Vrhunci tedna: Dolge sence patrijskih iger

Janez Janša bo moral dokazati, kako je nastalo 400.000 evrov razlike med potencialnim in dejanskim premoženjem.

Objavljeno
21. april 2017 17.41
Gorazd Utenkar
Gorazd Utenkar
Zadnje čase je spiritus agens, gonilna sila slovenske politike, Janez Janša, kar nekako poniknil iz javnosti. Nekdaj nedotakljivo ikono desnice si zdaj upajo v medijih k odhodu iz politike pozivati celo ne preveč vidni politiki iz nekdaj njegovih podrepnih strank. In izrazito desnosučni tednik si drzne pisati o tem, da tudi odnosi v stranki demokratov, SDS, niso prav nič idilični.

Prvi mož SDS Janša in prvi mož strankine poslanske skupine v državnem zboru Jože Tanko sta menda tako na bojni nogi, da komunicirata samo takrat, ko je nujno. Če o tem poročajo o desni sceni dobro obveščeni Reporterji (dobesedno, »Janša in Tanko kot pes in mačka«), ima zgodba najbrž res podlago.

Od kod denar, Janez?

Janša pa kakšnih posebnih vzrokov za politični angažma pravzaprav nima. Lahko samo čaka ob reki, kdaj bo politični tok mimo njega počasi prinesel politični trupli premiera Mira Cerarja in njegove Stranke modernega centra. Za zdaj še oba malo brcata, ampak brez res presenetljivega obrata dogodkov Cerar v sedanji službi ne bo odplaval še enega mandata. Janševe osnovne težave ob morebitni volilni zmagi – sestava koalicije – zaradi kraha priljubljenosti zdaj vodilne stranke sicer ni konec, ampak to bi bile sladke skrbi.

Veliko bolj grenko skrb mu je v sredo najbrž povzročilo poročanje Dela in potem vseh drugih medijev. Specializirano tožilstvo je namreč vložilo tožbo za odvzem premoženja nezakonitega izvora, s katero bi mu vzeli 395.388 evrov premoženja, kolikor ga ima domnevno več, kot bi ga lahko imel glede na dohodke.

Gre za zaključek preiskave, ki je trajala od začetka leta 2013. Protikorupcijska komisija pod vodstvom sedanjega pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča je pred več kot štirimi leti sporočila, da imata od takratnih predsednikov parlamentarnih strank dva, Zoran Janković in Janša – bil je drugič predsednik vlade –, premoženje, za katero ne moreta pojasniti, kako sta do njega prišla. Pri Jankoviću je šlo za vrednost več kot 2,4 milijona evrov – kaj se dogaja okrog tega, ni znano –, pri Janši za dobrih 200.000.

Poročilo Klemenčičeve komisije je imelo rušilne posledice. Zaradi njega je padla druga Janševa vlada in razpadla Jankovićeva Pozitivna Slovenija, zmagovalka predčasnih državnozborskih volitev leta 2011. Politična praznina je leta 2014 Cerarju omogočila izjemno in vsaj zanj osebno neponovljivo zmago na volitvah.

Zdaj je torej tožilstvo ugotovilo, da ima Janša dvakrat toliko sumljivega premoženja, kot so pred leti naračunali Klemenčič in njegovi. V nasprotju s protikorupcijsko komisijo, ki je papirnati tiger, pa ima tožilstvo tudi zobe. S katerimi hoče zdaj Janši sumljivo premoženje odgrizniti.

Da je Janša vedno veljal za veliko premožnejšega, kot bi kot karierni politik lahko bil, ni nobena novost. Špekulacij, da naj bi njegovo »črno« premoženje izviralo iz nikoli razčiščene pred-, med- in predvsem poosamosvojitvene trgovine z orožjem, ne bo mogoče nikoli dokazati, saj je vse skupaj že zdavnaj zastaralo. O tem sicer govori več z dokumenti podprtih knjig, vendar te seveda niso dokazni material, zaradi katerega bi lahko šel kdo sedet.

Druga možnost za pridobivanje nepojasnljivega premoženja je nakup finskih osemkolesnih oklepnikov Patria v času Janševe prve vlade sredi prejšnjega desetletja. Zaradi vpletenosti v korupcijo, ki se je dogajala ob tem, je bil Janša celo v zaporu, a so ga izza rešetk najprej rešili in potem še očistili krivde kameradi na ustavnem sodišču.

Pri Janševem nepojasnjenem premoženju je zanimivo, da tožilstvo zahteva tudi odvzem za več kot 830.000 evrov sumljivega premoženja Jožeta Zagožna – nekdaj vidnega člana SDS – njegovim dedičem; Zagožen je leta 2013 umrl. Prav on pa naj bi bil ključna oseba pri oklepniški korupciji in naj bi prek posrednikov od Patrie prejel 900.000 evrov gotovine za podkupnine v Sloveniji.

Janša protikorupcijski komisiji izvora svojega premoženja ni znal pojasniti, tožilstvu pa ni hotel, saj se na vabilo na pogovor s tožilci ni odzval. Zdaj bo moral, če mu ni vseeno za premoženje, dokazati, kako je do njega prišel. Do volitev bo imel veliko več dela kot samo to, da se bo dal maja na kongresu stranke kdove katerič zapored potrditi za predsednika SDS in da bo vodil volilno kampanjo.

(Proti)tujska trenja

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je v sredo na ustavno sodišče vložila zahtevo za oceno ustavnosti prenovljenega zakona o tujcih; državni zbor ga je sprejel januarja. Novela je zbudila veliko nasprotovanja, in to ne samo v vrstah nadležnih ljubiteljev vsega tujega iz nevladnih organizacij ter določenih političnih krogov, predvsem tistega na malo manj kot včasih združeni levici.

Zakonu je nasprotoval tudi velik del pravne stroke. In spet niso nasprotovali samo običajni osumljenci iz pravniških vrst, kot je nadležni branilec takih in drugačnih prebežnikov, sicer legenda boja za človekove pravice še iz rdečih časov Matevž Krivic. Noveli nove (proti)tujske ureditve so nasprotovali tudi številni njegovi stanovski kolegi. In ne nazadnje, nasprotovale so ji mednarodne institucije, s Svetom Evrope in visokim komisariatom Združenih narodov za begunce na čelu.

V državnem zboru je besedilo podprlo 47 poslancev, 18 jih je bilo proti. Dobilo je torej solidno večino, vendar le na videz. Solidno večino mu je zagotovila opozicija. Desna opozicija, se pravi predvsem demokrati Janeza Janše, najbolj desna slovenska politična stranka. Ki je dovolj skrajna, da tukajšnji ekstremisti sploh niso potrebovali bolj skrajne izbire; zato v Sloveniji ni kakšnih svobodnjakov, alternativ za očetnjavo, nacionalnofrontnih ali podobnih strankarskih pogruntavščin z zahoda oziroma njihovih orbánovskih ali kaczyńskijevskih podobnikov z vzhoda. Nekateri sicer menijo, da je zdaj Janša dobil konkurenco v Primčevem Glasu oziroma Godu, vendar dvomim, da bo prave skrajneže pritegnilo njegovo čenčanje o Bogu, družinah, mamah, očetih in predvsem detetih.

Sprememb tujske zakonodaje v državnem zboru ne samo da niso prav goreče podprli ne koalicijski socialni demokrati ne upokojenci, ampak jih niso goreče podprli niti v vodilni vladni SMC premiera Cerarja. Aktivno ali pasivno – da so se vzdržali ali niso šli glasovat – je zakonu o tujcih nasprotovalo kar 12 njihovih poslancev, več kot tretjina vseh.

Najbolj boleče je bilo za Cerarja gotovo to, da je bil ne samo pasivno, ampak aktivno proti novostim Milan Brglez. Eden najtesnejših premierovih političnih sopotnikov pri pohodu na oblast, podpredsednik SMC in predsednik državnega zbora – kar je formalno drugi najvišji položaj v državi, takoj za predsedniškim in pred premierskim – se pri glasovanju ni vzdržal. Ni šel iz dvorane in se delal francoza. Pred glasovanjem je jasno povedal, da je prepričan, da prenovljeni zakon o tujcih krši ustavo, mednarodne pogodbe in človekove pravice, zato je glasoval proti. Pri tem je treba povedati, da Brglez ve, o čem govori. Je politolog, pravnik in doktor mednarodnih odnosov.

Novi tujski zakon je povzročil do zdaj najhujšo krizo v SMC. Cerar je Brgleza namreč pozval, naj odstopi kot podpredsednik stranke, saj mu ne zaupa več. Spor sta potem na neznanem kraju ob neznanem času zgladila, a jasno je, da po takšnem prelomu stvari nikoli več ne bodo enake.

Ukrepi na zalogo

Zdaj je sporni zakon v rokah ustavnega sodišča. Ker Svet Evrope in visoki komisariat Združenih narodov za begunce s svojima pravnima aparatoma gotovo ne bi kar tako nasprotovala neki zakonodaji, ni dvoma, da je sporna. Varuhinja Nussdorferjeva zahteva oceno ustavnosti za člen 10.b, po katerem bi lahko ob neobvladljivem številu beguncev – kakšno bi bilo to število, ni jasno – Slovenija zaprla meje. Čez njih bi spuščali samo bolnike, njihove družinske člane in otroke brez spremstva. Vsem drugim, tudi tistim, ki bi prosili za mednarodno zaščito, bi vstop preprečili.

Tiste, ki bi že bili v Sloveniji, bi lahko po hitrem postopku vrnili od tam, od koder so prišli, saj so vse sosede Slovenije članice Evropske unije in bi torej morale upoštevati temeljne pravice beguncev. Varuhinja meni, da takšna ureditev spreminja tujce iz subjektov v objekte, člen 10.b pa bi lahko pomenil mehanizem za izvajanje kolektivnih izgonov.

Notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar je v času obravnave prenovljene tujske zakonodaje poudarjala, da se zakon sprejema »na zalogo«, torej za primer, za katerega upa, da ga nikoli ne bo. Vendar imamo v Sloveniji zdaj na zalogo kar nekaj z branjenjem pred begunci povezanih ukrepov. Na zalogo imamo ograjo in rezilno žico na meji. Na zalogo imamo prenovljeni zakon o obrambi, po katerem gredo lahko poleg policistov na meje tudi vojaki, sicer brez policijskega urjenja, zato pa z dolgocevnim avtomatskim orožjem, kar smo že videli. In zdaj imamo na zalogo še prenovljeno protitujsko zakonodajo.

Na zalogi za kdaj? Balkansko begunsko pot so zaprli pred več kot letom dni. Po Cerarjevi jadranski begunski poti pa tudi ni priplaval nihče.