Vse, kar je na svetu, porabi

Marjan Marksl je Mariborčan, »a v Mariboru je kot v zaporu, kletki«, zato se je pred leti z ženo Nado preselil gor, v naselje Kozjak nad Pesnico, »tu blizu je bil moj oče doma«. Najprej je postavil hiško, pa spremenil namembnost in jo povečal v dom.

Ekonomski tehnik je delal v Bodočnosti Maribor, »so zaposlovali invalide«. Ja, ko jih je imel 13, je Marjan našel granato, a mu jo je razneslo v roki in levico odtrgalo pod komolcem. Ima protezo, pa je ne uporablja, le moti ga. Želel bi si prave proteze, »priklopljene na živce«, s katero bi si lahko pomagal, ne pa okrasne. Pa so mu, fantinu, rekli, da jih namenjajo le odraslim, zdaj, pred leti, ko je spet poizvedoval, je menda izvedel, da so namenjene le mladim. »Sicer pa sem tako in tako brez nje najbolj spreten.«

Življenje ga je, zaradi nesreče, prisililo, da se je bolj kot drugi moral spoprijemati s spretnostnimi izzivi. In zdaj »rišem, slikam, delam kipe iz kamna, lesa, železa«. Riše s svinčnikom, slika v olju, pa akvarele.

Osvobajanje

Veliko reciklira, pravi, stvari, ki jih ljudje zavržejo. Žal mu je motike, da bi šla v nič, potem ko jo je nekdo 20 let uporabljal, nima delavnice, pozimi, ko je mraz, manjše stvari ustvari v kurilnici, več riše, sicer je njegovo delovišče vrt. Kipari 20 let, zlasti odkar »sem šel v invalidsko penzijo«, še intenzivneje zadnje leto. Lani mu je umrla žena Nada, ko beseda, kaj beseda, misel nanjo nanese, njegov glas zamre, se zadrgne, oči osolzijo. Izguba ga neizmerno boli. In ustvarjanje osvobaja, zaposluje, da dnevi minevajo. Hitreje, kot bi sicer. Živi z naravo, kot vdovec se je moral naučiti kuhati, vrtnariti, še dobro, da ima internet, kjer se pouči, o čemer je treba. Pa je jezen, ker »mi kuhanje vzame tri ure, v tem času bi lahko kaj pametnejšega postoril«. Ustvaril.

Avto, neprirejen, vozi s protezo, »zaradi policajev«, saj bi ga lahko brez, vozi moped, samokolnico, tudi hiško je precej sam pozidal. »Karkoli primem, česarkoli se lotim, vse mi gre.« Doda, kot bi bil en mali Michelangelo.

Približno si človek predstavlja enoročno obdelavo kamna, lesa, kaj pa varjenje kovinskih konstrukcij? »Kar se nekateri učijo tri leta, sem se jaz v dveh urah.« Toliko je potreboval za temeljne varilske prijeme. Na odrezanini, štrclju ima med delom rokavico, »piknem z aparatom, da prime, pa je«. Pomaga si tudi s posebnimi kleščami, magneti.

Veliko dela iz železa, škoda se mu zdi, »da gre toliko vsega v nič, ljudje nimajo nikakršnega odnosa do materiala, jaz sem na vse navezan, hodim na deponijo, včasih mi kovino ljudje prinesejo«, ko vedo, da jo potrebuje. Sestavni deli kovinskih skulptur se razprostirajo od jedilnega pribora do avtodelov, plugov, »vse, kar je na svetu, porabim«. Iz zavrženega se rodi novo. Včasih kaj pobere med hojo po gozdu, spet drugič iz avta opazi kaj zanimivega in naloži. Odvrženo kajpada. Pred časom je v gozdu naletel na 60-kilogramski kamen, popolnoma drugačne strukture od vseh na tem območju. So mu rekli, gotovo ga je kdo odvrgel, »ja, seveda, pa nesel par sto metrov v gozd«. Marjan si ga je naložil na rame in ga ves odrgnjen pritovoril domov. In v dveh mesecih je iz gmote vzletel čudovit orel. Ker je bil kamen krušljiv, je začel pri nogah, krempljih, da se mu zadeva ne bi povsem na koncu sesula.

V glavi

Preden se loti skulpture, si zloži material, leva stran, desna stran, nato zvarim skupaj. »Nič si ne rišem, nobenih skic, nobenih mer.« Vse ima v glavi, ni priprav, »kar začnem, tako sem vpeljan«.

Zdaj dela skoraj vsak dan, ne samo dan, »ponoči, ko ne spim, si v glavi zložim kip, zjutraj se le še zares lotim«. Ponoči si vse pripravi, v mislih. Ni genij, poudari, ampak ko je sredi dela, se vse sproti odpira pred njim. »Koliko ljudi umre, ne da bi vedeli, kaj znajo, ker niso nikoli nič poskusili.« Smisel življenja je, da pustiš sled.

Kipe ima okoli hiše, pa v vinogradu, svoja likovna dela razstavlja, šest večjih skulptur je pred kungoško občino. Podarjenih.

Kozjak, »to je moj mir, to je moj raj«. Ne pije, ne kadi, veliko je tekel na smučeh, tudi na znamenitem maratonu Vasaloppet, »kolesaril sem, smučam«. Večinoma dela zunaj, zdaj, ko je še mraz – sredi tedna jih je tako zasnežilo, da se do njegove hiše ni bilo mogoče pripeljati z avtom –, dela na oni strani, kjer je sonce. Čim je pomlad, pride ven. Utrjen je, zdrav.

»Moraš ustvarjati, ne pa živeti z danes na jutri, ležati na kavču,« gledati televizijo in se prenajedati. Udobje, je prepričan, uniči človeka, bolj si skromen, bolje je za tvoje zdravje. Saj ne, da je komu nevoščljiv, ampak »pijanec na Rdečem križu dobi vse, pridnega pa takoj obdavčijo«. Ja, poleg pokojnine bi smel Marksl zaslužiti le nekaj fičnikov. »Znanec, ki samo pije, pa dobi na mesec 400 evrov.« Pa saj ga v resnici ne zanima prodaja kipov in slik, »moji izdelki so moji otroci«. Ima dva sinova, ki živita v dolini.

Ustvarjanje je zanj kot mamilo, bili so časi, ko ga je žena poklicala h kosilu, večerji, pa ji je odvrnil, »da nima časa ne jesti ne piti«. Ko dela, vse drugo odklopi. Sem ter tja komu za simbolično ceno proda kakšno malenkost. »Vse več ljudi ve, kaj počnem, in pridejo k meni po izdelke, kakršnih ne morejo kupiti v trgovini.«

Ob terorističnem napadu v Parizu naredi kovinski Eifflov stolp v srcu, »sem lev po horoskopu, sentimentalen«, tragedije ga prizadenejo.

Orel zmage iz kamna, Roža 2. tir, Železna lady, Filip Flisar, Ptica sama jama, to je golobček v gnezdu iz asfalta, pav s čudovitim repom iz žlic, konj z jezikom, ki asociira na simbol Rolling Stonesov. Na stotine umetnin in umetninic, ta iz lesa, ta iz kovine, ta iz kamna, ona te gleda s stene, deset se jih gnete na polički. Oče nepreštevnih otrok je Marjan Marksl. Brez njih ne ve, kako bi šlo.

Za konec se ustaviva še ob teže opazni kapelici, eni redkih, se pohvali, ki raste, zgrajena, če tako rečemo, je iz živih javorovih vej, okroglo prirezana, vsako leto večja, v njej gorijo svečke. V spomin ...

Človek bi lahko imel tri roke, pa se ne bi niti približal perfekciji Marjanovih stvaritev, dolgo je delal sam, zdaj je član Kungoških detlov. Njegova desna roka je zlata, tudi levi pa, razen na pogled, nič ne manjka. Obe do milimetra natančno sledita tistemu, kar se porodi v možakovi glavi. Podnevi ali ponoči.

Ko vidijo, s kakšnim žarom ustvarja in kaj pride spod njegovih rok, jih je veliko sposobnih izreči le: »Ti si nor!« Eden njegovih prijateljev, malo vraževeren, je zapazil, da ga sivi maček z Marjanovega platna, kamorkoli se postavi, gleda, obrača glavo za njim, »ne le oči kot Mona Liza«. Od tedaj ga k Markslu ni bilo nikoli več. Škoda, marsikaj bi imel videti.