Vrhunci tedna: (Ra)združeni pod rdečo zastavo
Dobivamo novo stranko, Levico, kmalu pa bomo dobili še nov referendum, drugega v času vlade Mira Cerarja.
V Sloveniji je mnogo političnih strank. Dosti manj jih je v državnem zboru, čeprav so se na zadnjih volitvah leta 2014 vanj uvrstile kar tri nove, ki še nekaj mesecev prej sploh niso obstajale. Največ poslancev v državnem zboru in vodilno vlogo v vladi ima prav ena od njih, Stranka modernega centra. Vendar trenutno bolje kaže Združeni levici. Ta konec tedna se po številnih zapletih iz koalicije preobraža v enotno stranko, Levico.
Vili Kovačič je oznanil, da je s svojo civilno iniciativo Davkoplačevalci se ne damo zbral dovolj na upravnih enotah overjenih zahtev državljanov za referendum o zakonu o gradnji drugega tira od Divače do Kopra, kakor si ga je zamislila vlada Mira Cerarja. Dejansko je menda Kovačič zbral precej več kot nujnih 40.000 zahtev. Čeprav jih je domnevno imel dovolj že prej, je zbiranje nadaljeval do konca roka, ki je potekel v četrtek, saj se je bal, da bi lažniva država s kakšno prevaro del zahtev označila za neveljavne in bi zato ostal brez referenduma.
Referendum vol. 2
Če je Kovačič res zbral dovolj podpisov in jih bo drugi teden dostavil v državni zbor – in ni razloga, da bi kdo mislil, da Kovačič z enim ali drugim blefira – , bo jeseni na vrsti drugi referendum v času vlade Mira Cerarja. Kaj točno žene Kovačiča v referendumski ogenj, ni čisto jasno. Najbrž gre za sestavljanko. Del je gotovo pristno ogorčenje nad tem, da država drvi v projekt, za katerega ni jasno, koliko bo stal. Zadnja ocena dvojnega drugega tira je pod milijardo evrov, kar je precej daleč od natančne številke.
Natančne številke Kovačič nima, ker je ne more imeti, saj bo cena jasna šele takrat, ko bodo podpisali pogodbe o gradnji. Pa še takrat ne bo nujno, da bo številka dokončna, saj se lahko z raznimi aneksi precej spremeni, torej poviša. Je kdo rekel predor Šentvid, katerega končna cena je bila skoraj trikrat višja, kot so jo načrtovali ob začetku gradnje? Tudi če ne bo tako drastične razlike, je Kovačičev pomislek, da drvenje v projekt brez česa bolj oprijemljivega kot »manj kot milijarda« za gradnjo in česa bolj oprijemljivega od meglenih napovedi o tem, kdo bo »manj kot milijardo« plačal, dokaj upravičen.
Drugi razlog za Kovačičev boj za referendum je aktivizem. Zelo aktiven je bil v primeru Teš6, kjer je šlo za projekt, ki je že pred gradnjo zbezljal iz vseh razumnih okvirov.
Aktiven je bil tudi pri povsem drugi temi. Pri referendumu o zakonu, s katerim je poskušala vlada leta 2015 izenačiti istospolne zakonske zveze, skupaj s pravicami in dolžnostmi, z vsemi drugimi. A ni se boril proti referendumu, kot bi pričakovali od človeka, zaskrbljenega za davkoplačevalski denar – izvedba referenduma seveda ni zastonj –, ampak proti izenačitvi zakonskih zvez. In to na podlagi precej blodnih teorij zarot o zlobnih homičih, ki jim bo izenačitev zakonskih zvez samo prvi korak do vsesplošne homoseksualizacije družbe. S tem je Kovačič iz aktivizma na področju varovanja javnega denarja pred razmetavanjem stopil na konservativno politično polje.
Na političnem polju
Morda najpomembnejši razlog za aktivnosti Vilija Kovačiča pa je političen. Ateistični kristjan, kakor se označuje sam, je nedvomno zelo konservativen. Na živce mu gre, da so na oblasti ljudje, ki bi na primer hoteli uzakoniti enakopravnost istospolnih zakonskih zvez – in bi jih uzakonili, če jih leta 2015 ne bi pravočasno ustavili Aleš, Vili in podobni.
Vendar mu sedanja oblast ne gre na živce samo zaradi manjše konservativnosti, kot bi si želel sam. Njegovo politično ozadje je prepoznavno. Oktobra 2014, ko je bil Janez Janša še v zaporu, je imel na enem od mitingov malikovalcev vodjevega lika in dela pred ljubljanskim sodnim poslopjem, imenovanih Odbor 2014, Kovačič ognjevit govor. Najprej je pljuval po takrat aktualnem izboru Violete Bulc za evropsko komisarko in potem po Cerarju.
A najbolj poveden del govora jeznega borca za blagor davkoplačevalcev je bil traktat o Milanu Kučanu. Po običajnih obtožbah, zabeljenih s tem, da je bil Kučan tajni sodelavec KOS, kar je bila v onem režimu kontraobveščevalna služba ljudske armade, ga je pozval na volitve. Z besedami Kučanu, »da končno pričneš enakopravno in odprto tekmo v dvoboju z nekom, ki ga neskončno in smrtno sovražiš. Z Janezom Janšo, ki mu boš sicer zelo težko pariral, ker mu po sposobnostih ne segaš do kolen in ker kot komunist nisi vajen in nisi prakticiral konkurence,« je dovolj jasno pokazal, kam sodi.
Ljubezen med njim in demokrati se ni končala pred sodiščem. Zelo je vzplamtela tudi med zbiranjem podpisov za referendum o drugem tiru; Janševi demokrati so Kovačiča najprej podprli z besedami in potem še aktivno pristopili k zbiranju zahtev. Vprašanje je, ali bi brez logistične podpore najbolj partijsko organizirane slovenske stranke varuh davkoplačevalcev zbral zadosti podpore.
Račun demokratov je jasen. Neuspeh vlade, se pravi, da ne bo začela graditi drugega tira, je avtomatsko njihov uspeh. Če drugega tira ne bodo začeli graditi in če zminirajo še gradnjo tovarne Magne pri Mariboru, Cerar na volitvah prihodnje leto ne bo imel kaj prida pokazati na področju velikih projektov; zdravstveno reformo bodo v koaliciji najbrž pokopali kar sami. Raziskava Dela je sicer pred časom pokazala, da je večina ljudi gradnji naklonjena, a do referenduma, ki bo jeseni, je še dolgo. In referendum bo deloma, kot je vedno, tudi glasovanje o aktualni vladi – ta je vse prej kot priljubljena – oziroma njenem še manj priljubljenem prvem možu Cerarju.
Težko je reči, ali je Kovačič vlogo kmeta na politični šahovnici prevzel zavestno ali so ga demokrati le izkoristili. Glede na njegove dosedanje dejavnosti je čisto verjetna tudi prva možnost. Ne bi bilo posebno presenečenje, če bi se spomladi drugo leto pojavil kot kandidat na državnozborskih volitvah. Ob letošnjih jesenskih za predsednika, na katere bi tudi sodil, saj kandidaturo napovedujejo vedno hujši čudaki, bo imel najbrž preveč dela s pripravami na referendum.
Nič več združeni levičarji
Štiričlanska koalicija Združena levica (ZL) – sestavljale so jo Demokratična stranka dela (DSD), Iniciativa za demokratični socializem (IDS), Stranka za ekosocializem in trajnostni razvoj (Trs) in četrta skupina, v kateri so strankarsko nevezani posamezniki in gibanja – je bila leta 2014 ena bolj obetavnih političnih novosti. Kombinacija mladih, zagnanih in teoretično dobro podkovanih socialistov iz IDS in ljudi z izkušnjami tudi iz politike iz drugih delov ZL je na zadnjih državnozborskih volitvah dobila skoraj šest odstotkov glasov in šest poslancev. Tradicionalna stranka levice, socialni demokrati, jih je prehitela za pičlih 50 glasov.
Ko sem se pred dobrima dvema letoma pogovarjal z Luko Mescem, obrazom Združene levice in prvim možem IDS,, je na vprašanje, kdaj lahko pričakujemo združitev delov ZL v enotno stranko, odgovoril: »Mnenja so različna, osebno pa menim, da do prihodnjih volitev.« Čeprav predvsem ideološka os ZL, IDS, velja za izredno zaprto skupino, iz katere pricurlja kaj malo informacij o dogajanju, se je pokazalo, da so mnenja res zelo različna. Zelo dolgo, mesece, je namreč trajalo, da so se dogovorili, da se bodo združevali z drugimi; dogovorili samo pogojno, saj so nekateri šli iz stranke, nekateri pa trdijo, da je Mesec izdal idejo in privolitev dobil proti pravilom.
Še bolj kot znotraj IDS pa je pokalo med članicami Združene levice. Stranke niso sodelovale oziroma so sodelovale samo na ravni državnozborske poslanske skupine, DSD in 4. skupino pa naj bi sploh umaknili od dogajanja. Podpredsednica DSD in poslanka v državnem zboru Violeta Tomić je stopila iz stranke in postala predsednica Trs, iz Trs pa je šel njen ustanovitelj in predsednik Matjaž Hanžek. Predsednik DSD Franc Žnidaršič je, ker se počuti opeharjenega, da njega in 4. skupine niso povabili k združevanju, registriral ime Združena levica in tako združujočima se strankama onemogočil uporabo uveljavljene blagovne znamke.
Zato se v soboto na kongresu v enotno stranko ne združujejo vse štiri skupine, ampak samo IDS in Trs. Jasno je, da bo imela glavno besedo prva, čeprav je Trs starejša stranka in je leta 2011 samostojno dobila dober odstotek glasov. To je pomenilo stalni dotok denarja od države, s katerim so koaliciji, ki so se ji pridružili, čez tri leta dejansko tlakovali pot z margine v osrednje politično dogajanje.
Tako se bo nova stranka imenovala samo Levica. Nekateri so privoščljivo pisali, da po vsem, kar se je dogajalo v treh letih od nastanka, pridevnik združena res ne sodi več v njeno ime.
Vendar vsaj za zdaj ni videti, da bi strankam oziroma blagovni znamki Združena levica, pod katero je združba Mesca in Tomićeve nastopala, razprtije kaj škodile. V Delovi raziskavi javnega mnenja ima ZL konstantno podporo približno desetine vprašanih in bi ta mesec zasedla četrto mesto med strankami. Z veliko večjo podporo kot drugi dve stranki, ki sta se leta 2014 prav tako prvič uvrstili v državni zbor, precej shirana Cerarjeva SMC in pogoreli projekt nekdanje premierke Alenke Bratušek.
Vili Kovačič je oznanil, da je s svojo civilno iniciativo Davkoplačevalci se ne damo zbral dovolj na upravnih enotah overjenih zahtev državljanov za referendum o zakonu o gradnji drugega tira od Divače do Kopra, kakor si ga je zamislila vlada Mira Cerarja. Dejansko je menda Kovačič zbral precej več kot nujnih 40.000 zahtev. Čeprav jih je domnevno imel dovolj že prej, je zbiranje nadaljeval do konca roka, ki je potekel v četrtek, saj se je bal, da bi lažniva država s kakšno prevaro del zahtev označila za neveljavne in bi zato ostal brez referenduma.
Referendum vol. 2
Če je Kovačič res zbral dovolj podpisov in jih bo drugi teden dostavil v državni zbor – in ni razloga, da bi kdo mislil, da Kovačič z enim ali drugim blefira – , bo jeseni na vrsti drugi referendum v času vlade Mira Cerarja. Kaj točno žene Kovačiča v referendumski ogenj, ni čisto jasno. Najbrž gre za sestavljanko. Del je gotovo pristno ogorčenje nad tem, da država drvi v projekt, za katerega ni jasno, koliko bo stal. Zadnja ocena dvojnega drugega tira je pod milijardo evrov, kar je precej daleč od natančne številke.
Natančne številke Kovačič nima, ker je ne more imeti, saj bo cena jasna šele takrat, ko bodo podpisali pogodbe o gradnji. Pa še takrat ne bo nujno, da bo številka dokončna, saj se lahko z raznimi aneksi precej spremeni, torej poviša. Je kdo rekel predor Šentvid, katerega končna cena je bila skoraj trikrat višja, kot so jo načrtovali ob začetku gradnje? Tudi če ne bo tako drastične razlike, je Kovačičev pomislek, da drvenje v projekt brez česa bolj oprijemljivega kot »manj kot milijarda« za gradnjo in česa bolj oprijemljivega od meglenih napovedi o tem, kdo bo »manj kot milijardo« plačal, dokaj upravičen.
Drugi razlog za Kovačičev boj za referendum je aktivizem. Zelo aktiven je bil v primeru Teš6, kjer je šlo za projekt, ki je že pred gradnjo zbezljal iz vseh razumnih okvirov.
Aktiven je bil tudi pri povsem drugi temi. Pri referendumu o zakonu, s katerim je poskušala vlada leta 2015 izenačiti istospolne zakonske zveze, skupaj s pravicami in dolžnostmi, z vsemi drugimi. A ni se boril proti referendumu, kot bi pričakovali od človeka, zaskrbljenega za davkoplačevalski denar – izvedba referenduma seveda ni zastonj –, ampak proti izenačitvi zakonskih zvez. In to na podlagi precej blodnih teorij zarot o zlobnih homičih, ki jim bo izenačitev zakonskih zvez samo prvi korak do vsesplošne homoseksualizacije družbe. S tem je Kovačič iz aktivizma na področju varovanja javnega denarja pred razmetavanjem stopil na konservativno politično polje.
Na političnem polju
Morda najpomembnejši razlog za aktivnosti Vilija Kovačiča pa je političen. Ateistični kristjan, kakor se označuje sam, je nedvomno zelo konservativen. Na živce mu gre, da so na oblasti ljudje, ki bi na primer hoteli uzakoniti enakopravnost istospolnih zakonskih zvez – in bi jih uzakonili, če jih leta 2015 ne bi pravočasno ustavili Aleš, Vili in podobni.
Vendar mu sedanja oblast ne gre na živce samo zaradi manjše konservativnosti, kot bi si želel sam. Njegovo politično ozadje je prepoznavno. Oktobra 2014, ko je bil Janez Janša še v zaporu, je imel na enem od mitingov malikovalcev vodjevega lika in dela pred ljubljanskim sodnim poslopjem, imenovanih Odbor 2014, Kovačič ognjevit govor. Najprej je pljuval po takrat aktualnem izboru Violete Bulc za evropsko komisarko in potem po Cerarju.
A najbolj poveden del govora jeznega borca za blagor davkoplačevalcev je bil traktat o Milanu Kučanu. Po običajnih obtožbah, zabeljenih s tem, da je bil Kučan tajni sodelavec KOS, kar je bila v onem režimu kontraobveščevalna služba ljudske armade, ga je pozval na volitve. Z besedami Kučanu, »da končno pričneš enakopravno in odprto tekmo v dvoboju z nekom, ki ga neskončno in smrtno sovražiš. Z Janezom Janšo, ki mu boš sicer zelo težko pariral, ker mu po sposobnostih ne segaš do kolen in ker kot komunist nisi vajen in nisi prakticiral konkurence,« je dovolj jasno pokazal, kam sodi.
Ljubezen med njim in demokrati se ni končala pred sodiščem. Zelo je vzplamtela tudi med zbiranjem podpisov za referendum o drugem tiru; Janševi demokrati so Kovačiča najprej podprli z besedami in potem še aktivno pristopili k zbiranju zahtev. Vprašanje je, ali bi brez logistične podpore najbolj partijsko organizirane slovenske stranke varuh davkoplačevalcev zbral zadosti podpore.
Račun demokratov je jasen. Neuspeh vlade, se pravi, da ne bo začela graditi drugega tira, je avtomatsko njihov uspeh. Če drugega tira ne bodo začeli graditi in če zminirajo še gradnjo tovarne Magne pri Mariboru, Cerar na volitvah prihodnje leto ne bo imel kaj prida pokazati na področju velikih projektov; zdravstveno reformo bodo v koaliciji najbrž pokopali kar sami. Raziskava Dela je sicer pred časom pokazala, da je večina ljudi gradnji naklonjena, a do referenduma, ki bo jeseni, je še dolgo. In referendum bo deloma, kot je vedno, tudi glasovanje o aktualni vladi – ta je vse prej kot priljubljena – oziroma njenem še manj priljubljenem prvem možu Cerarju.
Težko je reči, ali je Kovačič vlogo kmeta na politični šahovnici prevzel zavestno ali so ga demokrati le izkoristili. Glede na njegove dosedanje dejavnosti je čisto verjetna tudi prva možnost. Ne bi bilo posebno presenečenje, če bi se spomladi drugo leto pojavil kot kandidat na državnozborskih volitvah. Ob letošnjih jesenskih za predsednika, na katere bi tudi sodil, saj kandidaturo napovedujejo vedno hujši čudaki, bo imel najbrž preveč dela s pripravami na referendum.
Nič več združeni levičarji
Štiričlanska koalicija Združena levica (ZL) – sestavljale so jo Demokratična stranka dela (DSD), Iniciativa za demokratični socializem (IDS), Stranka za ekosocializem in trajnostni razvoj (Trs) in četrta skupina, v kateri so strankarsko nevezani posamezniki in gibanja – je bila leta 2014 ena bolj obetavnih političnih novosti. Kombinacija mladih, zagnanih in teoretično dobro podkovanih socialistov iz IDS in ljudi z izkušnjami tudi iz politike iz drugih delov ZL je na zadnjih državnozborskih volitvah dobila skoraj šest odstotkov glasov in šest poslancev. Tradicionalna stranka levice, socialni demokrati, jih je prehitela za pičlih 50 glasov.
Ko sem se pred dobrima dvema letoma pogovarjal z Luko Mescem, obrazom Združene levice in prvim možem IDS,, je na vprašanje, kdaj lahko pričakujemo združitev delov ZL v enotno stranko, odgovoril: »Mnenja so različna, osebno pa menim, da do prihodnjih volitev.« Čeprav predvsem ideološka os ZL, IDS, velja za izredno zaprto skupino, iz katere pricurlja kaj malo informacij o dogajanju, se je pokazalo, da so mnenja res zelo različna. Zelo dolgo, mesece, je namreč trajalo, da so se dogovorili, da se bodo združevali z drugimi; dogovorili samo pogojno, saj so nekateri šli iz stranke, nekateri pa trdijo, da je Mesec izdal idejo in privolitev dobil proti pravilom.
Še bolj kot znotraj IDS pa je pokalo med članicami Združene levice. Stranke niso sodelovale oziroma so sodelovale samo na ravni državnozborske poslanske skupine, DSD in 4. skupino pa naj bi sploh umaknili od dogajanja. Podpredsednica DSD in poslanka v državnem zboru Violeta Tomić je stopila iz stranke in postala predsednica Trs, iz Trs pa je šel njen ustanovitelj in predsednik Matjaž Hanžek. Predsednik DSD Franc Žnidaršič je, ker se počuti opeharjenega, da njega in 4. skupine niso povabili k združevanju, registriral ime Združena levica in tako združujočima se strankama onemogočil uporabo uveljavljene blagovne znamke.
Zato se v soboto na kongresu v enotno stranko ne združujejo vse štiri skupine, ampak samo IDS in Trs. Jasno je, da bo imela glavno besedo prva, čeprav je Trs starejša stranka in je leta 2011 samostojno dobila dober odstotek glasov. To je pomenilo stalni dotok denarja od države, s katerim so koaliciji, ki so se ji pridružili, čez tri leta dejansko tlakovali pot z margine v osrednje politično dogajanje.
Tako se bo nova stranka imenovala samo Levica. Nekateri so privoščljivo pisali, da po vsem, kar se je dogajalo v treh letih od nastanka, pridevnik združena res ne sodi več v njeno ime.
Vendar vsaj za zdaj ni videti, da bi strankam oziroma blagovni znamki Združena levica, pod katero je združba Mesca in Tomićeve nastopala, razprtije kaj škodile. V Delovi raziskavi javnega mnenja ima ZL konstantno podporo približno desetine vprašanih in bi ta mesec zasedla četrto mesto med strankami. Z veliko večjo podporo kot drugi dve stranki, ki sta se leta 2014 prav tako prvič uvrstili v državni zbor, precej shirana Cerarjeva SMC in pogoreli projekt nekdanje premierke Alenke Bratušek.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji