Vrhunci tedna: En vatel za Palestino, drug za Katalonijo

Zadnja letošnja raziskava javnega mnenja Dela, v kateri so anketirane vprašali, katero politično stranko bi volili, je v ponedeljek prinesla ne čisto pričakovane, vendar tudi ne povsem presenetljive izide. Na vrh strank se je uvrstila lokalna kamniška stranka tamkajšnjega župana, Lista Marjana Šarca.

Kaže, da bo Marjan Šarec dobro unovčil kapital z jesenskih predsedniških volitev, v katerih se je uvrstil v drugi krog in v njem potem za samo šest odstotkov zaostal za dolgoletnim prvakom lestvice najbolj priljubljenih politikov Borutom Pahorjem. Predsedniške volitve so sicer ta teden prinesle verjetno zadnje soočenje kandidatov, vendar v bolj prijetnem ozračju, kot so bila prejšnja pred občinstvom in novinarji. Zadnjeuvrščena Angelca Likovič je namreč v petek nekdanje tekmece povabila na – seveda, potico.

Trend novih obrazov

Čeprav je Šarec že kar nekaj časa v politiki, je na državni ravni res nov obraz. Uspeh novih obrazov pa v slovenski politiki ni več fenomen, ampak kar trend. Že skoraj desetletje je minilo, odkar je leta 2008 na državnozborskih volitvah zmagal preizkušen obraz. Ta obraz nosi sedanji predsednik republike Borut Pahor.

Potem je na dvojih državnozborskih volitvah zmagal nov obraz. Vsaj na ravni državne politike. Prvi je bil leta 2011 politik lokalnega kova, ljubljanski župan Zoran Janković. Uspešno je zajahal val nezadovoljstva nad zaradi krize in notranjih razprtij povsem nefunkcionalno Pahorjevo vlado na eni strani, na drugi strani pa val strahu, da bi se na oblast vrnil Janez Janša.

Kakšen premier bi bil med krizo Janković, seveda ne bomo nikoli izvedeli, saj je Janši kljub volilnemu porazu z gostilniškim mešetarjenjem uspelo prevzeti oblast. A ni plesal več kot eno poletje, zamenjala ga je Jankovićeva stranka z novim obrazom, Alenko Bratušek. Tudi ona vladnemu orkestru ni dirigirala prav dolgo, saj so leta 2014, na pragu vrhunca poletja, sledile nove predčasne volitve.

Njihov zmagovalec Miro Cerar s po sebi poimenovano stranko ni bil neznan obraz, vendar je bil nov v politiki. Tudi on je zajahal val strahu pred vrnitvijo Janše na oblast – to je že od leta 2008 odločilni moment, da nekdo zmaga na državnozborskih volitvah – in po drugi strani val razočaranja nad politiko nasploh.

Tokrat, se pravi pred volilnim letom 2018, so razmere precej drugačne. Najprej gospodarske. V Sloveniji se je v zadnjih letih mučno dolga in srh zbujajoče globoka kriza z dvojnim dnom ne samo končala, ampak je država med najuspešnejšimi gospodarstvi daleč naokrog. Iz bolnika, za katerega je amputacijsko orodje brusila zloglasna trojka, se je država prelevila v nekakšnega tigra.

SDS v krizi

Razmere so precej drugačne kot v preteklih letih tudi zaradi tega, ker se zdi, da je Janša s svojo personalno politično strujo, Slovensko demokratsko stranko, prvič po skoraj četrt stoletja resno oslabljen. V ponedeljkovi anketi Dela ne samo da ga je prehitel Šarec, ampak so ga prehiteli tudi socialni demokrati.

Zakaj je to pomembno? Socialni demokrati v zadnjem času priljubljenosti očitno niso povečali samo zato, ker so na predsedniških volitvah podprli Pahorja in se tako nekako »šlepali« na njegovo priljubljenost. Čeprav so decembra dobili opazno manj glasov kot novembra, ko so vodili, se njihovi glasovi niso preprosto prelili k Šarcu, tako kot so se glasovi nekdanje LDS k njim leta 2008, od njih k Jankoviću leta 2011 in od tam k Cerarju leta 2014. LDS in predvsem Janković sta ostala brez podpore, SD jo po pojavi novega obraza, ki cilja predvsem na levo volilno telo, čeprav bere berilo pri maši, v pretežni meri ohranja.

Seveda bo moral Šarec svoj položaj utrjevati oziroma krepiti. Njegovih 15,7 odstotka pol leta pred volitvami ni velika prednost pred socialdemokratskimi 12,6 odstotka ali demokratskimi, se pravi Janševimi, 12,2 odstotka. In pol leta je kar precej časa, da stranke izbrusijo svojo strategijo za boj z njim. Zmagovalca zadnjih dvojih državnozborskih volitev Janković in Cerar sta namreč nastop na volitvah napovedala veliko pozneje, kot ga je zdaj Šarec, in druge stranke niso imele časa, da bi se nanju primerno odzvale.

Je pa zdaj že očitno, da je premierova SMC padla v drugo ligo, med stranke, ki nimajo možnosti za zmago. Upokojenski Desus, Nova Slovenija, SMC in Levica so se zvrstili v okviru statistične napake, med 6,4 in 5,3 odstotka podpore. Vrstni red med njimi bi lahko bil in bi verjetno res bil že naslednji dan z drugačnim vzorcem premešan. Druge stranke, razen deloma ljudske, ob koncu leta 2017 na skok v državni zbor prihodnje leto ne morejo resno računati.

Resno pa je Janša oslabljen tudi zaradi odnosa drugih strank do njega. Revija Mladina je namreč konec novembra vsem omenjenim strankam, razen ljudski, ob njih pa še trenutno državnozborski Stranki Alenke Bratušek, zastavila vprašanje, ali bi po volitvah sklenile koalicijo s SDS pod Janševim vodstvom. Vse so odgovorile, da ne bi.

Ob morebitni zmagi bi se morala SDS torej resno vprašati, ali bodo z vodjem ostali v opoziciji ali brez njega oblikovali vlado. Kaj drugega kot volilna zmaga bi jih najbrž že avtomatsko postavilo v opozicijo. Čeprav je seveda beseda v politiki še najmanj konj, da je ne bi bilo mogoče vzeti nazaj, kar slovenske stranke dokazujejo tako rekoč vsakodnevno.

Voda v grlu

Spet se je pokazalo, kako hitro pokvarljivo blago so danes novice, tudi najbolj udarne. Še pred nekaj dnevi so vsi govorili o največjem ropu v slovenski zgodovini – če seveda odštejemo različne etape privatizacij –, ko so neznanci virtualno odnesli več deset milijonov vreden virtualni plen. Danes se ropa bitcoinov razen neposredno prizadetih skoraj nihče več ne spomni. Iz udarnih terminov so ga odplaknile decembrske poplave oziroma raznovrstne vremenske ujme.

Z vremenom je že nekaj časa tako, da je vse, kar ni po nejasnih merilih normalno, gotovo posledica podnebnih sprememb. Zdaj, v času rumenih časopisov, kričavih televizij in še bolj histeričnih spletnih »medijev«, je šlo vse skupaj v takšne ekstreme, da je nekaj poletnih dni s temperaturami nad 30 stopinj vročinski val in nekaj zimskih s temperaturami pod minus pet že sibirski mraz.

Tudi za tokratne poznojesenske ali zgodnjezimske poplave so zato krive podnebne spremembe. Poplavam bi se sicer vsaj v polovici primerov lahko – podnebne spremembe gor ali dol – izognili, če zaradi raznih, predvsem ekonomskih vzrokov ne bi vsepovprek gradili na območjih, kjer nikoli prej niso gradili. In potem se vsi čudijo, ko voda zaliva na poplavnih ravnicah zgrajena naselja blokov, tovarne, skladišča in nakupovalna središča.

A zdaj je, kakor je, in na prizorišča katastrofe se je v torek podal tudi premier Cerar. Tako se mu je trgalo srce, da je skoraj pozabil poudariti, da se je zaradi obiskovanja vremenskih žrtev odločil, da ne gre v Pariz na podnebni vrh. Skoraj pozabil.

Vsem je zagotovil takojšnjo pomoč in ugotovil, da je zdaj čas, da držimo skupaj in da »za hip pozabimo na prihajajoče volitve«. Seveda mu vsi verjamejo. Me pa zanima, ali bi Cerar prav tako izpustil Pariz, če mu zaradi rejtingov pol leta pred volitvami ne bi tekla voda v grlo.

Karl – Palestinec

Ameriški predsednik Donald Trump je storil vsaj eno od stvari, ki jih je napovedoval. Združene države bodo svoje izraelsko veleposlaništvo preselile v Jeruzalem, ki ga imajo za svoje glavno mesto tako Izraelci kot Palestinci. Težava je, da Palestinci nimajo države, ki bi ji vladali iz Jeruzalema, poleg tega je njihov, vzhodni del svetega mesta treh religij pod izraelsko zasedbo.

Ob tem se je v ponedeljek izprsil slovenski zunanji minister Karl Erjavec in razglasil, da nobena članica Evropske unije – torej tudi Slovenija – ne namerava slediti ameriškemu zgledu. Dodal je, da so se okoliščine glede Palestine zaradi Trumpove odločitve tako spremenile, da bi morala slovenska vlada, ki je enkrat že začela postopek priznanja Palestine in ga potem prekinila, znova obravnavati to vprašanje. On in njegov Desus priznanje podpirata, prav tako sokoalicijski socialni demokrati, v vodilni koalicijski SMC pa kot po navadi ne vedo, kaj bi.

»Po mojem mnenju so okoliščine zrele, da bi ponovno razmislili o priznanju Palestine,« je Erjavec spet poudaril v sredo in napovedal, da bo o tem prihodnji teden razpravljala vlada. Vse lepo in prav. Prepričan sem, da imajo tudi Palestinci pravico do svoje države. A zakaj Karl ni tako pohitel z zavzemanjem za priznanje iraškega Kurdistana, kjer se je konec septembra na referendumu za samostojnost izreklo več kot devet desetin udeležencev? In predvsem, zakaj okoliščine niso dovolj zrele, da bi vladi predlagal, naj prizna tudi Katalonijo, kjer je 1. oktobra na referendumu več kot devet desetin udeležencev glasovalo, naj postane Katalonija neodvisna republika?