Vsi enaki, vsi v globokem pesku

Robert Kereži je tisti Mariborčan, ki mu ni bilo pretežko preteči 250 kilometrov perujskega puščavskega peska.

Objavljeno
16. december 2017 12.00
Posodobljeno
16. december 2017 12.00

Bil je izžreban za znameniti peščeni maraton. Za odločitev je imel 15 minut. Kolebanje je presekala žena, take priložnosti ne bo več.

Mariborčan Robert Kereži skrbi za uravnoteženost trpljenja in užitka. In ker je trpljenje podvrsta užitka, mu ni bilo pretežko preteči 250 kilometrov perujskega puščavskega peska. Robert je izvajalec dejavnosti za mlade v mariborski Pionirski knjižnici Rotovž, višji knjižničar po poklicu, pa pomočnik urednika pri reviji Otrok in knjiga. A tokrat s 47-letnim Mariborčanom ne bomo o buklah, omenili bomo le road book.

Od 30. do 45. leta je vozil specialko, do 10.000 kilometrov na leto. Pred dvema letoma je prestopil med tekače: »Zaradi nevarnosti na cesti, imam ženo in tri otroke.« Drugi razlog za razsedlanje je čas, za tek ga porabiš precej manj, nisi tako odvisen od vremena, svetlobe. »Tečem kadarkoli, v dežju, v temi s svetilko.« S kolesom pa si, vemo, sredi svetlega dne na asfaltu vse prevečkrat tujek. Saj je tudi prejšnja leta tekel, a le pozimi za vzdrževanje forme, »imamo zimsko ligo, 15 nedelj zapored, 7,5-kilometrski tek na Pohorje, 745 višincev«.

Teči je predlani začel na asfaltu, po pol leta si je poškodoval kolk. Čim je za hipec stekel, je bolelo, po treh mesecih počitka je bolečina izzvenela. V tistem času je hodil v telovadnico, na cross gym, vadba z lastno težo, »to sem delal eno leto, da si okrepim zgornji del telesa in jedro, trebuh«.

Kemični proces

Nato je stekel na makadam, ta hitro pelje v hribčke, »grem v trail teke«, to so, najobčeje rečeno, teki po neurbanih površinah. Po gozdu, brezpotjih, »se sproži kemija, to je v naši prabiti, človek je nekoč bil lovec, iskal je, hodil, tekel v naravi«. Torej je, razvojno, Robert nazadoval, od urbanega proti pratekaču, poskušam biti duhovit. Pravi, da bistveno raje teče 100 kilometrov v naravi kot maratonskih 42 po asfaltu.

»S tekom v naravi si ves čas fokusiran predse,« zaradi kamenja, korenin, ovir, »drugi del zavesti pa uživa v spoju z naravo.« Ravninski tek, pravi Robert, ubija, kot hrček na valju si, ponazori, pa še v kletki.

Nekoč je dirkal na biciklističnih maratonih, razen na najmnožičnejših, na Franji ni bil nikdar, letos se je odločil za ultratekaške preizkušnje. Najprej 100 milj Istre, sam je tekel 100 kilometrov, je bilo tudi na izbiro. Bil je zadovoljen z glavo in rezultatom, bila je »ravno prava mera trpljenja in užitka«. Sledil je Ultra pušeljc trail v Podbrdu. 110 kilometrov, 7400 višincev gor in dol, »če to preživim, me ni treba biti strah ničesar«, si je mislil. In preživel. Potem je opravil še s tretjim izzivom, Dalmacija ultra trail. Z vsemi tremi teki je želel zbrati 15 točk (in je), da bi se uvrstil na kraljevsko tovrstno skušnjo v Evropi, Ultra trail Mt. Blanc 2018.

»Mislil sem, da je z Dalmacijo za letos konec ultra tekov, pozabil, da smo bili vsi na istrskem teku vrženi v žreb za Marathon des Sables,« znameniti tek po maroški puščavi, od leta 1986, velja za enega najtežjih na svetu, letos prvič z dodatkom v Peruju. Ko je na žreb pozabil, je prišlo obvestilo, da je kot edini izžreban. Za odločitev je imel 15 minut, do štarta tri tedne. Miselno kolebanje je presekala žena, »take priložnosti ne bo več«.

Tek, sable po francosko pomeni pesek, je vsakega aprila v Maroku, a zaradi vse več prijavljenih so dali možnost tudi onim bliže Peruju. Kereži je bliže Maroku, a podarjeni štartnini se ne gleda v ... V zobe se ne gleda 1800 evrom, kar je tretjina stroškov, dve tretjini je mrzlično nabiral pri sponzorjih, donatorjih. Mimogrede, v Maroku je štartnina tri jurje. Težka je tekaška, že pred štartom. In nabavljanje opreme, nekatere malenkosti, s katerimi ne smeš na letalo, je kupil po spletu in so ga čakale v poštnem predalu v Limi. Pa trening, služba, družina. Ampak je šlo. Tudi z zapleti na poti, ampak ker so premagani, jih pustimo na letaliških terminalih.


Junaki peščenega morja Foto Ian Corless

Etape


Zberejo se v Limi, sredi največje bede sedejo v superluksuzne avtobuse, nato pa 400, 500 kilometrov do puščave. Na štartu 29. novembra so jim namenili dva uvajalna dneva, vsak je dobil svoj šotorček, vnaprej so vedeli, da bo skupna dolžina 250 kilometrov in da bo etap šest. Vse drugo je bilo s peskom v očeh. Vsako jutro so dobili road book, načrt etape, pravila, opozorila o kaznih, »pregledajo ti prtljago. Za vse dni odisejade si moral imeti s seboj 14.000 kalorij. Od prve etape naprej smo bili samopreskrbni.«

Prvi dan je bilo treba zmoči 37 kilometrov, med vsako etapo je dobil liter in pol dodatne vode, po etapi jih je čakal šotor, »ki si ga sam postaviš«, vsak dan opoldne je začelo močno pihati, od zadaj blažilno, s strani in v prsi katastrofa, bili so vklenjeni v pesek, mravljinčasti. »Če si plastenko vrgel mimo koša za smeti,« si dobil kazenske točke. Drugi in tretji dan sta bila klasično maratonske dolžine, četrti 68 kilometrov, peti dan spet 42, zadnji približno 20. Ker je bil Kereži hiter, je imel med četrto in peto etapo dan počitka. Še zdaleč pa ne vsi. Po prihodu v cilj 5. decembra so bili še dva dni v kraju Paracas, v hotelu so jih razvajali.

Organizirano, pripoveduje Robert, je bilo dobro, v Maroku je kajpak bolj utečeno. V Peruju je bilo premalo osebja, tekmovalcev na štartu uradno 358 obeh spolov, bile so starostne kategorije, povejmo, da je bil Robert Kereži absolutno 68.

Ugrez

Ste kdaj poskušali hoditi, teči po visokem snegu? Po puščavskem pesku je še huje, »gre za 70 do 75 odstotkov teka, sicer hoje, vsak korak se ugrezneš, pa hitro dobiš izkušnje«. Na sipino greš lahko direkt in se potapljaš ali naokoli, po relativno kompaktnem grebenu.

Zgornja težnostna meja nahrbtnika je bila 15 kilogramov brez vode, najlažjega je imel tekmovalec, ki je vse potrebno stisnil v šest kil, Robert v slabih 13. Pri hoji, teku si je pomagal s posebnimi palicami z rokavičkami, da je s posebno odrivno tehniko noge šparal. V nahrbtniku pa ves čas spalna vreča, hrana, geli, »ne jem ogljikovih hidratov«, teče na lastnomaščobni pogon, »pa regeneracijske napitke, ti mi dajo krila«. Pa ne kriiiil. Organizator je priskrbel solne tablete, »imel sem izotonične napitke. Po etapi sem si kuhal dehidrirano hrano.« Pa od vojske je dobil nekaj, kar imajo na misijah v Afganistanu, imel je gorljive kockice (ne smejo na letalo) za zavretje vode. Po koncu etap je vsak dobil šest litrov vode, za kuho, pitje, umivanje in prvi del naslednje etape. Med opremo, s katero je tekel, je bila tudi posoda, gorilniček, kompas, prva pomoč.


Za najhitrejšimi se je prašilo. Foto Ian Corless

Obleka? Dve majici, kolesarski rokavčki, kapa s šildom in zaščito tilnika, očala s penico, zaščita pred peskom, sončna krema, dvoje superge, galoše. Ponoči je bilo plus pet, podnevi 30 stopinj več. Pa ni bilo za kratke rokavčke. (O)peče. Ponoči vlaga v šotoru, zjutraj kapljanje in curljanje. Lahko imaš podlago ali spiš na platnu, čutiš vsako izboklinico, spal je v, če razumete, slikopleskarskem pajacu.


Maraton je potekal 600, 700 metrov nad morjem, v eni etapi so naredili 1000 višincev gor-dol, »najhuje je tretji, četrti dan, imaš občutek, da je vse, kar počneš, brez zveze«. Pesek je povsod, v vsaki pori.

Tek po puščavskem pesku, si predstavljam, je tek po živem pesku. V najdaljši etapi je Roberta mučila utrujenost, bolečine v nogah, odprti žulji, »delaš nenavadne korake, zaradi česar te začne boleti vse drugo. Ko veš, da imaš pred sabo še 30 kilometrov, si v agoniji.« Možgane si je zaposlil s pogovori z domačimi, pa predstavljal si je, »en kilometer je kot s sinom peš v šolo«, no, še tridesetkrat. Vročina, veter, ura mu odpove, »večino časa nisem imel štoparice, merilnika kalorij, GPS, kazalo mi je le, koliko je ura«. Je pa na 42 kilometrih porabil toliko kalorij kot na ultra tekih, »ko dam vse od sebe. Energetske potrebe so v puščavi ogromne.«

Hierarhija, harmonija

Kaj pa je tega treba bilo? S takšnimi podvigi, kot je Marathon des Sables, »pridobivaš samozavest«, ki je zaloga za naslednje tekme, »to so nove izkušnje, ne le športne, prideš v novo dimenzijo«. Povsod, pravi ultraš, je hierarhija, »tam pa smo bili vsi enaki, vsak odvisen le od sebe«. Zdaj, ob vrnitvi, je spet trčil v kontra svet. »Ko sem tukaj, imam vlogo, tam pa je harmonija, govoriš z očmi, ne potrebuješ pogovora. Kot na rejvu, ko ekstazi vse poveže,« pove, upam, metaforično. »Nobeden ne tolče,« štrli, »ne gor ne dol.«

Ne tekmuje z drugimi, »gre za čas, ki si ga sam postavim, premagujem uro, pa vse te faze boja s seboj«. In še? Zaradi odzivov družbe na njegovo početje, pravi, je tihi motivator marsikomu. Pa citira iz onega najbolj znanega galeba, Galeba, nekako, »ko se boš rešil meja svojega uma, boš sprostil tudi svoje telo«.

Robert Kereži sprošča telo, ki že več let ni užilo alkohola, hrani se pretežno z maščobami, »za podlago je zelenjava plus malenkost živalskih beljakovin. Kot vegan se nisem dovolj regeneriral.« Seveda ne kadi, če skrajšam, po nobenem mehčalcu misli, možganov ne čuti nikakršne potrebe. Ni odvisen, razen od tega, o čemer sva ves čas besedovala. Relativno harmonično, gotovo prikrito hierarhično. Pač, davek kontra svetu.

Na obzorju jutrišnjega dne, no, leta, se zarisuje Bela gora, čez njo pa stopinje vodijo do razcepa, levo gre proti Maroku, kontra v Peru. O ultra tekih, dolgih le sto kilometrov, pa, da jih bo kar nekaj, za trening, za ultra ultra harmonijo.