Vrhunci tedna: Naj tajkuni za rešetkami

Ta konec tedna poteka eden od vrhuncev letošnje politične jeseni, visoko spolitizirani referendum o strokovni temi, železnici med Divačo in Koprom. Ker se moramo mediji v takšnih primerih zaradi volilnega molka delati, kakor da se ne dogaja nič, se je treba lotiti drugih dogodkov. K sreči jih ne manjka.

V ponedeljek zvečer, v trenutku, ko je bila vsa Slovenija vsaj v mislih, če že ne fizično, na Kongresnem trgu v Ljubljani, kamor so šampioni s košarkarskega prvenstva prinesli pokazat svoj pokal in kolajne, se je tudi v okolici najbolj zloglasnega slovenskega zapora na Dobu dogajalo nekaj zanimivega. Po skoraj treh letih izogibanja rešetkam se je tam namreč pojavila ena najmarkantnejših oseb slovenske osamosvojitve in tranzicije, Igor Bavčar.

Bavčar dejansko na Dobu

V zapor je moral zaradi pranja denarja v tako imenovani zadevi Istrabenz. Leta 2007, torej še pred krizo, so Bavčar in kompanjoni protizakonito kolobarili s paketom delnic Istrabenza. V podjetju je bil Bavčar prvi mož in delni lastnik ter ga je povsem obvladoval.

Za zadevo Istrabenz je dobil več let zapora, zdaj po vseh preturbacijah kazen znaša pet let. Poleg tega mora vrniti 21 milijonov, kolikor mu je kapnilo pri operaciji preprodaje Istrabenzovih delnic od Pivovarne Laško prek Plinfina, Sportine in Microtrusta do Pom-Investa. Paket delnic je bil v tem kolobarju v nekem trenutku vreden 7500 evrov, kmalu potem pa več kot 49 milijonov.

V času osamosvajanja republiški sekretar za notranje zadeve – pod njega je spadala milica, ki je pri osamosvajanju igrala enako pomembno vlogo kot teritorialna obramba – bi moral priti na Dob oktobra 2014. A imel je težave s srcem, tako je vsaj tožil, in mu je dobrohotno sodišče dalo tri mesece odloga. Potem so mu poslali vabilo za zapor za 27. januar 2015, a ga je, tako se pač zgodi, 26. januarja izdalo srce. Namesto v zapor so ga odpeljali v zasebno bolnišnico in operirali.

S slabim zdravjem se je Bavčar zaporu izogibal tako dolgo, da je vrhovno sodišče razveljavilo sodbo njemu in njegovima pajdašema, bratoma Sušinski. Sodili so jim znova, brata sta že za rešetkami. Bavčar se je poleti, pred sodnimi počitnicami, s spretnim pravnim manevrom še enkrat izognil zaporu – a kdo bi mu zameril, človek je poleti pač rad na dopustu – in se za pet let tja končno odpravil v ponedeljek. Očitno je presodil, da je čas akrobacij minil.

Zdaj so za zapahi torej vsi trije glavni ali vsaj najbolj razvpiti akterji druge, tako imenovane tajkunske faze privatizacije. Naj tajkuni. Poleg Bavčarja še nekdanja prva moža Merkurja in Pivovarne Laško Bine Kordež in Boško Šrot. Po drugi, gradbeni smeri tajkunizacije je v zaporu končala nekdanja šefinja Vegrada Hilda Tovšak. Svoje je odsedel, a mu spet nekaj sodijo, nekdaj prvi mož Primorja Dušan Črnigoj. Kolovodja tranzicijskih gradbenih rabot Ivan Zidar, nekdanji šef SCT, pa se je tako uspešno naredil norega ali je res tako nor, da mu za zapahe skoraj zagotovo ne bo treba.

Na pogorišču

»Kemis na Vrhniki, Ekosistemi v Zalogu [pri Novem mestu], Eko Plastkom v Ljutomeru, deponija lesnih sekancev v Puščavi pri Mokronogu in deponija komunalnih odpadkov na Mali Mežakli nad Jesenicami sestavljajo letošnji seznam požarov v obratih in predelovalnicah odpadkov.« Tako je letošnjo bero problematičnih požarov konec julija v Sobotni prilogi Dela strnila Maja Prijatelj Videmšek.

Od takrat se je gotovo vžgalo še marsikaj. Poletje je bilo, tako kot ponavadi, zelo vroče. Nekje sem prebral, da so našteli kar štiri vročinske valove in od vročine opaljeno obličje zemlje je pač naravna podlaga za gorenje. Vžge se lahko nenamerno, zaradi strele ali iskrenja iz zavor vlakov. Lahko pa ogenj kdo podtakne. Takšni so bili večinoma poletni požari na Hrvaškem, ki so jih imeli Slovenci – poleti skoraj vsi na hrvaški obali, arbitražni špetiri gor ali dol – priložnost spremljati tako rekoč v živo.

Presojanje, ali je neki požar problematičen ali ne, je sicer zelo problematično početje. Seveda je vsak požar v suhi, redko poraščeni Dalmaciji problematičen. In seveda je za vsakega, ki mu zgori kakšen kos premičnega oziroma nepremičnega premoženja, prav tisti požar katastrofalen. Čeprav že bližnjemu sosedu morda ni povzročil nobene škode.

A ti požari vseeno niso problematični na dolgi rok. Dim in saje odpihne veter in spere prvi dež, travinje in drugo rastlinje preraste pogorišče, hiše se obnovijo ali postavijo na novo.

Res problematični so požari, v katerih zagori kaj nevarnega. In to so požari, omenjeni na začetku. Posebno požar v podjetju Kemis na Vrhniki je vzbudil velikansko pozornost. Kemis je namreč podjetje za predelavo nevarnih odpadkov. Ker nikomur ni povsem jasno, kaj se skriva pod tem izrazom, gotovo pa, kot pove ime, nekaj nevarnega, je ljudi teh odpadkov strah. Že samih po sebi. Kaj šele, če se zadeva vžge blizu njihovega doma in že na prvi pogled strupen črn dim nosi naokoli, zažgana svinjarija pa se cedi v bližnji potok.

To se je maja zgodilo na Vrhniki, ko se je vžgal Kemis. Zgorelo je več kot dvesto ton odpadkov, kdo ve kakšnih, ampak najbrž nevarnih, goreli so sredi naselja, že na prvi pogled strupen dim je nosilo naokoli, zažgana svinjarija se je cedila v potok Tojnica. Ljudje so upravičeno zaskrbljeni, celo panični.

Na začetku septembra so po skoraj štirih mesecih od požara policisti ugotovili, da je bil vzrok samovžig v enem od zabojnikov z odpadki. V sredo so Vrhničanom posledice požara, ekološke katastrofe, predstavili člani vladne medresorske delovne skupine, ki jo vodi komandant civilne zaščite Srečko Šestan. Rezultati analiz vzorcev zraka, zemlje, hrane in vode so pokazali, da ni bistvene škode za okolje in zdravje, razen hudega onesnaženja potoka Tojnica.

Po mnenju mikrobiologa Gorazda Pretnarja, ki ni član medresorske delovne skupine, je bil samovžig posledica malomarnosti, ogrožanje zdravja ljudi iz malomarnosti pa je kaznivo dejanje. »Zanimivo, da zaradi tega nihče ni izgubil službe, nihče ni bil zaprt.«

Seveda so populistični pozivi k temu, da bi morale leteti glave, pri zbranih domačinih vzbudili navdušenje. Vendar kotaleče se glave ne bodo kaj prida pomagale pri sanaciji škode. Nujno je predvsem s pravili poskrbeti, da se takšni požari, kakršnih je bilo letos že preveč, ne bodo ponavljali. Oziroma ker jih je povsem najbrž nemogoče preprečiti, kako jih z ukrepi, ki niso ravno znanstvena fantastika – 24-urni fizični nadzor, škropilniki in podobno –, kar najbolj omejiti ali še bolje zatreti v čim bolj zgodnji fazi.

Je pa zanimivo nekaj. Glede na število požarov, v katerih so letos goreli nevarni odpadki, je bilo nasprotovanja gradnji Magnine tovarne na Dravskem polju, kjer bodo gotovo tudi nastajali nevarni odpadki, dejansko malo.

Cug ti bu pobegel*

Beži, Jankec, beži, Jankec, cug ti bu pobegel,

cug ti bu pobegel, cug ti bu pobegel,

beži ,Jankec, beži, Jankec, cug ti bu pobegel,

ne buš videl beli Zagreb-grad,

ne buš videl beli Zagreb-grad.

Tako gre predzadnja, peta kitica hrvaške narodne pesmi Lepe ti je Zagorje zelene. Če bi namesto Jankeca vanjo vtaknili Mireka ali Karleka, bi zelo dobro povzela dogajanje v slovensko-hrvaških odnosih, potem ko je junija arbitražni tribunal za določanje meje med državama iz Haaga objavil svojo odločitev.

Zasedanje generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku ta teden je bolje od slovenskega premiera Mira Cerarja izkoristil njegov hrvaški kolega Andrej Plenković. V torek sta se premiera v dogovorila, da bosta zdaj že prav razvpiti drugi sestanek glede odnosov med državama izvedla prihodnjo sredo v Zagrebu. Čeprav sta stališči obeh držav ostali enako vsaksebi. Slovenska stran pravi, da se pogaja samo o uveljavitvi arbitražne odločitve, hrvaška, da te odločitve ne priznava in se lahko s Slovenijo pogaja samo na novo, od začetka.

Ko je Plenković hrvaško mantro ponovil še v četrtek na splošni razpravi voditeljev na generalni skupščini ZN, Cerar ni našel pravega odgovora, čeprav je govoril za Hrvatom. Slovenski premier je oddrdral svoj prej pripravljeni govor. Ker je hotel menda ostati na nivoju, ne pa govoriti pobalinsko ali grobo. Je pa vsaj odpovedal sestanek v Zagrebu, saj je (p)ostalo očitno, da se nimata o čem pogovarjati. Pač ne bu videl beli Zagreb-grad.

Vedno bolj očitno je, da slovenska politika, bolje rečeno diplomacija, hrvaški ni kos. Ker hrvaška politika in diplomacija pač ne ostajata na nivoju, sta pobalinski in grobi. Če slovenski premier in zunanji minister Miro Cerar in Karl Erjavec ne bosta hitro bežala (tekala) po svetu in nabrala zadosti podpore za pritisk na Hrvaško, bo vlak za uveljavitev arbitražne odločitve odpeljal.

V svetovni politiki namreč ni bolj razširjenega in priljubljenega načina za spopadanje s težavami, kot je njihovo pometanje pod preprogo. Treba je pogledati samo na Bližnji vzhod ali posovjetska prostranstva, kjer se zadeve po gasilsko rešujejo samo takrat, ko izbruhnejo v obliki spopadov ali vojn. Zato bi mejna težava med Slovenijo in Hrvaško, kjer kljub nedavnemu rožljanju z orožjem lunatikov na obeh straneh meje ni potenciala za spopad, zlahka ostala neke vrste zamrznjeni konflikt, ljudje ob meji pa v limbu.

*Vlak ti bo pobegnil.