Vsak odpušča zaradi sebe, da laže živi

Tri dni je bilo še do božiča, ko smo Roberta Friškovca povprašali, kaj bo tema njegove pridige, ko bo zapornikom in zapornicam daroval božično mašo. Pravzaprav jih je imel kar trinajst, kolikor je zaporniških lokacij. Zakaj je danes toliko obupa ali brezupa, je naneslo v pogovoru. Ker čakamo »odrešenika«, je stvaren, ki bi nam olajšal življenje in prevzel odgovornost. Prav ta bi morala biti osnovni vzgib prevzgoje, je prepričan. Sram, krivda, odpuščanje in očiščenje so občutki, ki so morda preveč filmski, ne pa temelj zapornikovega življenja.

Kaj pomeni duhovna oskrba? Verjetno bi bilo zelo narobe, če bi mislili, da vi kot katoliški duhovnik pristopate le h katoličanom?

Name se obrne, kdorkoli želi. Če nekdo izrazi željo po svojem verskem predstavniku, je moja naloga, da se obrnem na to versko skupnost in omogočim obisk. Kot koordinator moram biti v nevtralni vlogi. To je pravica zaprtega, ne pa pravica verske skupnosti.

Izhajam iz spoštovanja tega, kar se v človeku dogaja. Če je nekdo neveren, ga ne bom novačil za vstop v katoliško cerkev. Duhovna oskrba ne sme biti kazen ali boniteta.

Najin pogovor naj bi se vrtel okoli pojmov kazen in krivda, odpuščanje in očiščenje, konec leta in dobri sklepi. Sram. Vse to si ljudje predstavljamo v povezavi z zapornikovim notranjim dogajanjem, ki se morda ob koncu leta še okrepi.

S tem vprašanjem ste pokazali na tipično razmišljanje ljudi zunaj zapora, ki si želijo, da bi se to, kar ste našteli, odvrtelo med štirimi stenami. Ampak kaj pa je znotraj drugače kot zunaj? Resda je sodišče zaprte osebe spoznalo za krive, a na tem mestu se moramo vprašati, kakšno funkcijo želimo, da opravi zapor. Zapor je za mnoge inštitucija, kjer naj bi se opravil proces notranje preobrazbe posameznika, da bi začel delati korake k drugačnemu življenju. V resnici pa proces ne pomeni nujno poti k notranji preobrazbi. Od vseh teh besed, ki ste mi jih našteli, krivda, sram, odpuščanje, mi nobena ni preveč blizu. Najbližja mi je beseda odgovornost, ki velja za vse nas. Ali je človek odgovoren za dejanje, ki ga je storil? Ali bo njegova odgovornost navezava na žrtev kaznivega dejanja, da ta dobi zadoščenje, da bosta ena in druga stran na svoji ničelni točki. Naj ponazorim takole: storilec je bil kaznovan in bo kazen odsedel, žrtev pa se počuti izgubljeno, nekje je obstala. Torej tu najprej pomislim na odgovornost: odgovoren moram biti za tisto, kar sem storil.

Ta beseda kar nekako izginja iz našega življenja. Odgovornost prevzemamo drug za drugega, že starši nam jo odvzemajo, kadar kaj naredijo namesto nas, recimo pospravijo sobo, berejo za bralno značko, delajo nalogo. Ena od poti, ki bi morala peljati tudi skozi zapor, je spodbuditi zaprtega, ali za storjeno zna dati odgovor.

Priznati dejanje in ga obžalovati? Se počutiti krivega?

Ni dovolj dejanje priznati. In ne moremo enačiti priznanja z obžalovanjem. Meni osebno so zelo blizu procesi, ki jih žal v slovenskem prostoru ne poznamo, jih pa v nekaterih drugih pravosodnih sistemih, predvsem v severni Evropi. Recimo »restorative justice«, obnavljalna pravičnost, ki vključuje tako žrtev kot storilca in poskuša najti pot, da bodo potrebe enega in drugega zadovoljene. Izhodišče je, kaj potrebuje žrtev, da bi se ji popravila škoda, kako zadostiti potrebam, ki so se pojavile zaradi kaznivega dejanja. Zgodilo se je kaz­nivo dejanje, storilec je kaznovan, pristal je v časopisu. Kaj pa se zdaj godi z njim? Se je v njem začel proces odgovornosti? Ljudje pričakujemo, da bo zapor odigral določeno vlogo glede storilca, a kaj, če je ne bo? Moja pomoč je spodbujati k iskanju odgovornosti, moja naloga pa poslušati, slišati, v človeku sprožiti razmišljanje, kaj bi bil pripravljen narediti.

Ali tak človek čuti potrebo, da bi mu bilo oproščeno?

Kdo odpušča? Storilec ali žrtev?

Mogoče oba. Recimo, da žrtev zmore pomisliti na storilca kot na osebo, ki ima svojo obremenjujočo preteklost, ta pa jo je pripeljala do stanja, da se je zgodilo, kar se je. Ali pa da storilec odpusti žrtvi, ki ga je morebiti pripravila do kaznivega dejanja.

Kakorkoli, vsakdo odpušča zaradi sebe. Žrtev odpusti zaradi sebe, ne zaradi storilca. Če vam odpustim, vam nisem zato, da bi vi laže živeli, ampak da bom sam laže živel.

Zaprtega poskušam pripraviti do tega, da pove, kaj ga je pripeljalo na to pot in kakšne so možnosti, ki peljejo ven iz tega. Vse te lepe besede, kot so odpuščanje, sprava, mir, morajo dobiti konkretno podobo; ta pa ne pride zgolj z besedo oprosti. Žrtev bi rekla: »Da se kaj takega nikoli ne bi več zgodilo!« Oče bo rekel: »Mojega sina ne moremo več obuditi.« Za storilca pa ostaja vprašanje, zakaj se je to zgodilo. Smisel duhovne oskrbe sam vidim v slišati človeka, slišati, kaj se v njem dogaja: ga je strah, je jezen, užaljen, išče dežurnega krivca?

S poslušanjem iz njega izvabite definicijo njegovega stanja. Zveni podobno psihoterapiji.

Nisem se izobraževal v psihoterapiji, če to mislite. Tak pogovor je naraven proces. Moja naloga ni pomagati, ko mi nekdo nekaj zaupa in me nato prosi za pomoč. Tako ne morem zanj razrešiti ničesar. Lahko ga le spodbudim, da sam poskuša razrešiti, in tu je ta odgovornost, ki je ne morem prevzeti namesto njega. Lahko pa ga spodbudim z besedami: kako bi ti to rešil? Kako si do zdaj poskušal, poskušala?

Mar ni v vsakem človeku želja po arhetipu rešitelja, mesije?

Saj prav zato imamo danes toliko obupa, ker čakamo »odrešenika«, ki bo prišel in naše življenje olajšal, nam pomagal, da nam ne bo več tako težko. To je problem današnjega človeka; namesto da bi iskal vzrok za problem v sebi, se ozira naokoli in išče dežurnega krivca.

Če krivec za nastalo situacijo obstaja, potem je tudi odgovoren. Naj to popravi. Če je odgovorna država, naj ona popravi. Če je odgovoren posameznik znotraj nje, naj on prevzame odgovornost.

Kako pristopite k nekomu, ki se je znašel za zapahi, ker so ga v kaznivo dejanje usmerile okoliščine, za katere pa ne more odgovarjati, in se zdaj počuti bolj žrtev kot krivca? Vemo, da stvari v državi niso urejene, mogoče niso bile na delovnem mestu ali pa je bilo dejanje storjeno v afektu.

Vsaka posledica ima svoj vzrok, bi rekel Newton. Karkoli je kdorkoli naredil, ga je do tega pripeljala določena pot, zato glejmo širše, namesto da se fiksiramo na določeno točko, ki jo vzamemo za izhodišče. Na splošno se ljudje kregamo zaradi malenkosti, ne pogledamo pa celote, zaradi katere se je nekaj zgodilo. Od tod sledi užaljenost, ki ni potrebna. Zakonca recimo na koncu, po dveh urah prerekanja in očitkov, sprevidita, da je bilo nepotrebno, da sta iskala krivdo drug pri drugem in si nista znala odpreti pogleda.

Če se seznanite z zgodbo storilca in žrtve, obeh strani torej, ali želite pomagati, da bi razumela drug drugega?

Ne, ker jaz nisem odgovoren, zato tega ne bom razrešil, niti ne morem nakazati poti, da bi se oprostilo ali razumelo, pač pa vprašam: kaj bi si vi želeli, na kakšen način bi se bolje počutili? Če mi rečejo, rad, rada bi, da se to ne bi zgodilo, nam to sporoča, da človek končno želi svoj mir. Kako ga boste dosegli, vprašam. Zdaj začne v sebi odkrivati svoje zmožnosti, da naredi korak iz tega zaprtega stanja. Morda tu vprašam: »Kako bi se slišalo, če bi imeli možnost, da bi se v širši zasedbi usedli in slišali eno in drugo zgodbo?« »Ne vem, ali sem za to pripravljen.« Nato razmišljava naprej, možnosti je veliko.

Kdaj, kako se človek očisti?

Ko je slišan. Danes so zelo redke tradicionalne skupine, kakršna je bila včasih družina. Sedli so v krog in se poslušali. Danes pa se ne zberemo za mizo in se ne pogovorimo o tem, kaj smo doživeli, znotraj lastnih domov postajamo odtujeni drug od drugega, ker je vsak v svojem svetu, pred televizorjem, računalnikom. Ob božiču, ki velja za družinski praznik, je to še toliko pomembnejše. Naj se sliši še tako staromodno in plemensko, je dobro, da se pogovarjamo.

Mogoče se raje izognemo globljim pogovorom, da se ne bi sprli še takrat, ko si vzamemo čas drug za drugega.

Tudi to moramo slišati. Prepir in očitke porodi strah. Ob tem se lahko vprašamo, zakaj me je strah, kako se je zgodilo, da me je strah. Spet je tu odgovornost. Če bi vi prišli k meni, ker ste se sprli z možem, bi vas najprej poslušal. Če bi vam rekel: »Pojdite k njemu in ga malo objemite, ampak to bi jaz naredil, vi pa mogoče ne,« bi vam odvzel odgovornost. Potem bi vi čez dva dni prišli k meni in rekli: »Zdaj sva se pa še bolj skregala.«

Zob me boli, reče mož ženi. Ona mu svetuje, naj vzame dve tableti. On odvrne, da gotovo ne bosta pomagali. »Pa srkni šilce žganja,« nadaljuje ona, namesto da bi vprašala: »Kaj pa bi ti pomagalo?« Morala bi mu pustiti, da sam naredi korak in se odloči poiskati strokovno pomoč. Namesto nekoga lahko ulovim ribe ali pa ga naučim, kako loviti ribe. Na delovnem mestu raje naredim namesto sodelavca, ker bom naredil hitreje.

Zakaj nastane konflikt? Ker me nekdo drugače sliši, kot bi si jaz želel. Zakaj nastane stiska? Ker imamo različne interpretacije. Zakaj nas lahko potre slabo vreme? Ker se nismo znali prav nahraniti, pa s tem ne mislim na jed, ampak na to, kako grem skozi stiske dneva. O vsem tem govorim zapornikom.

Nekatere stiske se človeku lahko vlečejo vse od otroštva. Kako reagirate, ko v zaporniku vidite nikoli predelano stisko otroka?

Povprašam ga, kaj misli, kdaj se je neki problem začel. Lahko on sam takoj pogleda nazaj. Ni pa to pravilo, ker rane iz otroštva preveč bolijo in vsakdo o tem ni pripravljen govoriti. Želim si, da bi spregovoril o bolečini, ranjenosti, veselju, o vsem, kar imamo v tej svoji posodi življenja. Tu ne smemo tolažiti ali miriti, kot to naredimo z mladostnikom, ko nam reče: »Moj fotr teži, mat je skoz tečna,« mi pa mu odvrnemo, naj še malo počaka, kajti to so ta leta, ki minejo. Tako človeka utišamo in ne bomo slišali, kaj se dogaja v njem.

Je decembrski čas tudi v zaporu drugačen, bolj čustveno obarvan?

Mediji sami pišete in govorite, kako je božič družinski praznik, govorite o ljubezni. Zaporniki so ločeni od svojih družin, velikokrat jih napolnjujejo spomini, kako je bilo doma za praznike. Tu je neko breme, ni jim lahko. Ob božični maši, ki jo darujem na vseh lokacijah, morda to povezanost še bolj začutijo, spomnijo se, kako so doživljali polnočnico, praznike. Mnogi gredo k božični maši, čeprav niso verni. Tako je v zaporu in taka je tudi nasploh navada Slovencev.

Kako ste zasnovali božično pridigo?

Na simboliki jaslic. Vsaka figurica je lahko vzporednica z nami samimi. Ali sem v svojem življenju kot pastirji, ki se pustijo presenetiti, nagovoriti, ali se znam nečemu čuditi, kot so se oni v tisti noči Jezusovega rojstva; ali sem kot angel, ki se prikaže in pove dobro novico? Kakšne novice pa jaz trosim v svojem življenju: dobre ali slabe in ali sploh znam sočloveku povedati dobro novico? Sem Jožef, ki skrbi za svojo družino, ali le govorim, da nimam časa, in iščem izgovore, ko pa kupim nekaj daril, mislim, da sem opravil dolžnost? Ali znam biti kot Jezus, poroditi nekaj novega, ali pogrevam stare stvari in se držim ustaljenih tirnic, ker me je strah, da bi poskusil kaj novega. Že sveti Frančišek Asiški je postavil žive jaslice, da bi si ljudje laže predstavljali božično zgodbo, ob njej pa se vprašali: kje sem jaz danes, kaj je moja vloga?

Ob takem samospraševanju dobi božič poleg lepote še vsebino. Z njo se nahranim, z njo pijem iz vodnjaka za svoje življenje, da laže preživim dan.

Prestajanje kazni je lahko odrešitev, notranji odkup za storjeno.

Temu rečemo retributivni vidik. Nekdo je za neko kaznivo dejanje dobil določeno kazen. To je približek, ni prava tehtnica, kajti izpuščeni so vsi drugi, ki so bili vključeni v dogodek. Ker karkoli se je zgodilo, se je tudi v skupnosti. Kako bo skupnost to predelala? Ni dovolj v žaromet dati obsojenca, vse drugo pa zanemariti.

Starši se radi vprašajo, kako je to mogoče, ko pa smo ga tako lepo vzgajali. A starši niso odgovorni za otrokovo kaznivo dejanje, lahko pa oče in mama odgovarjata za to, ker sta delala vse dneve, nista pa našla časa za otroka.

In vendar, kot sem rekel, za nazaj ne moremo popraviti, lahko pa se vprašamo, kako ravnati naprej. Novo leto je dobra prelomnica za taka razmišljanja.

O sramu in krivdi, grehu nisva še ničesar rekla.

Kadar ljudje odreagirajo nasilno, so ravnali iz strahu, ker ta je varuh notranje vsebine, je obrambni mehanizem. Nekaj drugega je sram, ki ga ne moremo enačiti z občutkom krivde. Sram nas je recimo golote v javnosti, sram ni povezan s krivdo, ampak z izpostavljenostjo. Krivda je občutek, da si nekaj narobe storil.

Greh, grešiti. Teh besed ne uporabljamo veliko ne v zaporu ne zunaj njega. Zame je vzrok za storjeni greh odsotnost ljubezni. Če se zapornik želi očistiti greha, se spovedati, potem se na spoved oba pripraviva. Spoved je hoja po stopnicah, ne rutinski obred, odločamo se, da gremo više, rastemo osebnostno, nekaj nameravamo narediti drugače, bolje.

Zapornikovo življenje je omejeno na štiri stene zapora, življenje prostega človeka ima omejitve, ki niso stene …

Te štiri stene v zaporu minejo prej ali slej. Ali pa znamo podreti svoje notranje omejitve, ujetosti, predsodke, ograde, s katerimi smo se ogradili pred drugimi? V kolesju našega živ­ljenja je bistveno to, ali imamo notranji mir, harmonijo, usklajenost. Kako to doseči, je proces, z instant metodo tega ne moremo.

Veste, ko se srečata dva juda, se pozdravita shalom, mir. Ta beseda je v resnici veliko več, pomeni polnost, mirnost, notranjo usklajenost, blaginjo. Mir v srcu pomeni, da sem ga uresničil, da so moji odnosi poravnani, da nimam nobenih zamer, užaljenosti, jeze. Je celostnost človeka. Gandi je rekel: bodi sprememba, ki si jo želiš v svetu. Za Jezusa v božičnem času rečemo knez miru, tisti, ki prinaša mir. Tudi vsak od nas ga lahko.