Vrhunci tedna: Horuk, tako kot znamo najboljše

Tragični dogodki, kakršen je bil strelski obračun v izolski bolnišnici, so vedno priročen izgovor za rokohitrsko uvajanje načela »manj svobode za več varnosti«. Če se bo zgodilo, kar prihaja iz ust modrega – policijskega, da ne bo pomote – dela represivne državne uprave, bi bil lahko 22. avgust naš 11. september. Dan, ko so na žrtveniku varnosti začeli klati svobodo.

Politični razred se še ni v polni zasedbi vrnil z dopustov, zato je dogajanje na njihovem področju na nižjih vrtljajih, kot bo kmalu. Je pa pred vrati september in zato je premier Miro Cerar predstavil kandidatko za finančno ministrico. Nepresenetljivo je predlagal državno sekretarko pri treh finančnih ministrih Matejo Vraničar Erman.

Strelec po slovensko

Strelskih obračunov, kakršen se je zgodil v ponedeljek na Primorskem, v Sloveniji ni bilo veliko, če je sploh bil kakšen. Zgodil se je v bolnišnici, umrli so policist, zdravnik in ostareli storilec, še en policist je obležal hudo ranjen.

To ni bil tipičen strelski pohod po ameriško. Storilec je bil asocialen človek, ki ga ni nihče preveč maral, imel je kriminalno preteklost, rad je pil in je bil precej v letih. Razen asocialnosti nekako ne sodi v okvir množičnega morilca, ki je ponavadi tip, za katerega sosedi pravijo, da je prijazen, vendar malo vase zaprt in tih. Tipični množični strelec ni star skoraj 70 let in večinoma nima kriminalne preteklosti, ampak se mu na neki točki utrga.

Prav tako strelec iz izolske bolnišnice ni krenil na neselektivni morilski pohod, v katerem bi pobil vse, ki bi mu prišli na pot – kot morilec s tovornjakom Mohamed Salmene Lahouaiej-Bouhlel, odgovoren za julijski masaker v Nici, v katerem je umrlo 86 ljudi, več kot 300 je bilo ranjenih –, ali vsaj vse iz določene skupine, ki mu gredo zaradi nečesa na živce. Tipični takšni primeri so poboji na šolah – ker strelec pač sovraži sedanje ali bivše sošolce in učitelje –, junijski pomor homoseksualcev na Floridi in masaker podmladka politične stranke pred petimi leti na Norveškem.

Strelec iz Izole Darko Gregorič je očitno prišel v bolnišnico s točno določenim namenom, da bi ubil zdravnika Luisa Guillerma Martineza Bustamanteja. Drugače se človek k zdravniku ponavadi ne odpravi s pištolo. Prav tako je Gregorič spraševal, kje je točno ta zdravnik. V preiskavi se je pokazalo še, da ga je iskal že dan prej in da ga je menda ubil zato, ker je bil ogorčen zaradi po njegovem predolgega zdravljenja prostate.

Policist, ki ga je Gregorič ravno tako ubil, je bil samo ob nepravem času na nepravem kraju in verjetno tudi v nepravi obleki. Strelec je imel kot obsojenec za dva oborožena ropa gotovo precej slabih izkušenj s policisti, in ko je zagledal neljubo mu uniformo, najbrž ni imel prevelikih pomislekov, ko je pritisnil na sprožilec.

Vsekakor pa je Gregorič obvladal orožje. Čeprav je prvi policist Marjan Fank ugotavljal, da je streljal z majhne razdalje in torej ni nujno, da je bil dober strelec, nekdo brez izkušenj ne bi imel želodca, da bi iz neposredne bližine ustrelil dva človeka in potem mirno odkorakal, si med potjo oddahnil na klopci, odšel do avta in še od tam streljal na policiste.

Kako daleč?

Po streljanju so nepresenetljivo vsi primaknili svoje lončke. Policisti, notranje ministrstvo, zdravniki, zdravstveno ministrstvo. Zdravniki so začeli jamrati o tem, da bi vse, kar je slabega v zdravstvu, spremenili standardi in normativi, kar bolj po domače pomeni višje plače za manj dela. Eden od zdravnikov pa je že zvečer po izolskem streljanju dejal, da ljudje prihajajo k njim z noži in pištolami ter da zato razmišljajo o postavitvi detektorjev kovin na vhode bolnišnic in zdravstvenih domov. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc (še?) ni šla tako daleč, da bi razmišljala o konkretnih ukrepih, je pa zatrdila, da bo ministrstvo »naredilo vse, kar je v njegovi moči, da do takšnih tragičnih dogodkov ne bo prišlo nikoli več«.

Njena izjava spominja na izjavo mrliškega oglednika Percyja Morrisona leta 1896, ko je v Londonu avto do smrti povozil peško Bridget Driscoll, kar velja za prvo registrirano smrt pešca zaradi avtomobila. Vrli oglednik je takrat dejal, da upa, da se »kaj takšnega ne bo zgodilo nikoli več«. Od takrat je samo na britanskih cestah umrlo med 550.000 in 600.000 ljudi.

Zelo daleč pa so šli policisti in notranja ministrica. Tako Fank in Sindikat policistov Slovenije kot notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar so opozarjali, da bi za boljšo varnost policisti morali dobiti nova pooblastila in opremo. Glede tega namreč že nekaj časa potekajo kar žolčne debate. Tako policija predlaga, da bi kot novo opremo dobili na primer električne paralizatorje in brezpilotne letalnike (drone) ter da bi morali vse letalske potnike avtomatično preverjati, ali je zanje izdana tiralica. Zaradi uvedbe tehničnih sredstev pri zbiranju podatkov ob nadzoru cestnega prometa pa bi se lahko po mnenju informacijske pooblaščenke v policijski zbirki podatkov znašli vsi, ki se vozijo po slovenskih avtocestah.

Kako bi nova pooblastila in sredstva pomagala pri primerih, kot je bil izolski? Bi pri obvladovanju strelca pomagal električni paralizator? Dron? Preverjanje letalskih potnikov? Policijska zbirka podatkov, v kateri bi bili vsi vozniki? Skrajno nevarno je, ko poskuša nekdo na podlagi izrednega dogodka povečati pooblastila represivnih organov, ker da bi tako komu, policistom ali vsem prebivalcem, zagotovil več varnosti. Zaradi takšnih horuk ukrepov je v Sloveniji najvišja kazen od osamosvojitve do danes narasla z dvajsetih let zapora do dosmrtne ječe.

Sova brez perja

Prvi vohun v državi, direktor Slovenske varnostno-obveščevalne agencije (Sova) Zoran Klemenčič, ostaja v sedlu. Tako je v torek po pogovoru z njim odločil premier Miro Cerar. Nekako razumljivo. Res bi bilo nenavadno, da bi očitki iz anonimke, ki po pravilu nastaja v meglenem ozadju, odnesli vodjo institucije, ki po pravilu deluje v meglenem ozadju.

Kar seveda ne pomeni, da bi lahko ob očitkih, ki so v javnost pricurljali v začetku avgusta, odmahnili z roko. So namreč nadvse resni. Sova je po mnenju piscev anonimke – to naj bi bili uslužbenci Sove, torej po domače vohuni – pod Klemenčičem izgubila vso operativno zmogljivost soočanja s trenutno najbolj resnimi varnostnimi grožnjami, saj da je skoraj v celoti odvisna od obveščevalnih podatkov tujih služb.

Poleg tega po trditvah neznanih piscev Klemenčič agencijo zlorablja za zbiranje obveščevalnih informacij, ki koristijo njegovim poslovnim interesom, je namreč večinski lastnik finančne družbe GBD, ter za zaščito žene v sodnih postopkih, v katerih se je znašla zaradi finančnih zlorab pri lastninjenju kranjskega Merkurja. In še, da je Klemenčič popolnoma nesposoben za vodenje Sove.

Recimo, da verjamem, da anonimno pisanje ni resnično. Je bil pa zanimiv Cerarjev odziv po pogovoru s Klemenčičem. V premierovem kabinetu so namreč zapisali, da je pisanje takšnih obtožb v popolnem nasprotju s profesionalnimi načeli obveščevalno-varnostne dejavnosti, ki omogočajo ustrezne kanale za morebitne pritožbe in opozorila na nepravilnosti ali celo nezakonitosti. Aha, seveda. Gotovo je veliko uslužbencev, ki bi uporabili »ustrezne« – neanonimne – »kanale za morebitne pritožbe in opozorila na nepravilnosti ali celo nezakonitosti« dela svojega šefa. Sploh če je njihov šef prvi vohun v državi.

Novo slovo od Janše

Konec maja, ko se je od Slovenske demokratske stranke oziroma njenega večnega vodje poslovil najmlajši poslanec v zgodovini državnega zbora Andrej Čuš, je bilo slišati, da mu bodo sledili še nekateri poslanci. Ker je v javnosti zakrožilo ime Zvonka Laha, ste lahko takrat na tem mestu prebrali, da to pomeni, da je pri Janši odpisan.

Res. Zdaj Lah odhaja iz poslanske skupine SDS; ta se bo v treh mesecih skrčila za desetino, z 21 na 19 poslancev. Iz stranke Lah menda še ne gre. Zakaj ne, mi ni najbolj jasno. Iz stranke namreč ljudi vržejo za mnogo manjše reči, kot je odhod iz poslanske skupine. Če Zvonko ne bo šel sam, ga bo do strankarskih vrat gotovo pospremil kakšen organ demokratov. Častno razsodišče, nravstvena komisija, centralni komite ali kaj podobnega.

Razlog za Lahov odhod ni najbolj jasen. Tako kot večina odhodnikov iz SDS – teh je bilo dolga leta za prste ene ali dveh rok, zadnje čase pa so se kar namnožili – trdi, da ni bilo nekega nepremostljivega konflikta, ampak da se med demokrati preprosto ni več videl. Ker se SDS raje kot s sedanjostjo in prihodnostjo ukvarja s polpreteklo zgodovino, kar je slovenska politična tavtologija za obdobje med drugo svetovno vojno in po njej.

Pri Janši imajo seveda drugačno razlago. Trdijo, da Lah odhaja, ker ga ni noben občinski odbor evidentiral kot kandidata za prihodnje državnozborske volitve. Celo njegov matični odbor v Mirni Peči, kjer je bil dolga leta župan in kjer je, vsaj po spletni strani sodeč, še vedno predsednik, ne. Mimogrede, Mirna Peč je del dolenjske trdnjave SDS in njihovi poslanci so tam zlahka izvoljivi. Ker bo Lah do konca mandata izpolnil pogoje za upokojitev, se verjetno marsikomu cedijo sline po skoraj zagotovljenem položaju v državnem zboru.

No, konec mandata pa očitno še ni blizu. Lider SDS je sicer napovedoval nove predčasne volitve že za letos, a se to ne bo izpolnilo. Čisto mogoče je, da bomo po dveh nedokončanih mandatih sklicev državnega zbora končno dočakali normalne volitve. Gotovo se nanje ne mudi največji stranki in njeni največji koalicijski partnerki. Modernim centristom premiera Mira Cerarja se glede na rekorden izplen volitev 2014 obeta majhna volilna katastrofa. Podobno bo izide volitev 2014 le v sanjah ponovil Desus.