Vrhunci tedna: Ko boš prišla na Bled

Balkan mora, preden se bo podal v 21. stoletje, počistiti še nerešene zadeve iz 19. in 20. stoletja.

Objavljeno
08. september 2017 17.03
Gorazd Utenkar
Gorazd Utenkar
Odnosi Slovenije s Hrvaško so ta teden postali še bolj ledeni. Vse skupaj je šlo tako daleč, da se bo prihodnji teden sestal državnozborski odbor za obrambo in modroval o pripravljenosti Slovenske vojske na mogoče konflikte ob uveljavljanju arbitražnega sporazuma s Hrvaško. Grozeči vojni z južno sosedo se bomo najbrž izognili, saj vojska še ni nabavila novih 56 osemkolesnih oklepnikov, o čemer je v sredo začel razpravljati državnozborski odbor za obrambo.

V četrtek je o uveljavljanju arbitražne odločitve o meji s Hrvaško razpravljal tudi politični vrh. Se pravi predvsem vrhovi vladnih in opozicijskih strank, ob morda povedni, gotovo pa zelo opazni odsotnosti prvaka največje opozicijske stranke Janeza Janše; zastopal ga je Branko Grims. Manjkal je sicer tudi vodja Desusa Karl Erjavec, vendar upravičeno, službeno.

Sklenili niso kaj posebno usodnega, so pa nekaj govorili o tem, da uveljavljanje ne bi smelo biti namenjeno pridobivanju predvolilnih političnih točk. Vendar je povsem jasno, da bo izid arbitraže, če ga ne bodo uresničili do roka, se pravi do konca leta, ena najbolj sočnih in najpomembnejših tem na pomladanskih državnozborskih volitvah.

Balkanski Davos

Vsakoletni blejski strateški forum, letošnji je potekal na začetku tega tedna, je eden redkih svežih vetrov, ki prepihajo zatohlo slovensko zunanjo politiko. Prinese zanimive razprave in visoke goste. Tokrat razen slovenskega predsednika Boruta Pahorja ni bilo drugih predsednikov; na premierski ravni je slovenskemu premieru Miru Cerarju delala družbo samo srbska premierka Ana Brnabić.

Je pa na Bled prišla vrsta zunanjih ministrov, tudi regionalne sile Turčije Mevlüt Çavuşoğlu in diplomatske velesile Vatikana Paul Gallagher, kup drugih ministrov in predstavnikov mednarodnih organizacij. Med njimi so bili visoki komisar Združenih narodov za človekove pravice Zeid al Husein, generalni direktor Mednarodne agencije za jedrsko energijo Jukija Amano in generalni sekretar Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) Angel Gurría. Tudi Evropska unija Bleda ni izpustila. Zastopala sta jo prvi podpredsednik evropske komisije Frans Timmermans in visoka predstavnica Unije za zunanjo in varnostno politiko Federica Mogherini.

Kljub pomenu blejskega foruma za Slovenijo se včasih zdi, da nima prave usmeritve in da se morda ukvarja z napačnimi temami. Tudi letos bi lahko rekli tako. Na Balkanu – katerega preddverje je Slovenija in za katerega naj bi Bled postal, kar je za svet Davos – obstajajo pomembnejše reči, kot sta digitalizacija in globalizacija, letošnji osrednji blejski forumski temi. Balkan pač mora, preden se bo podal v 21. stoletje, počistiti še nerešene zadeve iz 19. in 20. stoletja, povezane z utemeljevanjem narodov, nastajanjem in propadanjem držav, mejami med njimi ter številnimi vojnami, ki so se vlekle vse do konca 20. stoletja.

Karel odločni

Ena takšnih nerešenih zadev, tudi s konca 20. stoletja, je meja med Slovenijo in Hrvaško. Državi, ki nikoli v zgodovini nista imeli posebnih konfliktov, kar je na Balkanu prej izjema kot pravilo, sta po letu 1991 zabredli v godljo nikoli določene državne meje. Ko je na začetku tega desetletja kazalo, da bosta s pomočjo ad hoc arbitraže v Haagu le izbredli, se je poleti 2015 s prisluškovalno afero Pirangate vse skupaj sfižilo. Hrvaška od takrat pri arbitraži ni več sodelovala.

Na letošnji strateški forum na Bledu bomo morda nekoč gledali kot na prelomnico v reševanju arbitražnega vozla. Predstavniki Slovenije so namreč teme foruma, z globalizacijo in digitalizacijo vred, postavili povsem na stranski tir, sneli diplomatske rokavice in krenili v boj za uveljavitev arbitražne odločitve, ki so jo v Haagu objavili pred dvema mesecema.

Najbolj diplomatski je bil predsednik Pahor, malo manj premier Cerar, najbolj robat ali vsaj jasen pričakovano zunanji minister Erjavec. Južno sosedo je kritiziral, ker ima odprta vprašanja glede meje z vsemi svojimi sosedami, ne le s Slovenijo, ter jo obtožil, da je njeno zavračanje arbitražne sodbe škandalozno. Šel je tako daleč, da se sploh ni hotel srečati s hrvaško kolegico, zunanjo ministrico Marijo Pejčinović Burić.

Ta mu ni ostala dolžna in je v sredo na hrvaškem radiu razlagala, da Erjavec nastopa agresivno in nesramno, da gre čez vse meje in da absolutno ni človek dialoga, kar pa je po njenem Cerar. A prav lahko se zgodi, da bo hrvaška zunanja ministrica spremenila mnenje o slovenskem premieru.

Stop!

Vlada je namreč v sredo sporočila, da ne podpira več članstva Hrvaške v OECD, za kar se ta poteguje. Pri tem je treba dodati, da od članstva v organizaciji ni nekih posebnih koristi, ima bolj prestižni pomen, saj velja njenih 35 članic, med katerimi je Slovenija, za klub najbolj bogatih ali vsaj razvitih držav sveta. In treba je omeniti še, da slovenska blokada morda niti ne bo potrebna, saj ni nujno, da bo Hrvaška konec meseca sploh na seznamu za širitev OECD na nove države.

Vzroka za mogočo slovensko blokado niso posebej razlagali – govorili so o hrvaškem neizpolnjevanju pogojev –, je pa Erjavec dodal, da bo morala Hrvaška za članstvo spremeniti svoj odnos do spoštovanja mednarodnega prava. Torej sprejeti odločitev arbitraže.

Kakor da razmere ne bi bile že dovolj napete, je na karbid pljunila še najbolj skrajna slovenska politična druščina, Slovenska demokratska stranka. Njen golobradi državnozborski poslanec, predsednik odbora za obrambo Žan Mahnič, je namreč za prihodnji teden sklical sejo odbora, na kateri bodo premlevali pripravljenost Slovenske vojske na mogoče konflikte ob uresničevanju arbitražnega sporazuma s Hrvaško. Nedvomno izjemno zanimiv dogodek – sploh če upoštevamo tradicionalno negativne ocene o pripravljenosti vojske, ki ji jih mora vsako leto podeliti predsednik Pahor – bo na žalost zaprt za javnost.

Zanimivo pa je, da so Janševi demokrati v podobi Branka Grimsa v četrtek na vrhu slovenske politike o izvajanju arbitražne odločitve menili, da mora Slovenija Hrvaško »pripraviti do pogovorov brez zaostrovanja retorike. Vsaka izjava vsakogar mora biti premišljena in ne sme služiti pridobivanju poceni predvolilnih političnih točk.« Kako sodi v to nezaostrovanje retorike in premišljenost razglabljanje o pripravljenosti vojske na mogoče konflikte ob uresničevanju arbitražnega sporazuma v režiji Mahniča, bodo morali demokrati še pojasniti.

Novi in nove

Čeprav je do trenutka, ko morajo kandidati za predsednika republike vložiti kandidature, še manj kot tri tedne, je do zdaj uradna šele ena. V petek jo je vložila predsednica NSi Ljudmila Novak.

Se je pa seznam tistih, ki nameravajo kandidirati, ta teden podaljšal še za nekaj imen. Nepresenetljivo bo združbo borcev proti homoseksualcem Aleša Primca Glas za otroke in družine zastopala nekdanja goreča privrženka Janeza Janše, celo njegova nekdanja učiteljica, v zadnjih letih pa kar razvpita sodnica v resničnostnih šovih Angelca Likovič. Večje presenečenje je, da se je za predsedniški položaj odločil potegovati koprski župan Boris Popovič, reden gost sodišč. Oba bosta morala, ker imata podporo neparlamentarnih strank, najprej zbrati 3000 podpisov volivcev.

S tem pa se ne bo treba ubadati kandidatki Cerarjevih modernih centristov, šolski ministrici Maji Makovec Brenčič, v igro je stopila v četrtek, saj ima SMC več kot dovolj državnozborskih poslancev za vložitev. Kandidatka je sicer blago z napako. Poleg tega, da ni ravno znana – na Delovem barometru priljubljenosti politikov je sploh ni – in je brez karizme, ima tudi madež iz afere dodatki. Ko je še delala na ekonomski fakulteti, je dobila 26.000 evrov dodatka k plači za nekakšno stalno pripravljenost; to je bil samo manever za ciganjenje države, saj so si profesorji izplačevali te dodatke namesto nadur, ki so višje obdavčene. Denar je potem sicer vrnila, vendar izogibanje plačevanju davkov ni ravno referenca za prihodnjega očeta oziroma mater naroda.

Že zdaj jasno je, da bo seznam na letošnjih predsedniških volitvah precej daljši, kot je bil leta 2012, ko so bili kandidati samo trije. Poleg Novakove bo dovolj podpore gotovo zbral aktualni predsednik Pahor, zadosti podpisov ima kamniški župan Marjan Šarec, kandidirala bo tudi Makovec Brenčičeva in ta konec tedna naj bi svojega kandidata razkrili še Janševi demokrati.

Poleg teh bi utegnila dovolj podpore zbrati omenjena Likovičeva in Popovič, morda tudi veleposlanik v Makedoniji Milan Jazbec. Še ena precej verjetna kandidatka je Suzana Lara Krause iz Slovenske ljudske stranke. SLS sicer ni v državnem zboru, vendar ima še vedno široko lokalno mrežo, zato bi morala – čeprav je kandidatka politični iks ipsilon – zlahka pridobiti 3000 glasov podpore volivcev, kolikor jih potrebuje ob podpori zunajparlamentarne stranke. Če jih ne bo, bo to zelo slab znak za SLS, da si lahko drugo leto obeta vrnitev v klopi državnega zbora.