Vse boljše odkrivanje vse manjših sledi

Forenziki v belih haljah, sedeči za mikroskopi in drugimi napravami, so videti kot univerzitetni raziskovalci.

Objavljeno
02. februar 2018 14.46
Forenzika
Brane Maselj
Brane Maselj

Prostori Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL) na pogled niso prav nič drugačni kot laboratoriji v znanstvenih ustanovah. Tudi forenziki v belih haljah, sedeči za mikroskopi in drugimi napravami, so videti kot univerzitetni raziskovalci. A njihova odkritja so namenjena zgolj policijskim preiskovalcem in sodiščem, mračni predmet njihovih raziskav so namreč materialne sledi kriminalnih dejavnosti.

Tudi sodobni laboratoriji, ki so jih pred dvema letoma preselili v novo stavbo z več kot štiri tisoč kvadratnimi metri površin na Vodovodni cesti v Ljubljani, se lahko kosajo z znanstveno-raziskovalnimi ustanovami. Forenziki oddelka za kemijske preiskave so v letu vselitve denimo začeli uspešno koordinirati mednarodni projekt Response, v katerem so na podlagi analize anonimnih vzorcev skupaj z osmimi evropskimi laboratoriji določali kakovost in čistost prepovedanih drog in novih psihoaktivnih substanc. Za projekt, ki so ga končali lani poleti, so prejeli okrog 700 tisoč evrov evropskih sredstev in z njimi posodobili del laboratorijske opreme.

Znanstvene metode

Osnovno delo forenzikov je sicer obdelovanje sledi iz kaznivih dejanj. V Sloveniji je bilo lani prijavljenih približno 65 tisoč kaznivih dejanj; izvedenci forenzičnega laboratorija pa so prejeli 7189 zahtev za preiskavo, kar je za skoraj petino več kot leto poprej, in o skoraj vseh, 7160, so napisali tudi podrobno poročilo. Njihove preiskave so namreč že dolgo sestavni del policijskega dela pa tudi sodnih procesov, v katerih se udeleženci nanje bodisi sklicujejo ali pa jih zavračajo.

Forenzika je namreč preiskovanje materialnih sledi kaznivih dejanj z znanstvenimi metodami. Čeprav ni vse tako kot v tistih filmih, kjer forenziki pogosto nastopajo kot ključni rešitelji zapletenih kriminalnih primerov, pa drži, pravi direktor Nacionalnega forenzičnega urada dr. Dorijan Keržan, da lahko najdejo in analizirajo že izjemno majhne sledi.

dr. Dorijan Keržan, direktor NFL Foto: Uroš Hočevar/Delo

Najbolj obremenjen je bil tudi lani, kot ponavadi, oddelek za biološke preiskave, saj v njem opravljajo genetske oziroma preiskave DNK, najdene na krajih kaznivih dejanj. Na sodiščih namreč veljajo, kljub redkim, a zato medijsko bolj odmevnim pomotam, za zelo trden dokaz prisotnosti lastnika genetskega materiala na kraju kriminalnega dejanja.

Pri nas največ preiskav DNK opravijo pri premoženjskih deliktih, kot so vlomi, kraje, odtujitve avtomobilov in podobno. Znano je, da človek svoje biološke sledi pušča na vseh površinah, ki se jih dotakne; in čeprav so te površine lahko premajhne za dober prstni odtis, ostanejo na njih epitelne celice kože z DNK storilca.

Zaradi takšne »mikroskopskosti« sledi, s katerimi se ukvarjajo raziskovalci, je možnost kontaminacije zelo velika, zato so pravila dela na oddelku za biološke preiskave zelo stroga in njegova vrata za obiskovalce običajno zaprta. Brez problemov pa so nam policisti odprli vrata v druge štiri oddelke, ki skupaj z omenjenim biološkim tvorijo samostojni Nacionalni forenzični laboratorij pri Generalni policijski upravi.

V njem opravljajo 22 osnovnih področij forenzičnih preiskav od že omenjenih DNK, preiskav prstnih odtisov oziroma, kakor strokovno rečejo, papilarnih linij, dokumentov, denarja, orožja, orodja, drog in eksplozivov pa do preiskav koles, žarnic, sledi z rok strelca ter celo preiskav stekla in zemlje.

Preiskave po 88 različnih metodah izvajajo v skladu s kriteriji standarda ISO 17025 in na nekaterih področjih tudi po akreditiranih postopkih. Ti večinoma sicer niso pogoj za regularno delovanje laboratorija, razen pri preiskavah DNK in prstnih odtisov, ker gre v teh primerih za biometrične podatke, ki jih izmenjujejo z drugimi državami v okviru prümskega sporazuma.

V oddelku za kemijo analizirajo prepovedane droge in nove psihoaktivne substance. Foto: Uroš Hočevar/Delo

Odkar so se vključili v združenje evropskih forenzičnih laboratorijev, pa hitro širijo akreditacije tudi na drugih področjih. Lani so pridobili akreditacijo za preiskave sledi z rok strelca in primerjanje prstnih odtisov, letos pa bodo akreditirali preiskave dokumentov in tekstilnih vlaken.

Tudi las je lahko dokaz

Tekstilna vlakna so izjemno pogosta sled, ki ostane na kraju kaznivega dejanja. Kadar ni bioloških sledi, si je povsem zanesljivo mogoče pomagati z ostanki tkanine, te so že pomagale uspešno rešiti kriminalni primer, pripoveduje forenzik Jurij Majdič, ki pravkar preučuje sledi bombaža v neki konkretni zadevi.

Tkanine se med seboj močno razlikujejo, še posebno če niso povsem naravne, tako po osnovnih materialih kot barvilih. Slednja forenzik, potem ko jih ustrezno preparira, natanko preuči na spektrofotometru in z veliko gotovostjo lahko potrdi identičnost sledi s primerjanimi vzorci.

Enako počne z lasmi, vendar, opozarja, so ti dobra sled le, če so izpuljeni. Le iz takšnih je mogoče izvleči DNK, ker se jih držijo še ostanki živih celic tkiva, izpadli lasje, in teh je, žal, vsaj 95 odstotkov, pa so »mrtvi« in dobri kvečjemu za grobe primerjave.

Tudi delo v balističnem oddelku, kjer preiskujejo tulce in izstreljene naboje, temelji, kot pravzaprav v vsej forenzični stroki, na primerjanju. Za lažje primerjanje evropske forenzične organizacije uporabljajo programa Evofinder ali Ibis, ki vsebujeta podatke o izstreljenih nabojih glede na vrsto in tip orožja, iz katerega je bilo streljano.

Foto: Uroš Hočevar/Delo

V prostoru, kjer, kakor v drugih oddelkih laboratorija, dominira velik mikroskop, so ob stenah omare, v katerih so shranjeni tulci vseh izstreljenih nabojev, kot nekakšni prstni odtisi uporabljenega orožja, pri nas. Na stotine predalov s tulci vseh velikosti je razvrščenih kronološko in glede na kaznivo dejanje. Vseh tulcev seveda nimajo, saj tiste, ki so dokazno gradivo, hranijo sodišča, starejše od deset let pa, tako kot je pri drugih forenzičnih vzorcih, običajno zavržejo.

V kleti stavbe je strelišče, namenjeno zgolj forenzičnim preiskavam orožja. Ta dan je prazno, a očitno redno uporabljano, saj je na pultu videti v paketni papir zavitih nekaj pušk, ki čakajo na preizkušnjo. Ob stenah je orodje za varno proženje orožja na daljavo, tam je tudi naprava z vodo za preizkušanje kratkocevnega orožja. V zadnji steni iz posebnih polimernih zidakov je videti več sto drobnih pik, ki kažejo, kje so se krogle zarinile v plastiko in jo predrle. Ni strahu, da bi stena kmalu razpadla, saj vsak tak zidak, nam pojasnijo, lahko sprejme do 10 tisoč strelov.

V bližini je tudi skladišče zaseženega, najdenega in novega orožja. Slednje potrebujejo za primerjalne analize, zato so v prostoru z intenzivnim vonjem po strojnem olju tudi povsem novi modeli avtomatskih pušk in pištol. Med drugim orožjem vseh vrst, vseh kosov je 424, prevladujejo pištole, je nekaj redkih primerkov, pa tudi takšnih, ki smo se jih nagledali še za časa nekdanje JLA. Del tega orožja je bil, kakor pove direktor laboratorija, dejansko uporabljen tudi pri kriminalnih dejanjih.

Zbogom anonimke, živel denar

Drugačna atmosfera je v oddelku za dokumente, rokopise in denar, kjer forenzičarka Špela Rome pravkar raziskuje na roko napisano anonimno žaljivo in grozilno pismo. Te nekoč zelo priljubljene oblike zastraševanja je zdaj veliko manj, verjetno zato, ker se ljudje olajšajo že na različnih spletnih forumih; čeprav si je anonimnost v današnjem digitalnem svetu skoraj nemogoče zagotoviti.

Še pred dobrima dvema desetletjema pa je bilo tega pisanja dobesedno na tone; nekoč so iz skladišča odpeljali za dober kubični meter papirja, popisanega z anonimkami, se spominja Keržan. Raziskovali so denimo pisca, ki je prav vsak dan napisal po dve anonimki, a ga nikoli niso odkrili, pisma pa so tudi lepega dne prenehala prihajati. Bržkone je skriboman medtem umrl; pošiljatelji takšnih sporočil so namreč po navadi starejši ljudje.

Preiskav anonimk je danes izjemno malo, nekajkrat več je raziskav ponarejenih dokumentov, kar devet desetin svojega dela pa na oddelku namenijo ponarejenemu denarju. Forenzičarka pokaže nekaj značilnosti ponarejenih bankovcev za 20 in 50 evrov, ta dva sta najbolj pogosti tarči ponarejevalcev. Od pristnih se ločijo predvsem po odsotnosti vodnega žiga, ki ga je nemogoče ponarediti, ker je pri pravih bankovcih vdelan že v papir, in hologramu, ki glede na kot svetlobe spreminja barve, pri novejših 20-evrskih bankovcih pa je vanj vdelano še prosojno okno.

Oddelek za rokopise, dokumente in denar ima največ dela s ponarejenim denarjem. Foto: Uroš Hočevar/Delo

Ponarejeni bankovci se od pravih razlikujejo tudi po tem, da so na otip tanjši, toda na prvi pogled, pod šibko svetlobo in v naglici je te znake zlahka mogoče spregledati. Ljudem se to pogosto dogaja, pravijo forenziki, ki včasih naletijo na cele šope ponarejenega denarja. Ta v Slovenijo prihaja iz tujine – lani so denimo odkrili tiskarno v Bolgariji –, čeprav je bilo tudi že pri nas nekaj poskusov ponarejanja, a ponaredki niso dosegali kakovosti uvoženih.

Oddelek za daktiloskopijo, kjer pregledujejo prstne odtise, je še naprej eden izmed stebrov forenzike. To je tudi edini kraj, kjer je zbrano znanje o branju prstnih odtisov, in zato šolanje oziroma urjenje novih daktiloskopov opravljajo tu. Čeprav je primerjanje prstnih odtisov, najdenih pri kaznivem dejanju, z že evidentiranimi rutinsko delo, pa zahteva izkušeno oko preiskovalca.

O tem se hitro prepričamo, ko na podlagi že odkritih skupnih značilnosti papilar na monitorju presodimo, da gre za identična odtisa. Pa nista, z enim samim pogledom razberejo forenizki. Potrebnih je več sto analiz, preden oko izurite za razlikovanje odtisov na prstih, dlaneh in stopalih, pravi vodja oddelka dr. Matej Trapečar.

Veliko je seveda odvisno tudi od kakovosti prstnega odtisa. Dandanašnja znanost omogoča široko zajemanje teh sledi z zelo različnih površin. Na Vodovodni imajo poseben laboratorijski prostor za, kot rečejo, izzivanje prstnih odtisov. Najpogosteje se za to uporabljajo cianokrilatne pare. V posebnih komorah predmete potopijo v paro, jih posušijo in nato s forenzičnim virom svetlobe osvetlijo ter fotografirajo.

S kemijo se sicer izključno ukvarjajo na oddelku za kemijske preiskave, kjer večinoma dokazujejo prepovedane droge in raziskujejo njihove kemijske značilnosti. Pred kratkim soe vstopili v nadaljevanje projekta Response 2. Sodelovanje kemijskih forenzikov v mednarodnih povezavah je ob »eksploziji« novih psihoaktivnih substanc na trgu izjemno pomembno za forenzično identificiranje novih spojin, pravi vodja oddelka dr. Sonja Klemenc.

Vrečke z novimi psihoaktivnimi substancami, ki jih uporabniki naročajo kar preko spleta. Foto: Uroš Hočevar/Delo

Analize delajo na instrumentih za plinsko kromatografijo z masno selektivnim detektorjem, najbolj verodostojne nuklearne magnetne resonance pa ne morejo še izvajati, vendar dobro sodelujejo z ljubljansko fakulteto za kemijo, ki jim pomaga pri analizah.

V zadnjih letih imajo namreč vse več dela s stotinami novih psihoaktivnih substanc, ki v Evropo in Slovenijo prihajajo iz kitajskih skrivnih laboratorijev, uporabniki pa jih kupujejo kar na spletu. Poleg že znanih konoplje in njenih derivatov, za katere ugotavljajo čedalje večjo nasičenost s psihoaktivnim THC, ter heroina in kokaina se na trg vračajo tudi že nekoliko pozabljeni LSD, ekstazi in amfetamini.