Vrhunci tedna: Sindikalna darila pod vladno smrečico

Kaj bo krojilo politično življenje v volilnem letu 2018? Gotovo ne bodo brez odmeva vsaj trije dogodki tega tedna: problematičen odhod iz ene od strank, ki računa na volilno zmago, razpletanje ali dodatno zapletanje arbitražnega vozla na južni meji in vedno večja snežna kepa zahtev sindikatov v javnem sektorju za – jasno – višje plače.

V tednu, ki se končuje, in z njim počasi tudi leto 2017, se je po potičkanju pri Angelci uradno končalo tudi dogajanje, povezano s predsedniškimi volitvami. V petek je namreč s prisego v državnem zboru svoj drugi mandat predsednika republike začel Borut Pahor.

Levičar z napako

Odhod donedavnega poslanca socialnih demokratov Janka Vebra iz poslanske skupine najmanjše koalicijske stranke ni ravno nepričakovan ali celo presenetljiv. V torek je sporočil, da se v zadnjih mesecih prepogosto ni več mogel strinjati z mnenjem strankarskih poslanskih kolegov in je zato stopil iz skupine. Za zdaj ostaja član stranke, vendar domneva, da ne za dolgo, ni samo možnost. Torej bodo socialni demokrati morda kmalu ostali tudi brez podpredsednika stranke.

Poslanec iz Kočevja Veber je star politični maček. Več kot desetletje in pol je bil kočevski župan. Iz tega časa je dogodek, ki levo usmerjenemu politiku gotovo ne more biti v čast. V času prve Janševe vlade in gonje proti romski družini Strojan je namreč padla ideja, da bi jih preselili na območje Kočevja. A namesto da bi kot levičar sprejel prišleke v stiski, je Veber prek lokalnega radia pozval občane k protestnemu shodu proti Strojanovim. Njihov položaj se je rešil tako, da so jih v dogovoru z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem na koncu preselili v Ljubljano, kjer so še zdaj.

Verjetno Vebru ne bi mogli kar počez očitati, da je sovražnik Romov. Vsekakor pa mu odnos do najbolj marginalizirane manjšine v Sloveniji ne more biti v ponos.

Poleg lokalne se je Veber ukvarjal in se ukvarja s politiko tudi na državni ravni. Državnozborski poslanec je bil že v drugi polovici 90. let, hkrati z županovanjem Kočevju. Neprekinjeno pa je na državni ravni aktiven od leta 2008. Kot poslanec, v času kratkotrajne vlade Alenke Bratušek, je leto in pol vodil državni zbor.

Z najvišjega položaja v zakonodajni veji oblasti se je leta 2014, ko so njegovi socialni demokrati stopili v vlado Mira Cerarja, zavihtel na visok položaj v izvršni veji. Kljub številnim pomislekom, saj nima ne izobrazbe ne izkušenj, povezanih z vojsko, je postal obrambni minister.

Razhod

A je resor vodil samo do pomladi 2015. Takrat je premier Cerar predlagal njegovo razrešitev, saj naj bi bil Veber prekoračil pooblastila. Obveščevalno-varnostni službi ministrstva za obrambo je naročil analizo tveganj prodaje Telekoma Slovenije. Prodaje sicer ni bilo in je v tem mandatu najbrž ne bo. Veber pa ni nikoli skrival, da prodaji državnega premoženja, predvsem najbolj bleščečih draguljev iz te malhe, v katero spada ali vsaj naj bi spadal Telekom, nasprotuje.

Uradni razlogi za njegovo odstavitev so bili zelo sporni. Vojska namreč komunicira po Telekomovem omrežju. Pri kom naj se torej obrambni minister – naj je njegov odnos do prodaje državnega premoženja kakršenkoli že – pozanima, ali bi lahko prodaja Telekoma vplivala na sposobnost vojske?

Odgovor je dal strokovnjak za varnostna vprašanja dr. Denis Čaleta. »Ta signal, da nacionalni varnostni sistem in v tem okviru tudi obveščevalno-varnostne službe ne smejo biti v rokah vlade Republike Slovenije za zakonsko pridobivanje ustreznih informacij, pomembnih za zagotavljanje nacionalnih strateških interesov, pa je, milo rečeno, skrb vzbujajoč. Po mojem skromnem prepričanju je to njihova osnovna naloga, drugače jih ne potrebujemo.« Obrambni minister naj se torej pozanima natančno tam, kjer se je Veber, pri vojaški obveščevalno-varnostni službi.

Razlog za odstavitev očitno ni bilo to, kar je uradno napletel Cerar. Najbrž se je hotel odkrižati najbolj odkritega nasprotnika privatizacije v vladi. Državni zbor je Vebra odstavil s kar 68 glasovi za, proti jih je bilo le 11. Čeprav so ga podprli poslanci njegove SD, pa zaradi preglasovanja v državnem zboru niso izstopili iz koalicije. Verjetno je Veber stranki to precej zameril, njihove poti so se v zadnjem poldrugem letu vedno bolj razhajale.

Ob odhodu iz poslanske skupine je ta teden jasno povedal, kaj je vzrok. »Razlike med ljudmi postajajo iz leta v leto večje ravno zaradi tega, ker se poceni zapravlja vse, kar so ljudje ustvarili.« Torej gre predvsem za privatizacijo. In dokaj jasno je napovedal tudi, da bo nadaljeval politično pot. Temelj, društvo Sloga, ki ga vodi, že ima. Zatrdil je, da bo naredil vse, da zbliža in združi vse enakomisleče, da ustvarijo potencial, »s katerim lahko prihajamo potem pred ljudi«. V skupino vseh, ki jih želi združiti, pa »zagotovo sodijo tudi mnogi iz SD«.

Za SD so Vebrov odhod in še bolj njegove napovedi gotovo zelo neprijetne. Stranka, ki ji raziskave javnega mnenja kažejo, da bi lahko celo zmagala na prihajajočih državnozborskih volitvah, noče notranjih razprtij, še manj odhodov članov ali celo razkola. In stranka tudi noče razprtij z (nekdanjim?) vidnim članom, jasnim in glasnim nasprotnikom privatizacije državnega premoženja, kar je na politični levici pomembna tema. Na nasprotovanju privatizaciji državnega in javnega namreč pogosto jaha tudi Levica. Če bodo »mnogi iz SD«, za katere Veber meni, da sodijo k njemu, res zapustili stranko, jo prihodnjega pol leta namesto sladkih skrbi v pričakovanju dobrega volilnega izplena čakajo veliko bolj naporne preizkušnje.

Pogovor zaradi pogovarjanja

Znano je, da so po vojni vsi generali. Rek se je izpolnil tudi po srečanju premierov Slovenije in Hrvaške Mira Cerarja in Andreja Plenkovića v torek v Zagrebu; beseda je seveda tekla o junijski sodbi arbitražnega sodišča glede meje med državama. Vsi so trdili, da niso pričakovali nič in da so torej natančno zadeli, kaj se bo na srečanju zgodilo. Nič.

A začuda so bili hkrati vsi tudi zadovoljni, da sta se Cerar in Plenković sestala. Zakaj, za božjo voljo?! Če so vedeli, da gre za prazno formo, za pogovor zaradi pogovarjanja, bi morali to v dneh pred srečanjem jasno povedati. O čem se lahko pogovarjaš, če ti je vnaprej jasno, da se diametralno nasprotni stališči – slovensko o tem, da se lahko pogovarjamo le o uresničevanju arbitražne odločitve, in hrvaško o tem, da so izstopili iz arbitraže in se jih zato odločitev ne tiče – ne bosta zbližali?

Namen Hrvaške je jasen. Južni sosedi vedo, da so na arbitraži dobili več, kot so lahko pričakovali. Vendar zaradi notranjepolitičnih vzrokov rešitev ne morejo sprejeti v sedanji obliki. Zato njihov premier ponuja nova dvostranska poganja, na katerih bi za javnost pokazali, da niso sprejeli arbitražne odločitve, rešitve iz nje pa bi udejanjili, čeprav skozi stranska vrata.

Cerar je Plenkovićevo ponudbo opisal kot »spretno ali zvijačno taktiko naših sosedov, ki nas poskušajo na vse možne načine potegniti v nova pogajanja o meji«, v kar da ne bo privolil. Slovenija naj bi začela 29. decembra izvajati arbitražno odločitev tam, kjer jo lahko brez hrvaškega sodelovanja, torej pri nadzoru večine Piranskega zaliva. Če ne drugače, pa bo celotno rešitev z arbitražnega sodišča menda izterjala na sodišču Evropske unije v Luksemburgu.

Kaj čaka pod vladno smrečico?

Vse napovedi za slovensko gospodarsko rast v letošnjem in prihodnjih letih so ugodne. Zato ni nič nenavadnega, da sindikati zahtevajo, da imajo od krepke rasti kaj tudi delavci, ne samo lastniki podjetij. Da torej zahtevajo višje plače.

Kako jih dobijo v zasebnem sektorju, so z uspešnimi stavkami za višje božičnice pokazali v Heliosu in Gorenju. Nič drugače ni v javnem. Po napovedih stavk gasilcev, šolnikov in sindikatov iz pogajalske skupine, ki jo vodi Jakob Počivavšek, v januarju ter po stavki vohunov, ki že poteka v Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, so jo v četrtek napovedali še policisti in delavci v zdravstveni negi ter v zdravstvu in socialnem varstvu. Prvi bodo stavkali februarja, drugi datuma še niso določili. Razlogi za napovedani stavkovni val se razlikujejo v odtenkih, rdeča nit pa so seveda zahteve za več denarja.

Minister za javno upravo Boris Koprivnikar vije roke, da zahteve skupaj znašajo pol milijarde evrov. Še višje, na kar 800 milijonov, jih ceni premier Cerar. Zato da jih enostavno ni mogoče uresničiti.

Že mogoče. A Koprivnikar in Cerar bi morala o tem razmišljati prej. Na primer takrat, ko so prvič povišali plače policistom, oziroma predvsem takrat, ko so se za hrbtom drugih sindikatov v javnem sektorju dogovorili o povišici že tako najbolje plačanim, zdravnikom.

Sindikalne zahteve pod novoletno smrečico vlade so postavljene ob pravem času. V mesecih pred volitvami si bo vlada zelo težko privoščila frontalni spopad z javnim sektorjem, v katerem je več kot 160.000 zaposlenih. Več kot 160.000 volivcev.