Vrhunci tedna: Istarska rajčica* za Timmermansa

Odločnost prejšnjega tedna, da se bo prvi podpredsednik evropske komisije Frans Timmermans kar takoj podal v Ljubljano in Zagreb reševat slovensko-hrvaški spor glede uveljavljanja arbitražne odločbe o meji med državama, se je pokazala za preuranjeno. Iz Bruslja zdaj prihajajo sporočila o pomoči. O obisku – kdaj drugič. Imeli pa smo te dni še eno za državo pomembno obletnico.

Ker se je slovenska država rodila v prvih letih 90. let prejšnjega stoletja, je bilo lani in letos kar nekaj 25. obletnic pomembnih dogodkov. Ta teden je v sredo minilo četrt stoletja od prvih volitev v državni zbor.

Četrt stoletja

Volitve 6. decembra 1992 – udeležilo se jih je več kot 85 odstotkov prebivalcev z volilno pravico, kar je v primerjavi z današnjo udeležbo več kot fantastična številka – niso bile prve večstrankarske demokratične volitve v Sloveniji. Bile pa so prve v samostojni državi. Prejšnje, leta 1990, so potekale še v Socialistični republiki Sloveniji, ki je bila del rajnke jugoslovanske socialistične federacije. In leta 1990 niso volili državnega zbora, ampak tri zbore skupščine socialistične republike. Ta po socialističnih šegah velikanski organ se je z ustavo iz leta 1991 – ta kljub idejam nekaterih o drugi republiki še vedno velja – preoblikoval v manjši, dvodomni parlament.

Pomembnejši del slovenskega parlamenta je državni zbor, katerega 88 članov volivci volijo na neposrednih volitvah. Dva poslanca volita tako imenovani avtohtoni manjšini, večja madžarska v Prekmurju in manjša italijanska na Primorskem, vsaka enega. Drugi dom slovenskega parlamenta je državni svet. Svetnikov ne volijo neposredno, ampak prek elektorjev. Gre za korporativni organ, v katerem sedi 40 zastopnikov interesnih skupin: po štirje zastopniki delavcev, torej sindikatov, podjetij in drugih zaposlovalcev, kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev, šest svetnikov imajo negospodarske dejavnosti, najmočnejša pa je interesna skupina lokalnih interesov, se pravi občin, z 22 člani.

Delo državnega sveta je malo poznano. Še najbolj znana pristojnost je veto na odločitve državnega zbora, vendar ta v ponovnem glasovanju veta praviloma preglasuje, s čimer pokaže svoj vzvišeni prezir do sveta. Zaradi tega velja državni svet za nekakšnega nebodigatreba, za pankrta slovenske predstavniške demokracije, ki bi ga marsikdo najraje kar ukinil. Drugi računajo, da bo več veljave dobil, ko bodo v Sloveniji ustanovili pokrajine, saj bi lahko postal zbor pokrajin. A glede na to, s kakšno hitrostjo poteka oblikovanje pokrajin – v zadnjem desetletju ni bilo tako rekoč nobenega koraka v to smer –, bi lahko postavili začetek delovanja zbora pokrajin tam nekje ob sv. Nikoli.

Mit št. 1

Veliko ljudi meni, da se v slovenski politiki ves čas od osamosvojitve svaljkajo eni in isti obrazi. Celo drugi najuspešnejši kandidat na letošnjih volitvah predsednika republike je imel veliko povedati na to temo. Pa si poglejmo, ali ta mit drži.

V prvi sklic državnega zbora se je leta 1992 uvrstilo osem političnih strank. Če boste med njimi iskali znano ime iz aktualnega sklica, ga boste zaman. Razmere se sicer niso toliko spremenile, da danes v državnem zboru ne bi bilo niti ene stranke iz leta 1992, vendar so spremembe kljub temu drastične.

Le dve stranki sta se obdržali ves ta čas. Prva se je pred 25 leti imenovala Socialdemokratska stranka Slovenije, druga Združena lista. Prva je kmalu po volitvah leta 1992, na katerih se je komaj prebila v zbor – dobila je nekaj več kot tri odstotke glasov in se ob današnjem štiriodstotnem pragu sploh ne bi –, izgubila socialdemokratski značaj. Njen voditelj Jože Pučnik je zaradi neuspeha odstopil, leta 1993 ga je nasledil Janez Janša. Ta je takratne socialdemokrate preobrazil v Slovensko demokratsko stranko, zdaj najbolj populistično stranko v državnem zboru.

Tudi druga od strank, ki se je ves čas obdržala v državnem zboru, Združena lista, je danes precej drugačna. Iz nje se je izločila Demokratična stranka upokojencev, od leta 1996 stalnica med državnozborskimi strankami in v vladah. Po obdobju Boruta Pahorja – ta je Združeno listo preimenoval v socialne demokrate – in njegovem korakanju po tretji poti se SD vrača k bolj levim koreninam. Njen sedanji predsednik Dejan Židan na primer v vladi, če jo bo morebiti vodil, vidi tudi novolevičarsko Levico.

Nobene od drugih šestih strank iz leta 1992 danes ni več v prvi ligi politike. Pred četrt stoletja zmagovita LDS je na politični margini, drugi krščanski demokrati so poniknili in se delno vrnili v Novi Sloveniji, ljudska stranka je leta 2014 padla iz državnega zbora, že leta 2011 so zakonodajni hram zapustili nacionalisti Zmaga Jelinčiča. Demokrati in zeleni so se združili z LDS in potem z njo vred poniknili na margino.

Mit št. 2

Strankarska pokrajina je danes torej popolnoma drugačna kot pred četrt stoletja. Ne drži pa niti drugi mit. Da je bil čas osamosvajanja in kmalu po njem zlati čas slovenske politike, ko so se vanjo vključevale pretežno ugledne osebnosti, zdaj pa je politika umazana in se je spodobni ljudje izogibajo; takšne ideje je bilo mogoče slišati tudi v torek, ko so se v državnem zboru zbrali nekdanji poslanci.

Dokaz za to, da se vsi spodobni ljudje politike ne izogibajo kot hudič križa, sta že najvišja predstavnika oblasti, ki je nastala po volitvah 2014. Premier Miro Cerar je bil ugleden doktor prava, predsednik državnega zbora Milan Brglez ugleden doktor politologije. V politiko nista šla, da bi si zagotovila eksistenco, saj bi lahko svoja aktivna leta mirno preživela na fakultetah. Res pa je, da ju je politika umazala, vsaj Cerarja. Svoj moralno-etični kapital je pustil, če ne drugje, na tehničnih ovirah alias ograji z bodečo žico na jugu. Njegova sramota še vedno stoji in rjavi na desetinah kilometrov nekoč zelene meje s Hrvaško.

Pogovori in dogovori

Ko je Jean-Claude Juncker, vodja vladi podobnega organa Evropske unije, evropske komisije, prejšnji teden svojo desno roko Fransa Timmermansa poslal po kostanj v balkansko žerjavico, se pravi v reševanje slovensko-hrvaškega spora o uveljavitvi arbitražne odločitve o meji med državama, je bilo slišati, da se bo v Ljubljani in Zagrebu prikazal že ta teden. Očitno so bile takšne informacije preuranjene.

»Najprej naj bom zelo jasen: to je spor o meji med dvema članicama EU in evropska komisija upa, da je lahko to vprašanje rešeno brez odlašanja v konstruktivnem dialogu med dvema članicama,« je v četrtek v Bruslju govoril Timmermans. »Karkoli lahko storim, da pomagam pri tem, bom storil. Sem v stiku z obema vladama. Te stike bom nadaljeval in obe strani vprašal, kako vidita mojo vlogo, tako da bi bila ta čim koristnejša,« je nadaljeval. »V prihodnjih dneh in tednih bom nadaljeval tako. Če to na neki točki pripelje do obiska v Zagrebu in Ljubljani, boste vi prvi izvedeli,« je povedal novinarjem, ko so ga gnjavili, kdaj gre na Balkan.

Zakaj izkušeni nizozemski diplomat odlaša, ni jasno. Verjetno bi bilo podcenjevanje, če bi kdo domneval, da se je šele zdaj poglobil v več kot četrtstoletno brezno slovensko-hrvaškega mejnega spora. In da ga je pogled vanj tako prestrašil, da se je odločil za zavlačevanje. Vsekakor pa neke prepričljive razlage, zakaj ne pohiti, ni dal. Ne nazadnje bi morali odločitev arbitraže udejanjiti še pred koncem letošnjega leta, iz Hrvaške pa ni nobenih signalov, da bi spremenila svoje trdo stališče, da odločitve o meji iz Haaga ne priznava.

Če je Cerar večkrat poudaril, da se o čem drugem kot o uresničevanju arbitražne odločitve s hrvaškim kolegom Andrejem Plenkovićem ne misli pogovarjati, je očitno drugačnega mnenja eden od kandidatov za njegovega naslednika Janez Janša. V sredo je namreč šel na pot v Zagreb in se tam pogovarjal s Plenkovićem, tudi predsednikom HDZ, bratske stranke Janševih demokratov. Janša ima sicer iz enega od opozicijskih časov dobre tovrstne izkušnje, saj se je leta 2004 tedanjim hrvaškim premierom Ivom Sanaderjem dogovarjal ali pač samo pogovarjal o incidentih v Piranskem zalivu. Potem je dosegel do zdaj edino volilno zmago.

O čem se je pogovarjal tokrat, ni znano. Iz Janševega mnenja po srečanju, da je »pogovor vedno potreben, saj le tako odprta vprašanja lahko dobijo odgovore«, je mogoče izluščiti, da bi se po njegovem tudi Cerar lahko šel pogovarjat s Plenkovićem.

Morda pa si lahko Timmermans pri tem, kaj je na meji čigavo, pomaga s tetrapakom pasiranega istrskega paradižnika, ki ga v Umagu izdeluje znano živilsko podjetje. Saj veste, tisto s srcem. Na tem tetrapaku sem pred dnevi opazil zemljevid, na katerem je z rumeno označeno, od kod prihaja paradižnik. Prihaja z obeh strani meje, ta pa je potegnjena tako, da ob pogledu na embalažo istarske rajčice najbrž zaigra srce tudi Zmagu Jelinčiču. Po risanju Podravke namreč pripada Sloveniji najmanj cela Savudrijska vala s polotokom Savudrija vred, če ne kar celo »zgodovinsko slovensko ozemlje« v Istri do reke Mirne! Frans naj kar preveri!

*Istrski paradižnik