovali, vendar odločitve ne morejo sprejeti, če je ne bodo mogli prikazati kot plod dvostranskih pogajanj. Če jim ne bo uspelo, pa bodo upali, da bo čez nekaj mesecev na oblast v Sloveniji prišel Janez Janša. Kot so pokazali njegovi zadnji bosanski hokuspokusi, se prvi slovenski nacionalist v balkanskih poslih počuti kot riba v vodi.

Bosansko posojilo

Le malokdo ima toliko opravkov z denarjem kot skoraj četrtstoletni predsednik Slovenske demokratske stranke Janša. Plačevati mora odškodnine za žalitve, ki jih trosi po tviterju. Njegova stranka toži državo za skoraj 900 tisočakov, ker je Janšo zaradi korupcije – torej spet zaradi denarnih mahinacij – zaprla ravno pred volitvami 2014 in je tako SDS menda dobila manj poslancev, kot bi jih sicer. Janša ne more dokazati, od kod ima 400.000 evrov več premoženja, kot bi ga lahko imel glede na dohodke, bolj prepričljivo kot z izvijanjem, da je denar dobil od brata. Poleg tega očitno brez težav odplačuje za navadnega državljana srh zbujajoča posojila.

Zdaj je posojilo v višini 450.000 evrov vzela tudi SDS. Nič nenavadnega. Skoraj vse stranke imajo kakšno, v letu dvojnih volitev jih bodo imele še več. Predvideni stroški za državnozborske in potem lokalne volitve naj bi bili tudi razlog, zakaj denar potrebujejo demokrati.

Ponj se niso odpravili na banko, ampak tja, kjer so doma trenirkarji in opankarji, kakor so jih včasih imenovali demokrati, v Bosno. Natančneje v srbsko entiteto BiH Republiko srbsko. Denar so si izposodili od bosanske Srbkinje Dijane Đuđić. Če pustimo ob strani, da ime posojilodajalke zveni tako pristno kot alias Radovana Karadžića Dragan Dabić, za čigar brado se je vojni zločinec leta skrival pred roko pravice – čeprav Đuđićeva po fotografijah in posnetkih sodeč menda res obstaja –, je posojilo nenavadno z drugih vidikov.

Namreč, 450.000 evrov je v Bosni še veliko večji denar kot v Sloveniji. Đuđićeva je stara komaj 32 let in naj bi delala v službah, kjer ni niti v sanjah mogla zaslužiti toliko. Nihče iz poslovnih krogov v Republiki srbski je ne pozna. Skupaj naj bi v Sloveniji dala za 1,6 milijona evrov posojil, kar je še bolj sanjska vsota od samega posojila SDS. V Sloveniji je imela tri podjetja, vendar nima (več) nobenega bančnega računa, s katerega bi lahko nakazovala denar. Delo je celo povzelo enega od njenih kreditojemalcev, da mu je denar prinesla v kovčku. TV Slovenija pa je prenesla izjavo nekdanje finančne ministrice Republike srbske Svetlane Cenić, da se iz letala vidi, da je izvor denarja popolnoma nelegalen.

Predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel je v torek, ko je Večer objavil novico o bosanskem posojilu, povedal, da fizična oseba, se pravi posameznik, politični stranki ne more posoditi več kot 15.800 evrov na leto. Ne drži torej interpretacija SDS, da ji lahko posodi 170.000 evrov na leto in da so posojilo, da ne bi kršili zakonodaje, zato razdelili na tri leta. Demokrati so se Vesela prav gotovo ustrašili bolj kot odziva javnosti na njihove sumljive posle. Zato so iz stranke v četrtek sporočili, da so Đuđićevi že vrnili 150.000 evrov, kolikor so si sposodili lani, z obrestmi vred, in prekinili kreditno pogodbo.

Pri zgodbi z bosanskim posojilom ni najbolj nenavadno to, s kom posluje SDS, saj je delovanje te združbe vedno pretežno skrito pred javnostjo in je videti bolj konspirativni krožek kot sodobna stranka. Z Đuđićevo jih je najbrž povezal njen kolega, doktor davčnih utaj in Janšev kamerad z Doba Rok Snežič, ki Republiko srbsko, kjer poslovno deluje, javno reklamira kot Sloveniji najbližjo davčno oazo. Mimogrede, Snežičeva žena je vložila 100.000 evrov v Janševo televizijo, saj jih Snežič sam ni mogel, ker je (bil?) v osebnem stečaju, kar pa je le eden od načinov kreativne davčne optimizacije.

Bolj nenavadno je, da so demokrati tako transparentno sedli v govno. Če ne zaupajo NLB, ker je po besedah njihovega kolovodje Janše oprala milijardo za teroriste, in tudi drugim slovenskim bankam ne, bi lahko popolnoma brez povzročanja hrupa najeli posojilo pri kateri tuji banki. Na primer pri kateri avstrijski, tako kot ga je kdaj že Janša sam.

Mrzel žar

Torkovo dogajanje okrog bosanskega posojila SDS je tako povsem pogasilo žerjavico ustavne obtožbe, na kateri so nameravali demokrati isti dan v državnem zboru zaradi domnevne zlorabe položaja v primeru begunca iz Sirije Ahmada Shamieha peči premiera Mira Cerarja. Saj je bilo jasno, da iz vsega ne bo nič, ker ima Cerar zadostno podporo koalicije, vendar so v SDS načrtovali vsaj prve novice.

In so jih dobili, vendar ne zaradi ustavne obtožbe, za katero je sicer glasovalo manj poslancev, kot jih ima SDS, 18, proti pa 52. Še sreča, da imajo nacionalko, se pravi Radiotelevizijo Slovenije. Na televiziji je bil namreč Janša glavni komentator dnevnega dogajanja. Najprej so med Dnevnikom zelo na gosto predvajali utrinke z njegove tiskovne konference, potem pa je bil še osrednji gost v Odmevih. Uravnoteženo.