Vrhunci tedna: Nenavaden zaplet

Svet se ne ustavi, ko se temperature na Jadranu približajo 40 stopinjam Celzija, edino, kar se ustavi, smo mi. Pa še to ne vsi. Medtem ko vrhunec poletja upočasni domače politično dogajanje, na razvoj svetovne politike praviloma nima večjega vpliva. Zagotovo ne vpliva na ameriško-ruske odnose, ki so ta teden dosegli svojo najnižjo raven, odkar se je v Belo hišo vselil Donald Trump. Isti Donald Trump, ki je normalizacijo odnosov z Rusijo postavljal med svoje ključne zunanjepolitične prioritete in za katerega mnogi sumijo, da se je do predsedniškega položaja povzpel z neposredno pomočjo Kremlja. Rusko vmešavanje v ameriške predsedniške volitve je še vedno ena od zgodb, ki zaposluje medije na obeh straneh Atlantika, a je hkrati zgodba, ki s poglabljanjem razkola med Washingtonom in Moskvo dobiva nenavaden zaplet.

Predsednikova nemoč

Vedno bolj se zdi, da se je rusko vodstvo z Vladimirjem Putinom na čelu vsaj nekoliko uštelo, ko je stavilo na Trumpa, da bo ruske odnose z ZDA spravil v neki bolj ugoden okvir. Če je bil to resnično Putinov načrt, je bil le polovično uspešen: da v ovalni pisarni sedi nekdo, ki mu je bolj naklonjen od Hillary Clinton, ne pomeni veliko, če ta ista oseba podpisuje zakone, ki ZDA in Rusijo potiskajo na pot neposredne konfrontacije. Trumpu v sredo ni preostalo drugega, kot da je podpisal zakon o širitvi sankcij proti Rusiji, ki ga je prejšnji teden z veliko večino potrdil ameriški senat kot odgovor na rusko vmešavanje v ameriške volitve, kratenje človekovih pravic, priključitev Krimskega polotoka in vojaške operacije na vzhodu Ukrajine. ZDA so z istim zakonom razširile tudi sankcije proti Iranu in Severni Koreji, a vključitev Rusije v to enačbo je bila še posebno kontroverzna. Predsednik je svojo nalogo opravil s stisnjenimi zobmi in v posebni izjavi ob podpisu to tudi dal vedeti. »Čeprav podpiram stroge ukrepe za kaznovanje in preprečevanje agresivnega in razdiralnega obnašanja Irana, Severne Koreje in Rusije, menim, da so v zakonu velike napake,« je poudaril v izjavi. Trump je prepričan, da je zakon neustaven, ker omejuje pravico predsednika, da oblikuje ameriško zunanje politiko, in da njegova vsebina predstavlja seznam kongresnih želja, in ne dejanski mandat za poseganje na to področje.

Nove sankcije bodo po poročanju ameriških medijev vplivale na več ruskih gospodarskih sektorjev in bi lahko še povečale škodo, ki so jo mednarodne sankcije povzročile ruskemu gospodarstvu po letu 2014. Med njihovimi tarčami sta tako naftna kot rudarska industrija ter osebe iz ožjega kroga ruskega predsednika Putina, ki jih Američani sumijo vpletenosti v nezakonite aktivnosti ruske vlade. Najkontroverznejši del zakona se nanaša na določilo, ki ameriškemu predsedniku onemogoča umik oziroma ublažitev ukrepov brez privolitve kongresa. »Kot predsednik lahko sklepam precej boljše dogovore z tujimi državami, kot pa to lahko počne kongres,« je Trump zatrdil v svojem uradnem odzivu, toda kaj več kot to ni mogel storiti. »Predsednik je storil nekaj, kar ni uspelo nikomur v Ameriki,« se je po sprejetju zakona v intervjuju za CNN muzal republikanski senator in eden največjih Trumpovih kritikov znotraj ameriške desnice Lindsey Graham. »Uspelo mu je združiti kongres.« Oba domova ameriškega kongresa sta zakon potrdila s tako veliko večino, da predsednikov veto ni prišel v poštev. Toda s tem sta Trumpu po svoje naredila tudi uslugo. Ironično je, da je zakon nekoliko znižal pritisk na njegovo administracijo. Predsednik je v spopadu s predstavniškim domom in senatom, ki se je končal brez prelite krvi, resda izpadel nemočen, ampak se je kljub vsemu izognil položaju, v katerem bi se moral odločati o vetu, ki bi najverjetneje še poglobil ugibanja o povezavah Bele hiše z rusko stranjo.

Interesi zaveznikov

Rusija je na ameriške sankcije odgovorila že prejšnji teden, ko je 755 ameriškim diplomatom ukazala, da morajo zapustiti državo. Hitrost njenega odziva je bila nazoren prikaz pomanjkanja zaupanja v Trumpovo administracijo. Upanja za izboljšanje odnosov z ZDA ni več, se je na podpis zakona odzval ruski premier Dmitrij Medvedjev. Nove sankcije so po njegovih besedah dokaz, da je Trumpova administracija popolnoma nemočna. »Kongresu je prepustila izvršne pristojnosti na najbolj ponižujoč način,« je Medvedjev zapisal v objavi na facebooku, celotno epizodo pa opisal kot najnovejši poskus establišmenta, da Trumpa odstrani z oblasti. Po mnenju ruskega premiera sankcije de facto pomenijo ameriško napoved trgovinske vojne. Njihovo sprejetje utegne med drugim otežiti in podražiti gradnjo plinovodov Severni tok 2 in Turški tok, ki ju v Evropi gradi ruski plinski velikan Gazprom. Zaskrbljenost glede ameriških sankcij je izrazila tudi Evropska unija, ki se boji, da bi zaradi njih nastradala evropska podjetja, ki poslujejo z ruskim družbami v energetskem sektorju. Zagotovila ameriškega kongresa, da noben ukrep ne bo začel veljati brez vnaprejšnjega posvetovanja z evropskimi zavezniki, so jo nekoliko pomirila, a predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker ta teden kljub vsemu ni izključil možnosti sprejetja povračilnih ukrepov, če bi se pokazalo, da bodo evropska podjetja izpostavljena negativnim učinkom sankcij. Trump, ki v preteklosti ni kazal velikega zanimanja za mnenje Bruslja, je kot protiargument zakonu navedel tudi »interese naših evropskih zaveznikov«. Na nasprotni strani Atlantika si s tem ni pridobil veliko novih prijateljev, njegova nenadna skrb je kvečjemu še povečala nejasnosti o tem, kakšni so sploh zunanjepolitični cilji ameriške administracije, ko gre za odnose z Rusijo. Signali, ki jih pošilja, so čedalje bolj konfuzni, tudi za analitike, ki težko natančno razberejo, kdo je tisti, ki sprejema ključne odločitve in kdo je tisti, ki jih izvršuje.

Odpravljanje dvomov

Če ne drugega, je administraciji v zadnjih dneh uspelo pokazati, da sta vzhod in jugovzhod Evrope še vedno na vrhu seznama ključnih interesnih sfer ZDA. V Evropi se je mudil ameriški podpredsednik Mike Pence, ki je med štiridnevno turnejo obiskal Estonijo, Gruzijo in Črno goro, kjer se je v sredo, na dan, ko je njegov šef podpisal zakon o uvedbi sankcij proti Rusiji, udeležil srečanja voditeljev držav Zahodnega Balkana, ki je potekalo v okviru pobude jadranska listina. Rdeča nit njegove turneje je bila Rusija, ki jo je med vsakim od postankov izpostavil kot eno največjih groženj miru in stabilnosti v tem delu sveta. Penceova retorika je močno spominjala na čas hladne vojne, kar je njegovim gostiteljem na Baltiku, Kavkazu in Balkanu vsaj na prvi pogled bolj ugajalo od Trumpovih proruskih izjav, ki jih je dajal na začetku svojega mandata. Podpredsednik ZDA je Rusijo med obiskom v Podgorici obtožil poskusov destabilizacije Zahodnega Balkana, voditeljem Črne gore, Makedonije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Albanije, Kosova in Slovenije, ki se je zasedanja udeležila kot opazovalka, pa zagotovil, da »ZDA zavračajo kakršnekoli poskuse uporabe sile, groženj ali ustrahovanja v tej regiji ali drugod«. In nadaljeval: »Naš svet je danes bolj nevaren kot kdaj koli po padcu komunizma,« in v teh časih se ZDA še kako zavedajo pomena svojih zavezništev. »Vez med ZDA in Evropo je bila, je in vedno bo ključna, saj smo skupaj bistveno močnejši, kot bi bili narazen,« je bil jasen Pence. ZDA so na zasedanju voditeljev v Podgorici potrdile svojo podporo evroatlanski perspektivi držav na Zahodnem Balkanu in s tem tudi utrdile svoj vpliv v regiji. Zasedanje voditeljev je pokazalo, kako večina držav ne vidi resne alternative svoji evropski oziroma evroatlantski perspektivi, in potrdilo, da se širjenje Nata v ta del Evrope zagotovo ne bo končalo s Črno goro, ki je v začetku junija postala 29. članica severnoatlantskega zavezništva. Vrata Nata, je obljubil Pence, »bodo ostala odprta za vse tiste države, ki spoštujejo naše vrednote«. Ne glede na to, kaj si o tem mislijo v Moskvi. Ali pa morda prav zaradi tega.

Podpredsednik med člani administracije velja za nadvse zvestega Trumpovega privrženca, ki nikoli ne zaide iz vnaprej pripravljenega scenarija. Čeprav je prvi v čakalni vrsti za ovalno pisarno v primeru predsednikovega nenadnega umika, njegova drža in besede tega ne kažejo. Pence je med tokratno evropsko turnejo večkrat poudaril, da njegova sporočila neposredno odražajo misli predsednika. Če je resnično tako, Trump očitno ne verjame več, da lahko resetira odnose z Rusijo, ampak v njihovem zaostrovanju vidi večji notranjepolitični potencial. Sploh v času, ko uradna preiskava posebnega tožilca Roberta Mullerja o ruskem vpletanju v ameriške volitve dobiva zagon. Muller je ta teden v Washingtonu sklical veliko poroto, ki bo preiskovala vrsto različnih očitkov o domnevnih povezavah ameriškega predsednika in članov njegove družine z Rusijo, ameriški kongres pa je sprejel prve korake, s katerim bo zaščitil položaj posebnega tožilca in ga obvaroval pred Trumpovimi morebitnimi povračilnimi ukrepi. Koliko poletij in vročinskih valov bo minilo, preden bodo Američani dobili odgovore na vsa nerešena vprašanja, ni jasno. Toda vročina v Washingtonu bo v prihodnjih tednih in mesecih zagotovo samo še naraščala.