Vrhunci tedna: Teden ta veselih dni

Ta teden se je zgodil po mnenju nekaterih eden najpomembnejših dogodkov v samostojni Sloveniji. Arbitražni tribunal iz Haaga na Nizozemskem je določil zadnjo nezakoličeno slovensko mejo, južno s Hrvaško. A ker se bo zaradi nekooperativnosti sosednje države o tem mlelo še tedne, mesece, leta ... raje iztrgamo prehitri pozabi tri bolj vesele dneve.

Po desetletjih natezanja in zapletov je v Ljubljani končno zrasla džamija. To ime je sicer v slovenščini tujka, uvožena iz Bosne, tam pa so jo izpeljali iz turščine in Turki iz arabščine. A je po drugi strani tudi ime mošeja tujka, pripeljana z zahoda, kjer so jo prav tako izpeljali iz arabščine. Ker je večina tukajšnjih muslimanov iz Bosne, se je uveljavilo prvo ime. Torej je Ljubljana dobila džamijo.

Ta veseli džamijski dan

Džamija je velika, lepa, bela, zgrajena za milijone evrov iz Katarja. Verjetno jo nameravajo tudi opremiti z denarjem iz tega bogatega absolutističnega vahabitskega emirata ob Perzijskem zalivu, če si ga prej ne bodo razdelile bližnje in bolj oddaljene sosede. Te so proti Katarju pred kratkim uvedle ostre sankcije, s katerimi (med drugim) zahtevajo, da emirat neha podpirati različne teroriste. Poteza bi bila hvalevredna, če ne bi za njo stal Egipt, kjer vlada feldmaršal Abdel Fatah al Sisi, ter predvsem Saudska Arabija, prav tako bogata absolutistična vahabitska kraljevina in ena glavnih podpornic svetovnega terorizma.

A kakorkoli, do Alahovega hrama so potegnili tudi novo ulico, zato jo seveda morajo poimenovati. V ljubljanskem mestnem svetu so v ponedeljek obravnavali predlog, da bi novo ulico poimenovali Džamijska ulica. Povsem nepresenetljivo so bili predvsem desnosučni mestni svetniki proti takšnemu poimenovanju. Poudarjali so, da gre za predlog, ki deli, da je predvideno poimenovanje prefinjena provokacija ali da zveni precej okorno, s čimer se je sicer mogoče strinjati. Proti imenu so, spet nepresenetljivo, prav tako nekateri okoliški prebivalci.

Padli so predlogi, da bi lahko novo ulico poimenovali Bela, ker je džamija bela, Katarska, ker jo je plačal Katar – ta predlog je bil najbrž prefinjena provokacija z druge strani –, Mošejska ulica ali da bi bila lahko Ulica ob džamiji ali Pot k džamiji. Zadnja predloga dejansko zvenita manj okorno od aktualnega.

Spregovoril je tudi avtor predloga za ime nove ulice, mestni svetnik liste župana Zorana Jankovića Nevzet Porić. Vse očitke je zavrnil, povedal, da živi v Ljubljani 40.000 muslimanov – kar je nedvomno hudo pretiravanje – in da je proti imenu samo nekaj prebivalcev.

Kdo je Nevzet Porić? Poleg tega, da je mestni svetnik, je imam, torej muslimanski ekvivalent duhovnika, in generalni tajnik največje tukajšnje skupnosti muslimanov, Islamske skupnosti v Sloveniji. Poučeni o dogajanju v skupnosti pravijo, da je 40-letni efendi Porić dejansko voditelj skupnosti in je imel že pred več kot desetletjem pomembno, če že ne odločilno vlogo pri sumljivi odstavitvi muftija Osmana Đogića, ki je hotel slovensko skupnost popeljati izpod neposredne oblasti Sarajeva. Odstavljeni mufti in Porić sta se potem še leta vlačila po sodiščih, saj sta drug drugemu očitala obrekovanje.

Z odstavitvijo Đogića je namesto samostojnosti večinska skupnost muslimanov v Sloveniji dobila za novega voditelja islamskega učenjaka s teološke fakultete v Sarajevu Nedžada Grabusa. Njegova edina povezava s Slovenijo je bila, da je bil 15 let prej leto in pol imam na Jesenicah. Nadzor nad skupnostjo in zdaj tudi nad katarskimi milijoni za džamijo je ostal v Bosni.

Ta veseli Vilijev dan

V torek je lider društva oziroma, kakor ji sam pravi, civilne iniciative Davkoplačevalci se ne damo Vili Kovačič s pesmijo v državni zbor pritovoril več kot 48.000 zahtev za referendum o zakonu o novi železniški progi med Divačo in Koprom po okusu Mira Cerarja. Za referendum je sicer treba pridobiti 40.000 zahtev, vendar so jih Kovačič in drugi branilci davkoplačevalskega denarja, predvsem tisti najbolj demokratični, iz Slovenske demokratske stranke, zbrali za skoraj četrtino več. Ker ne verjamejo, da jih bo predsednik državnega zbora Milan Brglez preštel pošteno, se pravi pravilno.

Ker verjamem, da so Kovačič in SDS šteli zahteve pošteno, predvsem pa pravilno, nas torej čaka referendum. Jeseni, ker poleti razen ob manj pomembnih izjasnjevanjih volje ljudi, kot so bile na primer volitve v državni zbor 2014, pač ni lepo motiti volivcev, kaj šele davkoplačevalcev. Takrat so namreč na dopustu na hrvaški obali.

Pobudniki referenduma pa tako ali tako nočejo izjasnjevanja volje naroda čim prej. Dejansko hočejo glasovanje čim pozneje. Ne samo zato, da bodo imeli več časa za kampanjo in bodo čim bolj raztegnili svoje dneve slave. Radi bi jih raztegnili vse do dneva, ko bo slovenski volivec šel oddat svoj glas za to, kdo bo predsednik republike.

Slovenska referendumska ureditev ima namreč po letu 2013 kavelj. Za zavrnitev zakona – in pobudniki aktualnega referenduma hočejo seveda zavrniti zakon o drugem tiru – ni dovolj, da več volivcev glasuje proti kot za dotični zakon. Poleg tega pogoja mora zakon zavrniti najmanj petina vseh volivcev, približno 340.000 ljudi. Če je udeležba tako pičla, kot je na referendumih ponavadi – razen v ideološko razgretih primerih, kot je bil do zdaj edini referendum v tem mandatu, o izenačitvi istospolnih zakonskih zvez z drugimi –, pa je ta kvorum težko doseči.

Zato se pobudniki zavzemajo, da bi bil referendum hkrati s predsedniškimi volitvami; argument o štirimilijonskem prihranku na ta račun je ne samo blef, ampak je tudi brezpredmeten. Saj nihče ne trdi, da je demokracija, posebno neposredna, poceni. Vprašajte Švicarje. Kovačič in njegovi ter SDS – če sploh gre za ločeni skupini – pač računajo na to, da bodo tisti, ki bodo šli volit prvega moža države, oddali še eno glasovnico več. Samoumevno.

A je Brglez takšne zamisli pokopaval, še preden je dobil zahteve za referendum. Ne samo zato, ker bi bilo zakonske roke težko uskladiti, ampak predvsem zato, ker se mu zdijo predsedniške volitve tako pomembne, da jih ne gre pacati z manj vzvišenimi zadevami. In Brglez kot politolog tudi ve, da demokracija ni poceni.

Ta veselil Svetlanin dan

Če desno usmerjene prebivalce Slovenije lahko kaj bolj razkuri kot džamija in islam nasploh, je to gotovo rdeča zvezda. Prav njo so v četrtek zvečer na Kongresnem trgu v Ljubljani častili na prireditvi z zgovornim naslovom Nosil bom rdečo zvezdo. Še bolj zgovorno je, da je bila motor koncerta s približno sto nastopajočimi slavna pisateljica, pesnica in še marsikaj Svetlana Makarovič.

Dama oziroma tovarišica v poznih 70. letih je namreč tudi aktivistka v korist marsičesa, kar se ji zdi vredno – Romov, izbrisanih, kajenja, beguncev –, in tudi nasprotuje marsičemu, predvsem Rimskokatoliški cerkvi in politični desnici. K njeni poziciji v slovenski folklori seveda nujno sodi rdeča zvezda, ki jo včasih obesi tudi na balkon svojega stanovanja.

Ljubljana sicer velja za precej rdeče mesto, politična levica v njej pobira dobršen del svoje podpore in ima tudi samooklicanega levičarja za župana. Zato ni čudno, da prireditve z rdečim predznakom niso tako redke. In še manj je čudno, da gre mestnim desničarjem, ki jih tudi ni malo, prepevanje partizanskih pesmi, na primer v izvedbi Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič, in podobna komunjarska godba na živce.

Tokrat je bilo vse skupaj še hujše kot ponavadi. Ta rdeči so že z naslovom koncerta razglašali, kaj nameravajo. Nositi rdečo zvezdo! In niso se skrivali v kakšni zakotni dvorani. Prišli so v središče! Zato je na okope obrambe pred rdečo mašo stopila domoljubna falanga. Oglasilo se je celo sedem sindikatov iz državnega podjetja Slovenske železnice; nesporno so ugotovili, »da malikovanje rdeče zvezde omalovažuje vlogo vseh, ki smo se ob osamosvojitvi postavili na stran suverene slovenske države. Med te zagotovo spadamo tudi železničarji, ki smo v prelomnih dneh pomembno zaznamovali osamosvojitvene dogodke.«

Ob železničarskih sindikatih in desnosučnih medijih ter spletnih portalih, za katere je mogoče nesporno ugotoviti, da plešejo po godbi demokratske stranke, sta bila silno odločna še Društvo Moris iz Kočevske Reke, kjer ima glavno besedo Tone Krkovič, in neznan Inštitut za domoljubne vrednote iz Ljubljane. Morisovci in domoljubni inštitut so zahtevali od ljubljanske upravne enote, da koncert prepove. »Na enakih pravnih podlagah, kot je bil prepovedan koncert Marka Perkovića - Thompsona v Mariboru.« Ni jim uspelo.

Zato se je nekaj deset nasprotnikov zvezde v četrtek zvečer zbralo na koncertu in ga poskušalo zaustaviti s piščalkami in mahanjem s slovenskimi zastavami; spletni organizatorji so sicer somišljenike pozivali, naj na zastavah prinesejo tudi simbola slovenskih neonacistov, karantanskega panterja in domobranskega orla. Ker so protestniki menda prej na Trgu republike proslavljali uspešno vložitev zahtev za železniški referendum, ni treba niti ugibati, kdo so bili. Vendar jim – obkroženim s policisti in varnostniki – koncerta ni uspelo prekiniti in so po kakšne pol ure odšli. Verjetno domov prebirat pesmi Jovana Vesela Koseskega.