Vse težave izginejo ob jabolčnem štrudlju

Mojca Kastelic in Daniel Nzotam sta življenjska sopotnika, starša dveh živahnih fantičev in ustanovitelja Kulturnega društva Afriška vas. Poslanstvo društva je izboljšanje socialnega statusa afriških migrantov v Sloveniji, njihovo vključevanje v družbo in razbijanje predsodkov. Za ta korak sta se odločila tudi zato, da bi Afričanom pri nas vsaj malo olajšala pot, ki jo je Daniel prehodil pred desetimi leti.

V začetku septembra bo minilo deset let, odkar sem prišel v Slovenijo. Iz Kameruna sem šel najprej v Senegal, želel pa sem si v Lizbono. V Slovenijo sem prišel s tovorno ladjo in sploh nisem vedel, kam grem. Vodja ladje je rekel, da gremo v Koper, in mislil sem, da je to država. V Kopru sem vprašal, kje sem, in povedali so mi, da je to Slovenija. Poznal nisem nikogar. Bil sem edini, ki je lahko poskrbel za družino, in moral sem najti način, da pridem iz Kameruna. Moje pleme, Bamileke, je bilo v poz­nih petdesetih in v zgodnjih šestdesetih letih žrtev genocida in vse do danes njegovi pripadniki ne moremo zasesti pomembnih položajev v družbi. Za nas je edina izbira, da odidemo, saj v lastni državi nimamo prihodnosti,« začenja svojo pripoved Kamerunec Daniel Nzotam.

»Na začetku je bilo zelo težko. Ful, ful težko,« pravi v simpatični ljubljanščini. »Ko sem se vkrcal na ladjo in je bilo naenkrat okoli mene samo morje, sem si želel, da se nikoli ne bi podal na pot. Pogrešal sem mamo, brate, celo družino. Spet sem jih videl leta 2011, po treh letih,« pripoveduje. Na začetku se pri nas ni najbolje znašel. »Vedno se grenko nasmehnem, ko kdo potarna, da je lačen. Lakota ni, ko ti malo kruli v želodcu. Na svoji koži sem izkusil, kako je, ko te od lakote boli vse telo,« se spominja. Njegov najboljši prijatelj poti z drugo ladjo ni preživel. »Čeprav sem si tu uredil življenje, vsak dan pomislim nanj. Nekoč se bom odpravil na Nizozemsko in obiskal njegov grob.«

Z Mojco je Kamerun našel pri nas

Vse se je spremenilo, ko je približno pol leta po prihodu v Slovenijo spoznal Velenjčanko Mojco. »Spoznala sva se v Ljubljani, čisto po naključju sva se srečala na nekem koncertu in se ujela,« pravi Mojca. »Prej sem sicer vedela, da Kamerun obstaja, kje je, da je tam džungla in puščava, kaj več pa ne.« Ko je Daniel prvič obiskal Mojčino družino v vasi Škale pri Velenju, ga je narava zelo spominjala na dom: »V Škalah sem se od prvega trenutka počutil kot doma. Mogoče zaradi hribov, zelenja.« Malo dlje časa je trajalo, da ga je sprejela Mojčina družina. »Na začetku so bila vrata malo priprta,« se namuzne Daniel. »Ampak babica Nada in dedi Jože sta bila od začetka na moji strani. Nikoli ne bom pozabil, kako mi je Mojčin stric Peter svetoval: Daniel, počasi in vse bo šlo lepo. In res je šlo lepo. Mojčine starše je na začetku skrbelo, zdaj pa, ko vidijo, kako dobro se razumeva, so veseli za naju.«


 

Mala poliglota

Mojca in Daniel sta starša osnovnošolca, osemletnega Ožbeja, in vrtičkarja Tiborja, ki bo septembra dopolnil tri leta. »S sinovoma, starejši je navdušen plavalec, mlajši pa nogometaš, se doma pogovarjam samo slovensko, Daniel pa poleg slovenščine z njima govori še angleško, francosko in v svojem plemenskem jeziku. Otroka govorita večinoma slovensko, starejši že tudi angleško, angleščino in francoščino pa oba razumeta brez težav,« pravi Mojca, Daniel pa v smehu pristavi: »Vsakič, ko sem malo jezen, začnem mešati vse štiri jezike, ampak vseeno razumeta.«

Njun kulturni center Afriška vas je nedavno dobil prostore v središču prestolnice. Na Gosposvetski so v lični trgovinici na voljo številni afriški izdelki, izkupiček od prodaje pa je v celoti namenjen delovanju društva. Dekorativni predmeti, kot so lesene rezbarije in ogrlice, večinoma prihajajo iz Danielove vasi v Kamerunu. »Pred dvema letoma smo prvič družinsko obiskali Kamerun. To je bil tudi za Mojco prvi obisk moje domovine. Sam grem domov večkrat, približno dvakrat na leto, tudi zato, da pripeljem izdelke za našo trgovino,« pripoveduje direktor kulturnega centra Afriška vas. Nazadnje, ko je bil v domovini, je obiskal zapor. »Prostovoljno,« se nasmeje. »Kupil sem pisane torbe iz recikliranih materialov, kot so stare plastične vrečke, ki jih izdelujejo tamkajšnji zaporniki. V Kamerunu zapori niso primerljivi s slovenskimi in zaporniki tako zaslužijo nekaj denarja, da preživijo.«

»Kamerun mi je bil zelo všeč, sploh vasi, podeželje je krasno. Narava je čudovita, mir, tišina, ljudje pa so prijazni in gostoljubni. Imajo vse, kar si lahko zamisliš, in vse zraste na njihovi zemlji. Navdušil me je in v trenutku bi se preselila tja. Ni interneta, ni televizije, ni stresa. In to je glavno,« strne Mojca vtise o prvem obisku.
 

Bizarni pire krompir

Večino tujcev v Sloveniji preseneti preobuvanje v copate, Daniel pa je imel težave s – krompirjevim pirejem: »Ko sem prvič videl, da mešajo krompir in mleko, sem si mislil, da tega ne bom mogel jesti, da mi bo slabo,« se smeje. »Pri nas krompir skuhamo in to je to, tu pa so dodali mleko, maslo … Ko sem ga pokusil, sem bil prav presenečen, kako dober je. Do danes sem spoznal že vse načine priprave krompirja,« pove. In kaj ima od slovenske kulinarike najraje? »Štrudelj,« izstreli kot iz topa. »Jabolčni štrudelj babi Nade, Mojčine babice. Če sem kaj jezen, je dovolj, da zagledam ta štrudelj, in takoj pozabim na vse težave.«
 

Kamerunska specialiteta

Daniel je vzljubil slovensko hrano, toda tudi Mojca ni bila ravnodušna ob kamerunskih poslasticah: »Kamerunska hrana je zelo zanimiva. Začimbe so čisto drugačne in okusi so zato povsem drugi. Neverjetno se mi je zdelo, kako znajo preproste jedi pripraviti na tisoč in en način. V glavnem jedo omake s prilogami in veliko rib. Vsak dan sem jedla odlične ribe, pečene z nekimi čisto posebnimi začimbami. Mislim, da sem v enem mesecu pojedla 30 rib.« Kamerun je sicer znan po ribji specialiteti, imenovani poisson braise. Gre za skušo, pripravljeno z mešanico afriških začimb. Ob njej so ponudili pečene plantane, posebne banane za kuhanje, zraven pa v Kamerunu tradicionalno jedo bobolo, fermentirano različico manioke, kuhano z mlekom. »Doma obvezno kuham afriške jedi kakšnih trikrat na mesec, saj jih imata sinova zelo rada. Posebno jima tekne okra. Kombiniram jo s suhimi ribami in z arašidovim maslom,« pove Daniel.
 

Afrika v malem

»Leta 2012 smo odprli prvo trgovino z afriškimi izdelki v Sloveniji. Sčasoma je prerasla v nekakšen družabni prostor, kjer so se srečevali pri nas živeči Afričani. Skupaj smo recimo gledali tekme afriškega pokala … Mnogi od njih potrebujejo pomoč. Name so se obračali z vprašanji, kot so: kako dobim dovoljenje za poroko, kaj naj storim, če mi zavrnejo vlogo za vizum … Več časa sem pomagal njim, kot se ukvarjal s trgovino, in rodila se je ideja za afriški kulturni center,« razloži Daniel.

»Ves dobiček iz trgovine gre za delovanje centra, za organiziranje delavnic, srečanj, izobraževanj … Vse vlagamo nazaj v naše dejavnosti. Prav bi nam prišla pomoč v trgovini in na delavnicah. Zelo dobrodošel bi bil tudi kakšen računalnik, ker hočemo imeti urejen izobraževalni kotiček, kjer bi migranti lahko prebrali pošto in tako ostali v stiku s svojimi družinami,« pravi Mojca Kastelic.

Sledi neprijetno vprašanje: kako strpni in sprejemajoči do tujcev smo po njunem mnenju Slovenci? »Daniel vedno rad pravi, da človeku, ki za nama vpije na cesti, tega ne smeva zameriti. Ne pozna naju, boji se drugačnosti, ne zna se poistovetiti s tabo. Strah te postane, ko začnejo sovraštvo širiti javne osebnosti. Sicer pa zelo težko najdeva stanovanje za najem. Že zato, ker imava dva otroka, potem zagledajo Daniela, pa še mačka imamo ... V Ljubljani odpademo na vsej črti. Na srečo sva oba tako trmasta, da samo skomigneva z rameni in greva naprej,« pravi Mojca. Kljub občasnim neprijetnostim Daniel, ki je v prostem času tudi bobnar in ga lahko ujamete na kakšnem koncertu, na vprašanje, kaj mu je pri nas najbolj všeč, brez pomišljanja odgovori: »Ljudje. Ljudje tu so res kul. So sočutni in imajo razumevanje za sočloveka.«

Število afriških migrantov pri nas narašča. »V Sloveniji je okoli 1700 migrantov z dovoljenjem za bivanje, sem pa niso všteti tisti, ki so v azilnem domu, niti tisti, ki so že dobili slovensko državljanstvo. Ocenjujeva, da je vseh skupaj okoli 2000,« pojasni Daniel Nzotam. Skupaj z družinami in drugo generacijo jih je približno 3000. S prijatelji iz Afrike se Daniel sreča vsaj enkrat na teden, običajno se jih zbere okoli 15, radi pa obiščejo tudi njun center. Afriška vas v središču mesta je postala njihov drugi dom. »Niso pa naša skupnost samo Afričani, so vsi ljudje, ki jih Afrika zanima in jo imajo radi,« sklene Mojca.