Vrhunci tedna: V labirintu možnih in resničnih zarot

Zgolj en domač dogodek je zasenčil evropsko dogajanje − razjasnjevanje v policijskih vrstah.

Objavljeno
13. marec 2016 10.03
Mario Belovič
Mario Belovič

Na veliko nesrečo dela naše politične elite, ki si tako želi pozornosti domače javnosti, so globalne teme tudi ta teden zasenčile notranjepolitično dogajanje v državi. Evrokrati so slavili veliko zmago, saj so se s Turčijo dogovorili za ustavljanje nezakonitega prehoda beguncev in migrantov po tako imenovani balkanski poti.

Cena za turško graničarstvo? Malenkost! Samo tri milijarde evrov letos oziroma dokler si vse bolj avtokratski predsednik Turčije Erdogan ne izmisli novih razlogov za izsiljevanje. V zameno za enega begunca, ki ga bo EU sprejela, bodo v Turčijo vrnili enega ekonomskega migranta. Kako, ni jasno nikomur.

Slovenija je zato na začetku tedna napovedala, da bo na svoji meji s Hrvaško začela znova polno uveljavljati schengenska pravila in da bo na svoje ozemlje spuščala le še begunce z veljavnimi vizumi in potnimi listi. S tem je Slovenija sprožila verižno reakcijo v državah ob balkanski migracijski poti, saj so isto napovedale še Hrvaška, Srbija in Makedonija. Portret premiera Mira Cerarja, ki se po besedah pisatelja Borisa A. Novaka »hvali z avtorski pravicami« za načrt zaprtja begunske poti na grško-makedonski meji, bo zato v zgodovini zarisan s solzami otrok, ki na grško-makedonski meji v blatu, mrazu in dežju zrejo v svet in ga ne razumejo. Poslanec Zelenih Igor Šoltes je ob tem pikro pripomnil, da smo s tem »namesto našega dogovora in solidarnosti med državami članicami našli podizvajalca, Turčijo, ki smo ji pripravljeni plačati veliko, na koncu šest milijard evrov, poleg tega pa dati še ogromno odpustkov, kar se tiče kratenja človekovih pravic, svobode medijev in drugega.« Dodal je, da »to ne more biti dolgoročen način, ampak moramo odgovor na to, kako rešiti ta vprašanja, najti med sabo in znotraj držav članic«. Dogovor o premestitvi beguncev med državami članicami bi moral biti med ukrepi na prvem mestu, tudi pred zaprtjem meja ali omejevanjem njihovega prehoda.

Za slab proračun krivi begunci

Medtem ko se sprašujemo, ali bodo Turki držali besedo, še vedno čakamo na skupni evropski dogovor, kaj bo z begunci, ki so že prispeli v Evropo, koliko jih bodo posamezne države sprejele in podobne malenkosti. Bruselj želi po Evropi premestiti 6000 beguncev na mesec. Članice EU bi morale zagotoviti, da iz Grčije in Italije vsak mesec premestijo 6000 beguncev, kot glas vpijočega v puščavi poziva evropski komisar za migracije Dimitris Avramopulos. Od predvidenih 160.000 premestitev so jih doslej izvedli le 885, več držav pa v okviru načrta za premestitev doslej ni ponudilo še niti enega samega mesta. Ta načrt po komisarjevih besedah ni ambiciozen, je preprosto cilj, ki so si ga zastavili. Odzivi članic so spodbudni, je še dodal in znova opozoril na kolaps celotnega sistema, če načrt ne bo deloval. Slovenija bo v tem projektu sodelovala. Prva skupina 40 beguncev bo k nam prispela aprila, zadnja pa septembra prihodnje leto. V tem obdobju bodo v Slovenijo premestili 218 beguncev iz Italije in 349 iz Grčije. Če se seveda ne bo zgodila še kakšna traktorska revolucija kot tista iz Šenčurja.

Nad Evropo se spet riše temna senca ekonomske recesije. Svet Evropske centralne banke (ECB) je zato sprejel več ukrepov v boju proti zelo nizki inflaciji in šibki gospodarski rasti. Ključno obrestno mero so z 0,05 odstotka presenetljivo znižali na 0 odstotkov, mesečni obseg odkupovanja obveznic pa bodo z aprilom povečali na 80 milijard evrov. Gibanje cen v območju evra je februarja znova zdrsnilo v negativno območje; cene življenjskih potrebščin so na letni ravni upadle za 0,2 odstotka. ECB je v preteklih letih sprejela niz ukrepov za spodbuditev zelo nizke inflacije in šibke gospodarske rasti, ki pa še niso dali dovolj učinka, pravijo finančniki. Ekonomsko reševanje EU vse bolj spominja na šalo o Kardelju. Medtem ko se EU še vedno ni prav opomogla od krize in predvsem napačnih odgovorov nanjo (primer finančno »reševanje« Grčije), se vrstijo novi ukrepi. Dokler krava ne bo poginila. In nato bo nekdo od odgovornih rekel: »Kakšna škoda! Jaz pa sem imel še toliko idej!«

Poslabšanje proračunske ocene Slovenije ob tem ni bilo nikakršno presenečenje. Zato so krivi begunci. Kot tudi za veliko brezposelnost, lakoto in kugo. Slabša ocena je posledica vključitve stroškov migracij v proračun ter metodoloških vprašanj o obravnavi teh in drugih stroškov, je v Bruslju hitel pojasnjevati finančni minister Dušan Mramor. Kar nekaj metodoloških vprašanj po ministrovih besedah še razjasnjujejo. Ko bodo to narejeno, bo jasno, ali je Slovenija skladna z evropskimi proračunskimi pravili. Če se bo pokazalo, da ni, bodo pač potrebni dodatni ukrepi, je strumno napovedal minister.

Mramor ne jamra, išče rešitve

Povsem naključno in z ocenami Bruslja v celoti nepovezano je zato vlada le nekaj dni pred to novico sprožila nova pogajanja s sindikati javnega sektorja. Povedati je treba, da evropska komisija svoje ocene sestavi tudi na podlagi ekonomskih podatkov, ki jih dobi od nacionalnih vlad. Vzrok za nova pogajanja seveda ni več ekonomska kriza, ampak spoštovanje fiskalnega pravila, ki ga je, skupaj z delom opozicije, taista vlada sprejela julija lani. Še pred pogovori o tem, katere varčevalne ukrepe bi vlada sprostila in katere podaljšala, želi s sindikati določiti proračunski okvir za plačno maso vse do leta 2020, ko naj bi Slovenija, skladno s svojimi obljubami evropski komisiji, izravnala državni proračun. Ta bo seveda zakoličil manevrski prostor za pogajanja o ukrepih. To je nekako tako, kakor da bi se v družini najprej dogovorili, koliko smo pripravljeni plačati za kosilo, seveda v poceni restavraciji in v imenu zdravja, ker ne smemo jesti prek svojih zmožnosti in moramo biti vitki. Tako kot država. Nato pa se začnemo pogajati, kaj bo kateri družinski član jedel in ali je sploh dovolj hrane za vse. Pametni finančni ministri v takšni družini si bo ob tem seveda prizadeval, da se drugi člani družine čim bolj sprejo za drobtinice, da se ja ne bi kdo vprašal, kdo je družino sploh spravil v takšen položaj, da se hrani z drobtinami.

No, če bomo lačni, pa vsaj vode ne bomo žejni. Civilni iniciativi Za Slovenijo in svobodo je uspelo zbrati 51.000 podpisov za vpis neodtujljive pravice do vode v ustavo. Podpise je prevzel prvi med parlamentarci, predsednik državnega zbora Milan Brglez, ki je ob tem pripomnil, da je tudi sam zagovornik zapisa pravice do vode v ustavo. Brglez upa, da bi se to lahko ob zadostni politični volji zgodilo že pred parlamentarnimi počitnicami. A je ob tem modro opozoril, da je v politiki mogočega marsikaj in da ni nujno, da »stvari stečejo tako gladko, kot je videti na prvi pogled«. »Upam, da bodo vsi politični akterji v Sloveniji razumeli, da ne gre za ideološko zgodbo, ampak za zapis tiste dobrine, ki jo moramo ohraniti tako zase kot za naše zanamce,« je poudaril. Skoraj bi upali staviti, da bo ta njegov poudarek naletel na gluha ušesa pri nekaterih desnih in skrajno desnih strankah državnega zbora, ki se v teh dneh trudijo na terenu prepričati ljudi, da kljub dogovoru s Turčijo nevarni Turek še vedno ogroža našo južno mejo. Ni vrag, da tudi za zahtevo za ustavno pravico do vode ne bi stali kakšni goljufivi migranti, žejni naše vode, ali pa vsaj komunisti.

Slabo se jim piše

Zgolj en »domač« dogodek je ta teden zasenčil evropsko dogajanje. Sedmerici policistov, ki so se zapletli v »zaroto« zoper ministra Borisa Koprivnikarja, so že odvzeli pooblastila, pištole in izkaznice ter jim preklicali vsa gesla za dostop do baz podatkov, ki jih uporablja policija. Osem drugih, ki naj bi v njej sodelovali, še čaka na posledice. Vsem grozi izredna odpoved delovnega razmerja, zaradi suma zlorabe pooblastil pa jih lahko doleti še kazenska ovadba. Komunikacija med policisti, ki jo je »mlad nadobudni policist«, zgrožen nad dogajanjem v policiji, posredoval javnosti, je torej res obstajala. Notranji postopki na policiji so deloma končani, izrečene so prve sankcije zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Te so policiji naredile veliko škode, načeta je moralna avtoriteta policistov, pravi direktor generalne policijske uprave Marjan Fank, potem ko je interni nadzor pokazal, da je pet policistov, članov Sindikata policistov Slovenije, aktivno iskalo policiste za akcijo proti ministru. Morala policistov je zelo pomembna, tudi njihov ugled. A nas bolj skrbi zakonitost njihovega ravnanja. Ne bi radi namreč živeli v državi, v kateri se policisti mimo svojih pooblastil odločijo, da bodo nekoga »zje....«. Pa četudi gre za politika. Med »krivci« je tudi predsednik sindikata Zoran Petrovič, ki pa kljub pritiskom o odstopu ne razmišlja, saj bo dokazal, da je prava zarota na vladni strani, ki da je afero izkoristila za diskreditacijo policijske stavke. Kljub aferi se pogajanja s stavkajočimi policisti nadaljujejo.