Vrhunci tedna: Katalonske podobe iz sanj

Pisatelj Ivan Cankar je napisal marsikatero morečo zgodbo. Kar nekaj jih je združenih v zbirko Podobe iz sanj. A to niso bile podobe iz sanj, ampak odziv vélikega pisca na véliko vojno, kakor so prvi svetovni vojni rekli takrat. Najbrž si je Cankar želel, da bi bilo vse skupaj samo podobe iz slabih sanj. Tako kot si je marsikdo želel, da bi bilo to, kar se je dogajalo v Kataloniji v nedeljo in potem v Evropi v naslednjih dneh, podobe iz slabih sanj.

Bilo je nepredstavljivo. Varnostne sile v polni bojni opremi niso naskočile huliganov, ampak ljudi, ki so hoteli izkoristiti eno najbolj temeljnih pravic, pravico naroda do samoodločbe. Ni se dogajalo pred desetletji v kakšni diktaturi. Ni se dogajalo kje tisoče kilometrov stran. Dogajalo se je v nedeljo, v državi, s katero si delimo našo širšo skupnost – Evropsko unijo –, v Španiji. In skoraj hujši od samega nasilja so bili ta teden odzivi, ki so prihajali iz naše širše skupnosti.

Ostanki vodje po božji milosti

Španija je država z veličastno zgodovino, njene izkušnje z demokracijo pa so bolj kratke. Klice demokracije je v 30. letih prejšnjega stoletja zatrla državljanska vojna; v njej je z nesebično pomočjo fašistične Italije in nacistične Nemčije zmagala reakcionarna monarhistična struja pod vodstvom generalísima Francisca Franca. Po zmagi nad republikanci se je veličastno poimenoval Caudillo de España, por la Gracia de Dios (po božji milosti vodja Španije). Država je bila po državljanski vojni preveč uničena, da bi se vključila v drugo svetovno vojno, zato je Franco svoji fašistični diktaturi vladal do smrti leta 1975.

Potem je Španija spet dobila kralja in se demokratizirala. Razmeroma kmalu po odhodu caudilla je postala članica Nata in Evropske unije. Vendar so mnogi ves čas trdili, da država, ki se je iz diktature več let levila v demokracijo, ni nikoli povsem odpravila avtoritarnih ostankov. Tudi aktualno špansko ustavo so spisali leta 1978 in jo ima le redko kdo za simbol prehoda Španije iz diktature v demokracijo. Ne nazadnje so prve demokratične volitve izvedli šele štiri leta pozneje.

Da govorjenje o avtoritarnih ostankih ni izvito iz trte, se je pokazalo v nedeljo, ko sta španska nacionalna policija in paravojaška civilna garda udarili po katalonskem referendumu o neodvisnosti. Česa takšnega v času, ko je odhajala po gobe Jugoslavija, na primer ob slovenskem plebiscitu leta 1990, ni počela niti centralna oblast menda avtoritarne/diktatorske socialistične/komunistične – pravilna izraza obkrožite po lastni izbiri oziroma političnih preferencah – države v Beogradu.

Okoliščine v Jugoslaviji leta 1990 in Španiji leta 2017 so (bile) res nekoliko drugačne. Zvezna oblast v Jugoslaviji v nasprotju s Španijo ni imela svojih policijskih enot, zato bi lahko plebiscit preprečila ali vsaj poskusila preprečiti samo z vojsko. Do te pa je tudi v zvezni civilni oblasti takrat vladalo že tako globoko nezaupanje, da je niso hoteli poslati na ulice, ker bi lahko takšen ukaz izkoristila za de facto prevzem oblasti. Na ulice so vojaščino spustili – oziroma njene akcije za nazaj podprli, da ne bi bile videti kot puč – šele poleti 1991, ko je Jugo že vzel hudič.

Naj so bili vzroki takšni ali drugačni, dejstvo je, da v Sloveniji leta 1990 ljudem ni nihče onemogočal izraziti volje, ali hočejo, da njihova republika postane samostojna država. Kataloncem so jo. Zato bi od Slovenije – države, ki je nastala ob nasprotovanju centralne oblasti države, v kateri je bila prej, in ob ostrem nasprotovanju tako rekoč vsega sveta – pričakovali, da bo podprla Katalonijo. Ne samo pravico do glasovanja. Tudi pravico do samoodločbe. Do državnosti, če se bodo prebivalci tako odločili.

Španska vas

Malo morgen. V Sloveniji politiki, vsaj najvišji s predsednikom Borutom Pahorjem in premierom Mirom Cerarjem na čelu, niso zmogli kaj več od priporočanja, naj se na Iberskem polotoku raje pogovarjajo kot mlatijo, in mlahave obsodbe policijskega nasilja. Le predsednik državnega zbora Milan Brglez – morda ni odveč povedati, da je politolog, pravnik in profesor mednarodnih odnosov – je že pred glasovanjem povedal, da imajo Katalonci pravico do samoodločbe. Podobno so menili tudi nekateri politiki na nižjih ravneh, vendar je ostala podpora Kataloniji zelo medla.

Še hujši je bil odziv Evropske unije. Njeni predstavniki so po začetnem molku, ko so pričakovali, da se bo prah zaradi brutalnosti varnostnih sil pod nadzorom Madrida polegel, podprli špansko vlado. Referendum da je bil neustaven, premier Mariano Rajoy – ni nepomembno, da je njegova ljudska stranka pomemben ud desne Evropske ljudske stranke (EPP), ki vlada v Bruslju – je imel pravico, da ga prepreči. No ja, mogoče bi bil lahko malo bolj nežen s gumijevkami in gumijastimi kroglami. Skratka, celotno dogajanje v Kataloniji je španska notranja zadeva. Povsem očitno je, da so katalonske težnje oziroma njihov izvor za Unijo španska vas.

Reševalci časti

Čast Slovenije je nekako rešila sicer civilnodružbena peticija, pod katero pa so se podpisali nekdaj še kako politično angažirani ljudje. »Nobena ustava, ki jo sprejme politična večina v določenem družbeno-političnem trenutku in kontekstu, ne more poteptati te pravice [do samoodločbe] narodov, da sami odločajo o svojem političnem položaju in oblikah socialnega, ekonomskega in kulturnega razvoja,« je po mojem najpomembnejši stavek teksta.

Še bolj od morda nepričakovano odločnega teksta so zanimivi podpisniki. Prvi je prvi slovenski predsednik Milan Kučan, sledi mu prvi zunanji minister Dimitrij Rupel, Spomenka in Tine Hribar, eden od avtorjev slovenske ustave Peter Jambrek in številni drugi javno angažirani ljudje. Ne spomnim se, kdaj bi tako pisana druščina nazadnje skupaj podprla kakšno stvar; vprašanje, ali jo je, z osamosvojitvijo vred, sploh kdaj.

Je pa mogoče takoj opaziti, da med njimi ni desnega pola slovenskega političnega sveta – razen nekaterih, ki so se skregali z Janezom Janšo in jih je ta izobčil – in junakov osamosvojitve, od katerih bi človek pričakoval, da bodo drugim priznali tisto, kar so včasih zahtevali sami.

Ti so se v zadnjih letih skoncentrirali predvsem v Slovenski demokratski stranki. Njenega prvaka Janše med podpisniki peticije ni. Se noče podpisati nekam, kjer je prvi podpisan Kučan, je takšen odnos ukaz EPP, katere članica je SDS, ali pa Janša res meni, da narodi nimajo (več) pravice do samoodločbe?

Kako se bo stvar končala, seveda ni jasno. Katalonijo, če bo razglasila samostojnost, kar napoveduje za ponedeljek, čakajo visoke ovire. Zaradi drugačnih okoliščin verjetno še višje kot Slovenijo pred dobrega četrt stoletja. Ampak tudi Sloveniji so iz tujine kričali, da je ne bodo priznali sto let ali sploh nikoli. Letos maja pa je obhajala 25 let članstva v Združenih narodih in 13 let članstva v Evropski uniji.

Veliki čevlji čakajo

Pogovarjala sva se pred devetimi leti. Bil je gnil zgodnjejesenski večer, še bolj moreč zaradi okolja, v katerem sva se pogovarjala – Dom sindikatov je velikanska zgradba, ki tako z zunanjostjo kot notranjostjo tiči globoko v arhitekturi in opremi minulih časov –, in skrajno gnilih gospodarskih razmer.

Sogovornik, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Dušan Semolič, je bil takrat na čelu sindikatov že 18 let. Bil je ena osrednjih oseb slovenske tranzicije in kot osrednja oseba sindikalizma pogosto tudi glavni steber branika pred divjim zahodom na področju delavskih pravic. Povedal mi je, da se namerava ob koncu mandata, leta 2012, upokojiti. Vendar se ni. Aprila 2012 so ga spet izvolili na čelo ZSSS, verjetno najpomembnejšega od socialnih partnerjev vsake slovenske vlade.

Pravih vzrokov, zakaj se Semolič takrat ni upokojil, kot je napovedoval, niso nikoli pojasnili. Je pa bilo veliko govoric o tem, da v času krize in pohoda neoliberalizma – aprila 2012 je bila na oblasti druga Janševa vlada – ni dobro, da bi ZSSS doletel boj za Semoličevo nasledstvo. Za pretendente so veljali predsednica največjega sindikata znotraj Svobodnih, Sindikata kovinske in elektro industrije (Skei) Lidija Jerkič ter mlada sindikalna kri, Goran Lukić in Andrej Zorko.

V sredo je Semolič na kongresu ZSSS res izpraznil svoje velike čevlje, se pravi, končal svojo več kot četrt stoletja dolgo ero na čelu ZSSS. Po nasledstveni razpravi ga je zamenjala Jerkičeva; bila je edina kandidatka in je dobila skoraj severnokorejsko podporo delegatov na kongresu. Ali je prava za položaj, se bo seveda šele pokazalo. Izkušenj ima dovolj, izzivov pa je pred njo še več.

Najpomembnejši bo gotovo ohraniti vlogo sindikatov v času, ko veliko ljudi dela prekarno, kar v bistvu onemogoča sindikalno organiziranost, in v morebitni četrti industrijski revoluciji. Vsekakor dobra novica zanjo pa je, da Slovenija zadnje čase doživlja napovedi nekakšne reindustrializacije – s klasično industrijo –, zaradi katere podjetja menda težko najdejo delavce. Tu lahko sindikati najdejo pomemben del svoje baze za prihodnost. Če bodo delavcem znali ponuditi, kar potrebujejo.