Vsako uho ima svojega Mahlerja

Kontrabasist, 20-letni Todor Marković, igra v Gustav Mahler Jugendorchester, ki je krema kreme mladih virtuozov klasične glasbe.

Objavljeno
04. avgust 2017 12.49
Grega Kališnik
Grega Kališnik
Nastopanje, igranje v Gustav Mahler Jugendorchester, je za vsakega mladega glasbenika, ki se vanj prebije, »izkušnja pred resno službo«. Tretje leto zapored za 20-letnega ljubljanskega kontrabasista Todorja Markovića.

Zgornja meja članov orkestra je 27 let, gre za, če primerjamo z običajnejšimi poklici, prakso, »lahko pa si že v službi, a igraš v njem«, z najbolj znanimi dirigenti, tudi mentorji z Dunaja, iz Berlina. Spodnja starostna meja naj bi bila 16 let, ko je Todor prvič prišel med mahlerjevce, je bil s 17 leti najmlajši. Orkester, ustanovil ga je svetovno znani, že pokojni italijanski dirigent Claudio Abbado, letos praznuje 30 let.

Že prej je italijanski mojster ustanovil European Union Youth Orchestra, a »bil je političen, vsaka država je plačevala za svoje člane, obstajale so državne kvote«, tudi Todor je igral v njem, v eni poletnih šol.

Odprto

Mahlerjev mladi orkester pa je odprt, »dobrodošli so vsi, tudi zunaj Unije, Turki, Rusi, Srbi, vsi«. Ima približno 110 članov, morda malo več ali manj, vse je odvisno od programa, ustvarjen je za velike simfonije, »ne bo šest, ampak deset kontrabasov, ne dve, ampak pet flavt, ne pet, ampak osem rogov«, mi skuša orisati Todor. Letos vodja kontrabasistične sekcije.

Vsako leto se mladi glasbeniki udeležijo avdicije, organizatorji po mestih hodijo s kamerami, selektorji se odločajo na podlagi ogledov videoposnetkov: »A ne odloča le eno mnenje.« Selektorjev je več, denimo za posamezne družine inštrumentov. Ko so kandidati izbrani, vsako leto sledita dve turneji, pomladanska in poletna. Na prvi je bilo letos deset Slovencev, na drugi bosta dva.

Za malo več kot sto mest se vsakič prijavi tudi 2000 glasbenikov, poleg rednih jih še dvakrat toliko izberejo za rezervo. Lahko te, rezervista, vpokličejo, lahko, nogometna, leta dolgo greješ klop. Marković je bil na avdiciji trikrat in jo trikrat opravil. Turneja traja en mesec, od tega je »štirinajst dni priprav, poletna rezidenca je vedno v Boznu, pomladna se menja, Lizbona, Abu Dabi, pestro. Sledi turneja s koncerti, lahko z desetimi, 'letos jih bo 16'. Salzburg, Amsterdam, Hamburg, Praga, Milano, Dresden, Berlin, Bonn, Oglej, Tolmezzo, Torino, Verona, Pordenone ...« križariva po nastopni prihodnosti. Leta 2015 je orkester gostoval v Ljubljani.

Vse osnovne stroške, »a nič čez«, imajo glasbeniki plačano, »hoteli imajo štiri zvezdice, najde se kakšen bazenček ...«

Energija

Razliko med starim, no, poklicnim, in mlajšim orkestrom na praksi, prihajajočim, Todor opredeli: »Razlike je v energiji, že to, da si sprejet v orkester Gustava Mahlerja, je noro, vsak se hoče dokazati, vsi grizejo.« Od egov kipi, »a prišli smo, da bomo skupaj nekaj ustvarili.« Izjemni posamezniki, ki združijo znanje. Todor pove, da gre za A-orkester najvišje kakovosti, »smo med top 20 v Evropi«. Dvorane imajo razprodane, pa naj gre za Salzburg, Dunaj ali druge meke klasične glasbe.

Nekdanji in sedanji člani Mahlerjevega orkestra mladih so ustanovili še Alma Mahler Kammerorchester, imenovan po skladateljevi soprogi, »šestnajst nas je, igramo velike simfonije, reducirano verzijo, na komorni osnovi«.

Z inštrumentom se je Todor prvič srečal pri šestih. Pa ne s kontrabasom, pač pa z violončelom, pa je prišel do stopnje težavnosti, pravi, ko se ni več znašel, ko »sem padel v vodo«, se mu je zdelo, kot bi, tehnično, moral spet na začetek. Je presedlal na kontrabas. Na največji inštrument, tonsko najnižji. »V orkestru je kontrabas harmonska osnova, podlaga, na kateri se vse gradi.«

Todorjeva mati Nataša Paklar je flavtistka, dvajset let je igrala v orkestru Slovenske filharmonije, zdaj uči na konservatoriju v Ljubljani.

Oče Zoran Marković je kontrabasist, redni profesor na Akademiji za glasbo, solokontrabasist Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, igral je tudi pri filharmonikih, izumitelj novosti pri godalnih inštrumentih.

Torej Todor, edinec, ni imel druge poti kot v glasbo? »H glasbi so me spodbujali, ne pa silili.« Je vmes že kolebal, »a ko me prvič sprejmejo v Abbadov orkester EUYO, se vse obrne«. V igranju kontrabasa začne uživati, ne samo vaditi in čakati na nastop vsakega pol leta. Končal je prvi letnik magistrske stopnje na glasbeni akademiji, oče je njegov profesor, »vendar začel nisem pri njem«.

Kaj pomeni igranje v Gustav Mahler Jugendorchester? Ja, to je gotovo odskočna deska v čas, ko bo glasba njegov poklic. »Igranje v orkestru mi pomaga, da sploh lahko dobim klic za avdicijo. To je gradnja življenjepisa,« bistveno povečane možnosti, da mu pri tem ali onem orkestru sploh prisluhnejo. »V bistvu mi članstvo zagotavlja, da ga pravzaprav morajo poklicati.« Včasih, poslušam, je kontrabas veljal za bolj tako tako glasbilo, danes je kotrabasistov vse več. Na avdiciji za stalno mesto se bo potegoval s tridesetimi, štiridesetimi glasbeniki, klasika gor ali dol, iskalci zaposlitve pač.

»Sem še brez gnezda.« Kam ga vleče? »Definitivno ne bi šel na Kitajsko, šel bi v Evropo v A-orkester.«

Še malo pogodeva o glasbenih inštitucijah v tujini, kjer »je vsaka hiša svoja firma, pri nas pa je vse državno«.

In naprej, klasična glasba, danes »je vse precizno, igra se točno tako, kot je napisano, ni samostojnosti, svobode, smo puzzli«.

Vsak orkester ima svojo sliko. Z enakim igranjem nekje izvisiš, drugje so nad teboj navdušeni. Ja, vsako uho ima svojega malerja. Težko je reči, če ti bo uspelo postati košček, delček, puzzle določene atmosfere. Klasičnih glasbenikov, pove mladi Todor, je vse več, publike, »zlasti mlade in srednjih let, vse manj«.

A njihovi koncerti, pravi, so živi, ker je energija »vsaj na eni strani«. So amaterski orkester, kljub temu da igrajo najkompleksnejše stvari.

Nadarjeni kontrabasist živi, igra med zavedanjem, da je vsaj ta leta v vrhu, Gustav Mahler Jugendorchester je krema kreme, top of the top. In na drugi dejstvom, da stoji na odskočišču za poklic, kjer energija, mladostna ali kake druge baže, nemalokrat ugasne, ni pa nujno.

Razloži mi še, kako je kontrabas večinoma štiristrunski, petstrunski le, ako hoče duplirati violončelu, ne moreva se, dvigajoč gmoto, zediniti, ima deset ali manj kilogramov, inštrument, kajne, ja, sprednjo stran ima iz smrekovega lesa, ki diha, ob strani in zadaj je iz tršega. Todor Marković ima svojega izdelanega po svojem okusu. Ko sta skupaj, sta v stiku, kot puzzla.

Ko bi se sestavljenka le nadaljevala in uresničila.