Vrhunci tedna: Poštna pravda v Velenju

Politiki bi morali biti ali bi vsaj radi bili zgled sodržav­ljanom. Vsekakor bi to moral biti ali bi vsaj rad bil politik, ki cilja, da bi po vrsti volilnih porazov ob letu osorej spet postal premier. A če slehernik ob odločit­­vah sodišča večinoma ponižno skloni glavo in izpolni, kar so mu v sodbi v imenu ljudstva naložili, je z Janezom Janšo druga pesem. Ne samo da sodnije ne spoštuje, njenih papirjev menda sploh ne dobi. Včasih tudi zato, ker ima premajhen nabiralnik.

Slovenija velja za eno najbolj varnih držav na svetu. Na lestvici Svetovnega gospodarskega foruma, znanega po let­nem srečanju samo­oklicane svetovne elite v Davosu, so jo pred dvema mesecema uvrstili na 17. mesto. Lahko bi jo še više, če upoštevamo, da so pred njo Združeni arabski emirati, Oman in predvsem Katar, ki ležijo na eksplozivnem in varnostno povsem nepredvidljivem območju Perzijskega zaliva in bližnje okolice. Najvarnejša država na svetu po tem seznamu je sicer Finska, od slovenskih sosed pa je više le Avstrija, na 14. mestu.

Ali je bomba v letalu?

A takšne in drugačne lestvice in seznami ponavadi bolj kot realnost predstavljajo ideološko usmeritev ali celo interese ocenjevalca. Dejstvo je, da je v Sloveniji malo kriminala, ki ga ljudje najbolj občutijo, se pravi nasilnih ropov in umorov. In malo je tudi najhujšega bavbava zadnjih let, terorizma. Pravzaprav se ne spominjam, da bi se v Sloveniji zgodilo kakšno zaresno teroristično dejanje, vsaj od osamosvojitve naprej ne. Dogodek iz poletja 2009, ko so policisti na meji prijeli Hrvata Josipa Zagrajskega, ki je menda hotel z ročno bombo izvesti atentat na takratnega premiera Boruta Pahorja, je bil pač bolj patologija kot terorizem.

Seveda trenutna in dolgoletna varnost ne pomeni, da je kakšen napad povsem neverjeten. V današnjem svetu hitrih komunikacij bi lahko tudi »uspešen« udar v kakšni obrobni državi, kot je Slovenija, pritegnil svetovno medijsko pozornost, kar je glavni cilj teroristov.

Potencialnim teroristom bi šlo na roko tudi, da slovenska policija ni najbolj aktivna ali uspešna pri odkrivanju skrajnih skupin in posameznikov. Na misel takoj pride Trg republike, po katerem so pred leti množično razgrajali nacisti, pa jih policija ni opazila, balkanski džihadisti, ki so se domnevno zbirali v okolici Ljubljane, pa policija ni o tem vedela nič, in ne nazad­nje domači fantje, ki so se borili v Siriji. Eden od njih, Rok Žavbi, je zaradi novačenja borcev za Islamsko državo tudi za rešetkami. Ne v Sloveniji, ampak v Italiji. V Sloveniji je menda samo delal v mesariji in ni počel nič sumljivega. No, vsaj policija ni opazila nič sumljivega.

Varnostno zatišje tudi ne pomeni, da ljudje niso prestrašeni. Kako zelo so prestrašeni, se je pokazalo konec prejšnjega tedna. Na letalu, najbrž polnem Angležev, ki je z Brnika letelo v Veliko Britanijo, kjer so zadnje čase teroristični napadi na rednem sporedu, so zagnali paniko zaradi dokaj benignih vzrokov. Potniki so namreč slišali, da so trije sopotniki v pogovoru omenjali bombe in eksplozije – domnevam, da se Angleži o bombah in eksplozijah zadnje čase kar precej pogovarjajo –, eden je imel knjigo s sliko orožja na platnici – kakor jo ima večina šund romanov na letališčih – in, groza vseh groz, opazili so nahrbtnik, iz katerega je molel nekakšen kabel.

Pilot je jadrno zasilno pristal v Kölnu, letalo so evakuirali, pri čemer se je ena ženska poškodovala, tri sumljive potnike so priprli, sumljivi rukzak razstrelili, na enem največjih nemških letališč pa za več ur ustavili promet. Nevarnosti ni bilo, priprte Angleže so izpustili, o terorizmu ni bilo ne duha ne sluha.

Dogodek je vsekakor bizaren, kaže pa, kako občutljivi so postali ljudje. Pogovor o aktualnih zadevah, šund roman za krajšanje časa in kabel, najbrž za polnjenje mobilnega telefona ali kaj podobnega, so lahko vzrok, da preusmerijo letalo s 151 potniki in ustavijo šesto največ­je letališče v Nemčiji, na katerem so imeli lani skoraj 12 milijonov potnikov.

Gospodarstveniki bi sproščali

Tako kot si v zaporedjih sledijo naravne katastrofe, kot so žledi, pozebe, suše, vročinski valovi, poplave, obiski vlade v različnih slovenskih regijah in podobno, si sledijo tudi srečanja vlade z gospodarstveniki. Gre za svojevrsten ritual, v katerem gospodarstveniki tožijo o tegobah in grozijo, da bodo, če jim vlada ne bo omogočila boljših razmer, pobegnili na Kitajsko oziroma raje v kraje s še bolj sproščenimi pogoji za poslovanje. Vlada jim prikimava in obljublja. Seveda s figo v žepu, ker jo na drugi strani za moškost držijo sindikati z bistveno večjim mobilizacijskim potencialom kot šefi podjetij.

Srečanje med premierom Mirom Cerarjem in gospodarstveniki v ponedeljek na Brdu pri Kranju je bilo eno takšnih. Cerarjevi sogovorniki so tožili o davčni preši, ki jih drobi in peha v pogubo, ob čemer se lahko pri petodstotni gospodarski rasti samo dvignejo obrvi, če se že ne plane v krohot. Seveda podjet­ja najbolj mučijo menda oderuški davki za delavce, za katere sicer vse relevantne raziskave kažejo, da na Slovenskem niso kaj posebno visoki. Če bi bili nižji, pravijo šefi podjetij, bi lahko ljubim delavcem dali višje plače.

In potem seveda stalna mantra, fleksibilnejša delovna zakonodaja. Ker sam ne poznam nobenih zakonskih omejitev, ki bi podjet­jem onemogočala gladko, hitro in množično zaposlovanje, gre pri tem izključno za možnost gladkega, hitrega in množičnega odpuščanja. Sploh iz kakšnih res nemogočih vzrokov, kot je porušeno zaupanje med podjetjem in zaposlenim. Kot da med podjetji in zaposlenimi kdaj vlada zaupanje.

Tokrat so gospodarstveniki sicer začeli govoriti tudi o nečem novem. Da jim bo kmalu oziroma jim že primanjkuje delavcev. Koliko je to blef in koliko realnost, ni jasno. Jasno pa je, da delavcev ne primanjkuje kar na splošno. Gotovo primanjkuje delavcev, ki so pripravljeni delati 12 ur na dan za minimalca, po možnosti kot agencijski delavci ali s.p.-ji., da se jih lahko podjetja brez obveznosti otresejo v trenutku, ko jih ne potrebujejo več.

Najboljši primer je gostinstvo. V njem bi v glavni sezoni, ki je zdaj res pred vrati, potrebovali kakih 12.000 ljudi. Delavniki so v turizmu tradicionalno neugodni, največ dela je takrat, ko so drugi na dopustu, ob koncih tedna in zvečer. Povprečna plača je približno tri četrt povprečne plače v državi, 760 evrov neto. Najnižja mogoča plača na primer natakarja je seveda zakonski minimalec 805 evrov bruto. Nekaj kilometrov severno, v Avstriji, je po podatkih Dela 1770 evrov bruto. Se kdo še čudi, zakaj ima gospodarstvo težave z delavci? Z avstrijsko plačo jih ne bi imelo.

Janša in njegov nabiralnik

Da ima prvak največje opozicijske stranke Janez Janša obilo posla s sodišči, je znano. Ena od njegovih sod­nih zadev je tudi tvit, v katerem je lani spomladi dve novinarki Radiotelevizije Slovenija označil, da sta odsluženi prostitutki. Dami sta ga seveda tožili in na sodišču dosegli, da jima mora žaljivi tviteraš plačati po 6000 evrov odškodnine.

Janša zdaj zahteva, da se sojenje vrne na začetek. Pravdi je namreč izgubil, ker ni pravočasno odgovoril na tožbi. Sam pravi, da ni odgovoril, ker zanju sploh ni vedel. Sodni vročevalec mu ene od tožb ni mogel vročiti osebno, zato mu je v nabiralniku pustil sporočilo, kje jo lahko dvigne. Pa je ni, ker da sporočila ni videl, saj je bil ravno takrat več kot mesec dni na dopustu – med drugim tudi, glej no glej, na Hrvaškem. Čez nekaj časa mu je hotel poštar stlačiti tožbo v nabiralnik, vendar je bil ta premajhen.

Potem je na sodišču v Velenju, ki je pristojno za območje, kjer živi Janša, potekala jako čudna pravda. Vrtela se predvsem okrog tega, ali ima dovolj velik poštni nabiralnik, da bi lahko vanj dobival sodne dokumente, žaljivost njegovih prebliskov proti novinarkama pa je potonila v ozadje. Pričali so Janša, njegova žena, poštarji. Poštarji so trdili, da je nabiralnik premajhen za sodno pošto, Janša, da je dovolj velik. Vanj je menda brez težav dobil vse papirje, povezane z dolgolet­no pravdo v zadevi Patria, zaradi katere je za nekaj mesecev pristal v zaporu.

Sodno dlakocepljenje glede nabiralnika je šlo tako daleč, da so seriozno razprav­ljali o tem, ali Janševi dobivajo reklamne prospekte, ki bi lahko napolnili sprejemnik za pošto; poštarji so trdili, da jih ne. Vrhunec je bil predlog Janševega odvetnika, da bi si šli pogledat nabiralnik in lastnoročno poskusili vanj stlačiti pošiljko, veliko kot sodni papirji s tožbo.

V torek je sodišče končno presekalo farso. Sodnik je zavrnil predlog stalnega odvetnika prvaka demokratov Francija Matoza za ogled nabiralnika, ker da je nepotreben in nepomemben za odločitev. Sodbo bo izdal pisno. Upam, da bo pri Janševih tokrat kdo doma oziroma da so vsaj nabavili nesporno dovolj velik nabiralnik za sodne spise. Težav glave družine s sodnijo nam­reč še ni konec. Najbolj znana je tožba specializiranega tožilstva za odvzem premoženja nezakonitega izvora, s katero bi šefu največje opozicijske stranke vzeli 395.388 evrov premoženja, kolikor ga ima dom­nevno več, kot bi ga lahko imel glede na dohodke.