Vsakdo je drugače zaljubljen

Zasedba Manouche bo drevi, na valentinovo, v ljubljanski Drami ob 19. uri občinstvu predstavila svojo paleto ljubezenskih pesmi. Poleg številnih znanih uspešnic bodo pevka in harmonikarka Petra Trobec, elektronik Marco Grabber, baskitarist Krešimir Tomec, trobetač Luka Ipavec ter vodja, pevec, kitarist in šarmer občinstva Robi Pikl zaigrali še dve novi skladbi. Z Robijem Piklom smo se pogovarjali o glasbi in ljubezni.

Kakšen je vaš odnos do valentinovega?

Priznam, da nisem naklonjem tem ameriškim praznikom, še zlasti ne tistim, ki so nam skoraj vsiljeni. Pri nas doma tudi nikoli nismo praznovali božiča. Ko ga je mama začela bolj poudarjati, sem se nekaj časa upiral, potem pa sem ga sprejel. Tako kot sem moral zdaj valentinovo. Tudi moja žena pride na koncert. Naj vidi, kako je, če se ne ukvarja samo s službo in hčerkico. Sicer pa je valentinovo dober izgovor za takšne koncerte.

Ljubezen in glasba, med ti dve besedi v vašem primeru zlahka postavimo enačaj?

To je res. Lahko sem srečen, da delam tisto, do česar gojim največjo ljubezen, poleg svoje družine seveda. Da delaš tisto, kar želiš in te veseli, je danes skoraj pravi privilegij. Sicer pa naša besedila vedno preveva neka ljubezenska tematika v različnih pojavnih oblikah; na komičen, ciničen ali prikupen način.

To je sicer eno najbolj opevanih čustev v umetnosti, še zlasti pa v popularni glasbi.

Tudi sam se ne morem načuditi, koliko pesmi je bilo napisanih na temo ljubezni, pa še vedno najdemo nove besedne zveze za novo pesem. Ta tematika prevladuje v glasbenem main­streamu. Očitno je ljubezen tema, ki se dotakne nas vseh.

Ste avtor številnih pesmi, in to ne le za zasedbo Manouch, ampak tudi za skupno Elevators. Kako napisati ljubezensko pesem, ne da bi zvenela zlajnano ali celo neumno?

Velikokrat se moram odreči prvi, drugi in tretji rimi, ki mi pade na pamet. Kakšna se mi pojavi zelo hitro ... Ravno zdaj se ukvarjam z enim takim besedilom, ki se loteva ljubezenske tematike na bolj zbadljiv način. In priznam, da sem imel dela za kar nekaj dni. Po malem sem se že spraševal, kaj je narobe, saj je tema tako preprosta. Vendar rima na prvo žogo z zlajnano temo lahko res izpade zelo patetično. Moraš si vzeti dovolj časa in biti toliko zrel, da si priznaš: to je zanič, gremo znova.

Kdo je prvi poslušalec?

Če verjamete ali ne, nikoli glasbenik. Najpogosteje je to žena. Nerad sprašujem kolege glasbenike, kaj si mislijo o tem, ker te lahko tudi zavedejo. Nehote seveda.

Foto: Aleš Černivec/Delo

V pesmih – od Kje si, lubi?, Bi šla naprej?, Granata, Men si fensi, Stisn se k men, Resnična romansa, Me ljubiš kej? do najnovejše Konec tedna – se lotevate različnih odtenkov ljubezenske tematike. Je to še vedno neizčrpen vir navdiha?

Očitno res. Imel sem srečo, čeprav v moji družini ni glasbenikov, da je oče vedno in povsod poslušal glasbo. Podnevi in ponoči. Dokaj pogosto smo imeli tudi zabave, take, v mejah normale. Tako da poznam uspešnice iz vseh mogočih obdobij, za kar sem mu res hvaležen. In se nisem mogel nikoli načuditi, kako lahko ljudje o eni in isti temi naredijo tako različne pesmi. Mogoče zato, ker je bil verjetno vsakdo vsaj enkrat v življenju prizadet ali pa je vsakdo drugače zaljubljen.

Besedila vam uspe zaviti tudi v precej duhovitosti. Je to namerno, preračunljivo, spontano?

Zelo sem srečen, če nastane spontano. Ampak glede na to, da sta za nami že dva albuma in zdaj priprav­ljamo tretjega, se gotovo kdaj kje zatakne. Še vedno poskušam gojiti hudomušnost ali neko prikupnost. Pomembna je tudi samoironija. Če se ne znaš norčevati iz sebe, imaš velik problem. Taki humoristi so najboljši. Sam se na koncertih rad pošalim na svoj račun in poskušam to narediti tudi v besedilih.

Vaš glasbeni slog je večinoma electro swing, ki je že nekaj časa zelo priljubljen. Veliko ste tudi nastopali v tujini. Kako tuje občinstvu sprejema vaše nastope, saj pojete v slovenščini?

To tudi mene najbolj čudi. Koncert v francoskem Rennesu na festivalu Le Grand Soufflet, kjer ste bili tudi vi, je bil prva taka magična izkušnja. Čudil sem se, kako je mogoč tak odziv, če ne razumejo niti besede. Je pa res, da je naša glasba zastavljena tako, da so pomembni tudi motivi na trobenti in drugih inštrumentih. Tudi sicer to niso neka dylanovska besedila. Skupina je res dobra in uigrana, ravno prav izstopamo iz tega electro swing žanra, saj v nasprotju z drugimi veliko igramo svoje inštrumente. Nekega nemškega agenta je to pritegnilo in je bil zelo navdušen nad nami. Vendar nam je ponudil premalo in sem njegovo ponudbo zavrnil, saj bi se mi zdelo tudi nespoštljivo do članov skupine, če bi jih peljal v Hamburg za sendvič.

Nedavno je vaša pesem Men Si Fensi izšla tudi na mednarodni kompilaciji Electro Swing Revolu­tion Vol. 6. To je pa že kar uspeh.

Kot rečeno; zaradi dejstva, da igramo na svoje inštrumente, res izstopamo in to je očitno privlačno za evropsko občinstvo. Na tej berlinski kompilaciji smo v odlični družbi skupin, kot so Parov Stelar, Caro Emerald in druge, katerih pesmi smo mi še pred tremi leti preigravali na koncertih. Gre za res veliko čast, saj to ne uspe vsakemu bendu. Med 34 pesmimi je naša edina, ki ni v angleščini.