Vrt, v katerem rastejo zelenjava in ribe

Akvaponika: Slovensko podjetje razvija in trži komercialne in hišne sisteme za pridelavo hrane.
Objavljeno
25. julij 2015 19.00
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek
Vrtičkarstvo je romantično, a le malokomu uspe pridelati dovolj hrane zase in družino. Enkrat je suša, drugič povodenj, tretjič rastline ne uspevajo zaradi kdo ve kakšnih kozmičnih razlogov. Negotovosti pa vas lahko odreši akvaponika. In če ste privrženec lokalnega, boste toliko bolj navdušeni, da vam tehnologijo zanjo priskrbi mlado slovensko podjetje.

Podjetje Ponika so ustanovili Matej Leskovec, Vesna Miličić in Maja Turnšek Hančič, dva agronoma in komunikologinja, dve doktorici in vodja razvoja, ki je podjetniško idejo pravzaprav zakuhal, ali rečeno tematiki primerneje, zasadil. Matej je akvaponiko vzljubil pred desetimi leti in v treh letih prehodil pot od navdušenca do razvijalca v garaži, strokovnjaka in podjetnika. Prvi hišni akvaponski sistem je postavil na strehi očetove delavnice v Idriji in uspešno deluje že osem let. Po diplomi na ljubljanski biotehniški fakulteti, s katero smo dobili prvo strokovno besedilo o akvaponiki v slovenščini, je skupaj z Vesno in Majo ustanovil Poniko ter s tem razširil svojo vizijo akvaponike s hišnih sistemov na večje komercialne. Pred dobrim letom so se jim pridružili še magistrska študenta na biotehniškifakulteti Kevin Hartman in Gašper Jeršin ter ekonomist Mitja Kopina.

Akvaponika je kombinacija hidroponike in akvakulture, pojasni Maja Turnšek Hančič. »Večina hrane, ki jo kupimo v supermarketih, je gojena hidroponsko,« tako rekoč v vodi, »v katero se dodajajo umetna hranila. Težava takšnega sistema je, da zahteva pogosto čiščenje in da ga imajo ljudje za manj naravnega od običajne pridelave hrane.« Glavna slabost akvakulture, ki pomeni vzgojo rib, školjk in rakov, pa so velike količine odpadne vode, ki onesnažuje reke in potoke. Če ta dva sistema združiš, »pa dobiš super učinkovit sistem pridelave zelenjave, kakršnega ponuja že hidroponika, vendar z naravnimi hranili«. Zanje poskrbijo ribe z iztrebki, ki imajo enako vlogo kot hlevski gnoj na njivi.

Delovanje akvaponskega sistema opiše Turnšek Hančičeva na primeru 400 kvadratnih metrov velikega rastlinjaka, prototipa komercialnega akvaponskega sistema, ki ga je podjetje letos postavilo za proizvajalca začimbnic na Goričkem. Deževnica s strehe, s katero zalivajo rastline, se zbira v rezervoarju, v katerem gojijo ribe. Njihovi izločki gredo skozi biološko čistilno napravo, ki jih razgradi v hranila, primerna za rast rastlin. Rastline jih posrkajo, voda pa se očiščena vrne k ribam. Sistem je podoben samočistilnemu sistemu naravnega ribnika, »rečemo lahko, da z vzpostavitvijo naravnega kroženja sledimo pameti narave«.

Prihodnost poljedelstva

Ključne prednosti akvaponike so po besedah sogovornice do 90 odstotkov manjša poraba vode kakor pri običajnem gojenju v zemeljskem substratu in možnost postavitve sistema na območjih, ki niso primerna za pridelovanje zelenjave, kot so degradirana ali pozidana zemljišča, denimo strehe, saj za podlago ne potrebuje zemlje. Ob dejstvu, da bodo suše vse pogostejše, obseg primernih zemljišč za pridelavo hrane pa se bo zaradi povečevanja prebivalstva krčil, bi bila akvaponika lahko idealna rešitev za preskrbo z zdravo hrano v prihodnosti.

Zadnje mesece se ekipa Ponike ukvarja predvsem z izpopolnitvijo prototipa akvaponskega sistema na Goričkem, ki bo temelj za začetek resne prodaje komercialnim pridelovalcem zelenjave. »Tehnologija deluje dobro, izboljšujemo pa še postopke, npr. kako čim hitreje in čim bolje postriči začimbnice,« pove Turnšek Hančičeva. Po njihovih predvidevanjih je na 325 kvadratnih metrih mogoče pridelati od 800 do 1000 kilogramov začimbnic in 100 kilogramov rib na mesec. »Ugotavljamo pa, da bo treba izpopolniti ukrepanje ob pojavu škodljivcev, hitreje prepoznavati bolezni rastlin, jih primerno obrezovati, kar ni toliko stvar akvaponske tehnologije kot znanja o pridelovanju zelen­jave.«

Največja težava v akvaponskem rastlinjaku z začimbami na Goričkem so trenutno žuželke. Proti njim se bojujejo z naravnimi predatorji, ki jih kupujejo, pomagajo pa jim tudi pikapolonice z bližnjega travnika, ki po Majinih besedah kar hrumijo v rastlinjak. Naravne metode proti škodljivcem in povzročiteljem bolezni so pomemben element akvaponske pridelave zelenjave – rastlinam je treba dodajati le kalij in železo –, zdrave ribe pa so zagotovilo njihove uporabe.

Za zdravje rib sta pomembna tudi čista in s kisikom bogata voda ter vsakodnevno opazovanje njihovega obnašanja. V akvaponskem rastlinjaku na Goričkem bodo za primernost gojenja preizkusili več vrst rib. Nedavno so vanj poskusno vnesli postrvjega ostriža, za gojenje katerega so dobili dovoljenje prvi v Sloveniji.

Za začetnike pri ukvarjanju z akvaponiko so sicer najprimernejši krapi in somi, ki so pri nas dobro poznane in po vrhu odporne ribe. V tujini pa uporabljajo tilapije, ki so zelo odporne ribe z dobrim prirastom. Komur se ribe smilijo in jih noče jesti, se lahko odloči za zlate ribice ali krape koi. Kdor nima etičnih pomislekov, pa lahko ob koncu rastne sezone organizira piknik in poje tisto, kar je pridelal, se nasmehne Turnšek Hančičeva.

Zanimanje med ekokmeti

Vzporedno s komercialnimi sistemi razvijajo v Poniki hišne akvaponske vrtove, ki omogočajo domačo pridelavo svežih rib in zelenjave. Nedavno so v sodelovanju z zadrugo Etri postavili enega v Črnučah. Vključuje pasivni solarni rastlinjak velikosti 32 kvadratnih metrov, ki shranjuje sončno toploto in jo oddaja ponoči ter tako podaljša rastno dobo. Z dodatnim ogrevanjem pa omogoča rast zelenjave vse leto.

Več ljudi se odloči za nakup zgolj posameznih delov sistema ter samostojno sestavljanje akvaponskega sistema. Najpreprostejši je sistem IBC, primeren za spoznavanje z akvaponiko. Je cenejši in manj lep kot zgoraj omenjeni akvaponski sistem s solarnim rastlinjakom, ki na Ponikini spletni trgovini stane približno 8400 evrov, vendar ga po Majinih besedah ljudje ne izberejo samo zaradi ugod­nejše cene, temveč zaradi želje, da ga postavijo sami. »V akvaponiki je precej kulture naredi sam, ki ji želimo pomagati z brezplačno bazo znanja na spletni strani ponnod.com.«

Tretja možnost za akvaponsko pridelavo zelenjave je akvarijska akvaponika. Marsikateri začetnik se odloči prav zanjo, misleč, da mu bo zaradi majhnosti olajšala prve učne ure, vendar bi mu bilo laže, če bi začel z večjim sistemom. »Podobno je kot z akvarijem. Ljudje ga kupijo v trgovini in nato pričakujejo, da bo sam deloval,« vneta akvaristka govori iz lastnih izkušenj. »A ker je v njem manj vode, je toliko več dela z upravljanjem sistema. Manjši sistem je, podobno kot sistemi v naravi, manj stabilen.«

Zanimanje za akvaponiko po njenih besedah zadnje leto dni, odkar so v podjetju zagnali spletno trgovino, raste. »Ko smo začenjali, smo morali vsakomur najprej razložiti, kaj je akvaponika. Zdaj jo pozna že veliko ljudi.« Meni, da pri nas stoji vsaj 20 hišnih akvaponskih sistemov, v zadnjem letu jih je bilo postav­ljenih 15.

Vedno večje zanimanje je med mlajšo generacijo ekoloških kmetovalcev, pa tudi starejšimi posamezniki, ki so doslej radi vrtnarili, a ugotav­ljajo, da jim zalivanje vzame preveč časa in napora. »Druga diskrepanca, ki jo opažamo in je žalostna, pa je, da se kmetovalci, ki imajo zemljo, držijo konvencionalne pridelave, mlajši, ki vidijo prihodnost v kmetijstvu in bolj inovativni pridelavi, med njimi so tudi študenti agronomije, pa zem­lje nimajo. Prav za generacijo, ki jo je gospodarska kriza najbolj udarila, je treba ustvarjati nova delovna mesta,« je prepričana Turnšek Hančičeva.

Kako pa je s službami ustanoviteljev Ponike, ki je lani prejela nagrado Reinovator Big Impact za najboljši poslovni model, ki rešuje družbene, socialne ali okoljske izzive ter prispeva k ustvarjanju novih trajnostnih delovnih mest? Od ekipe šestih, ki velik del opravijo prostovoljno kot ustanovitelji ali prek študentske napotnice, je zdaj v podjetju kot vodja razvoja redno zaposlen Matej Leskovec. Drugi načrtujejo delno ali polno zaposlitev v podjetju konec leta, ko bodo prešli v fazo zbiranja sredstev za rast, ki jih potrebujejo za izpopolnitev prototipa komercialnega akvaponskega sistema za redno prodajo. »Potencialne naročnike že imamo, a se moramo še sami veliko naučiti, da jim bomo znali primerno vzpostaviti delovne procese na sistemu.«