Vrhunci tedna: Paritveni in plačni rituali

Vedno ostrejši sindikalni boj z vedno višjimi vložki na obeh straneh, nenavadno defenziven položaj ofenzivne stranke v zanjo skrajno neprijetni zadevi in bizarni napad ene koalicijske stranke na drugo pri vprašanju najnižjih plač. Skoraj otipati je mogoče nervozo pred volitvami, ki so pet mesecev stran.

Zahteve za višje plače, za zdaj predvsem v javnem sektorju, so del običajnega finančnega rituala. Dogajajo se vsako leto, kot paritveni rituali marsikatere živalske vrste. Tako kot se v paritvenem obdobju jelenov samci s svojim rogovjem ritualno tolčejo za samice in zmaga močnejši ali vsaj bolj vztrajen, se tudi predstavniki vlade in sindikatov ritualno tolčejo z zahtevami glede plač. Sindikati zahtevajo čim več, vlada jim hoče dati čim manj.

V letih bika

Slovenija ima, tako vsaj trdijo vsi, ki se ukvarjajo s številkami, povezanimi z gospodarstvom, že kar nekaj let gospodarsko rast. Lani je bila krepka, med najvišjimi v Evropski uniji, takšno so napovedali tudi za letos in še za nekaj let naprej, brezposelnost se niža, bruto domači proizvod je lani končno presegel raven izpred desetletja, iz časa pred veliko recesijo. Vse številke pa ne pomenijo kaj dosti, dejansko ne pomenijo nič, če dobrih časov, v borznem žargonu let bika, ne občutijo ljudje. Vsi, ne samo izrazita manjšina, ki je v večini razvitega sveta v desetletjih pred veliko recesijo 2008 pobasala večino sadov rasti. In v Sloveniji zelo veliko ljudi ne čuti let bika.

V državi, ki je v slabih petih letih, od konca 2008 do konca 2013, kar tri leta preživela v recesiji – drugo dno je neprekinjeno trajalo polni dve leti, od konca 2011 do konca 2013 –, je velik del bremena krize nosil javni sektor. Večino ga je zasebni, vendar na račun odpuščanja. V zasebnem sektorju so zaposlene odpuščali, v javnem pa so se temu, tudi zaradi omejitev zakonodaje, izog­nili z znižanjem vseh plač.

Zdaj zasebni sektor spet zaposluje, v javnem pa hočejo nazaj tisto, kar so izgubili med recesijo. In povrhu še obresti, vendar gre pri tem za pogajalsko taktiko, ki je del parit­venega oziroma plačnega rituala. Vse več sindikatov napoveduje prvo opozorilno stavko že za prihodnjo sredo.

Nevarna igra

Igra za stotine milijonov – vlada je naračunala, da vse zahteve sindikatov zdaj znašajo že skoraj milijardo evrov – bo vrhunec dosegla letos. Ne po naključju. Lani je kot rečeno BDP presegel raven izpred velike recesije in zato tudi zdrava pamet kaže, da pravih razlogov za ukrepe iz časa krize ni več. Vendar to ni glavni razlog, da bo plačni boj v javnem sektorju najostrejši prav letos. Vlada se je namreč v minulih mesecih z nekaterimi sindikati zunaj določil enotnega plačnega sistema dogovorila za povišanje plač. S tem je podrla razmerja med različnimi poklici.

Seveda najbolj bije v oči, da je najbolj popustila že tako najvišje plačani poklicni skupini, zdravnikom. V razmerju do njihovih plač so se oblikovale plače najbolj številčne skupine zaposlenih v javnem sektorju, šolnikov. Te pa je vlada še dodatno zrevoltirala s tem, ko je konec preteklega leta povišala plače ravnateljem, torej že tako najbolje plačanim med šolniki, če odštejemo nekatere v visokem šolstvu.

Izgovarjanje glavnega vladnega pogajalca s sindikati, ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja, da so zvišali plače tistih, ki so to izsilili s stavko, niso iskrena. Ravnatelji – in direktorji javnih zavodov, ki so jim zvišali plače hkrati z njimi – niso grozili s stavko. Plače so jim povišali zato, da so učitelji izgubili podporo vodilnih pri svojih zahtevah.

Vendar je Koprivnikarjevo poudarjanje, da so plače dvignili tistim, ki so to izsilili s stavkami – oziroma stavkama, saj so stavkali policisti in zdravniki –, tudi če bi bilo res, zelo nevarna igra. Povsem prostodušno in morda celo nenamerno je razkril, kaj je očitno edini način, da dosežeš svoje.

Najpomembnejši razlog, zakaj se bo vrh stavkovnega cunamija dvig­nil letos, če vlada ne bo temeljito popustila, so seveda državnozborske volitve. Potekale bodo ravno nekje proti koncu šolskega leta. To je dejansko edini čas, ko imajo šolniki v rokah smrtonosno orožje. Če bi začeli stavko – ne opozorilno, kot jo Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) s približno 39.000 člani napoveduje za 14. februar, ampak do izpolnitve zahtev – na začetku junija oziroma kak teden pred državnozborskimi volitvami, bi bil to kroše za knockout za vladne stranke.

Da pa težava (za vlado) še zdaleč ni samo šolniški sindikat, se je spet pokazalo v petek. Propadel je poskus ministra Koprivnikarja, da bi z več kot štiridesetimi sindikati javnega sektorja, tudi s SVIZ, podpisali aneks h kolektivni pogodbi sektorja, s katerim bi odpravili plačne anomalije nad 26. plačnim razredom.

Balkanski posel pod drobnogledom

Posojilo 450.000 evrov, ki ga je Slovenska demokratska stranka konec lanskega leta najela pri več kot sum­ljivi Dijani Đuđić iz Republike srbske v Bosni in Hercegovini, je torej ad acta. SDS je vrnila denar, se pravi tretjino, ki jo je za začetek dvignila, da bi se izognila (kakor se je izkazalo, veliko prenizko interpretiranim) določilom zakona o političnih strankah glede posojanja denarja fizičnih oseb strankam.

Na žalost skrajno demokratske stranke konec posojila še zdaleč ni konec celotne zadeve Đuđić. Z njo se ukvarja takole na oko pet institucij. Tožilstvo BiH, slovensko specializirano državno tožilstvo, slovenska policija in slovensko računsko sodišče. Poleg tega slovenska notarska zbornica preverja ravnanje notarja Jožeta Sikoška, ki je sestavil notarski zapis o tem posojilu.

Tudi Sikošek je vse prej kot čist; zbornica ga je zaradi hujše in več manjših disciplinskih kršitev v preteklosti že kaznovala s skupaj 20.000 evri. Pravosodno ministrstvo pa je za STA v četrtek potrdilo, da je zaradi pravnomočne obsodbe na osem mesecev zapora pogojno zaradi pomoči pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, prav tako iz preteklosti, uvedlo postopek njegove razrešitve. In notarski zbornici predlagalo uvedbo dis­ciplinskega postopka zoper njega.

Vendar bolj kot drobnogled številnih institucij bode v oči nekaj drugega. Neznan izvor denarja, ki ga je posojala Dijana Đuđić. Kje je dobila denar, saj je samo v Sloveniji samo v zadnjih mesecih lanskega leta posodila 1,6 milijona evrov, menda nekaj celo v kovčkih? Poleg 450 tisočakov SDS je 32-letnica, na primer, posodila 420 tisočakov ženi in sinu kurjega barona, nekdanjega dolgoletnega prvega moža Perutnine Ptuj Romana Glaserja. Ta je svoj delež v ptujskem imperiju pred dvema letoma za več kot milijon evrov prodal Rusom, natančneje železarskemu podjetju Slovenska industrija jekla v ruski lasti.

Če je bolj ali manj jasno, kdo je poskrbel za stike med Đuđićevo in SDS – namreč njen prijatelj in cimer predsednika demokratov Janeza Janše iz zaporniških časov na Dobu Rok Snežič, tudi strokovnjak za davčne utaje in druge sumljive posle –, o izvoru 450 tisočakov nihče ne ve nič. Znano pa je, da Janša ni nikoli pojasnil, kaj se je zgodilo z denarjem od nezakonite in prikrite trgovine z orožjem v letih po osamosvojitvi – večina orožja je šla, glej no glej, v Bosno. Ne ve se niti, kaj se je zgodilo z denarjem za podkupnine pri nakupu finskih oklepnikov patrij za Slovensko vojsko, ki je z bančnimi nakazili potoval od Finske do Avstrije in potem v kovčkih do Slovenije.

Za ofenzivno stranko, kot so Janševi demokrati, je popolnoma defenziven položaj, v katerega so se postavili po razkritju njenih balkanskih poslov, skrajno neobičajen. Ali morda poveden?

Za evro več

Ministrica za delo, socialo in še marsikaj Anja Kopač Mrak (socialni demokrati) je v ponedeljek predlagala, da bi minimalno plačo dvignili za 25 evrov, s sedanjih 613 na 638 evrov neto. Korak je v pravo smer, čeprav v državi, ki je imela lani 920 milijonov evrov več prihodkov kot leto prej, gospodarska rast pa bo tudi v dogledni prihodnosti po napovedih krepka, prekratek.

O kritikah iz Stranke modernega centra premiera Mira Cerarja, da je predlog izrazito politično in predvolilno motiviran, nima smisla izgubljati besed. Potapljajoči se politični krožek Cerarjevih prijateljev in znancev, ki je po eni strani zvišal plače zdravnikom in še nekaterim ozkim skupinam že zdaj najboljše plačanih v javnem sektorju ter znižal dajatve desetini prebivalcev z najvišjimi dohodki, po drugi strani pa se jim zdi 25 evrov več za najmanj plačane sploh vredno omeniti, je očitno izgubil kompas.

O tradicionalnih jeremijadah iz podjetij, da se bodo nekatera zaradi strahotnih novih stroškov kar potopila, pa samo tole: ali ne bi bilo podjetjem, ki na veliko jadikujejo nad pomanjkanjem »delovne sile«, v interesu, da tista, ki ne zmorejo tega povečanja, preprosto crknejo? S tem bi namreč omogočila drugim, da na njihovih pogoriščih najdejo kakšnega novega delavca.