Vsi zdravi in zadeti od višine

Plezanje je vse bolj priljubljeno - Čudežni uspehi naših tekmovalcev - Slovenija zaostaja pri infrastrukturi

Objavljeno
07. oktober 2019 06.00
Posodobljeno
07. oktober 2019 06.00
Plezalni center Ljubljana je plod drznih sanj zanesenjakov. Foto Jože Suhadolnik
Zgodi se, da na lep sončen dan sediš ob čaju ali pivu v baru na meji med Štepancem in Fužinami, sam si in ves tih, nikomur ne želiš hudega. In gledaš pri sosednji mizi dva, ki krilita po zraku, strmita v višave, se privzdigujeta na stolih in vmes govorita razbite stavke, ki vsebujejo takšne dele: križaš, stisneš center, prekratek sem za krimpa, ni fora v višini, narediš dinamca na sloper, treba bi ga bilo poščetkati, to nikakor ni šest b.

Plezanje je modni šport, ni dvoma. V zadnjih letih ljud­je vseh mogočih nazorov in poklicev po službi ali pred njo hitijo v plezalne telovadnice, se privezujejo na vrvi, pomakajo roke v magnezij v prahu, segajo po oprimkih, se vzpenjajo in spet spuščajo na varna tla. Takšno početje je všeč tudi otrokom; njihov vzor je predvsem Janja Garnbret.

A vedno ni bilo tako. Pred dobrimi tremi desetletji, ko je prosto plezanje prišlo tudi do nas, so plezali samo čudaki. Tako pravi Matjaž Jeran, ki vodi prvi pravi plezalni center v Ljubljani in ki je za rep ujel otroška leta novega športa. V tistih časih, na koncu osemdesetih, plezanje še ni sodilo k športom, vsaj plezalci bi vam zamerili, če bi jih imeli samo za športnike. Bili so namreč nekakšen poslednji odmev hipijevskega gibanja. Nosili so pisana oblačila proizvajalcev, kakršen je Think Pink, posedali so ob ognju, kadili travo, brali Kerouaca in Krišnamurtija, imeli so radi drevesa, kamnine in živali in spanje na prostem.

Seveda ne vsi vse to in kakšen tudi nič od tega, toda večina bi pritrdila, da na splošno je bilo res tako. V Ameriki so se poimenovali za dirtbage – tiste, ki nimajo nič ali čisto malo, ki živijo iz rok v usta, spijo pod milim nebom ali v avtu ter 25 ur na dan plezajo. Pri nas je bil še socializem in smo imeli v denarnicah več kot brezposelni Američani, a vse drugo je držalo.

Čeprav veliko plezalcev še vedno ceni takšne vrednote, pa so se časi spremenili. Svet je hitrejši, mlajša generacija pa večinoma ne vidi smisla v posedanju ob ognju in branju knjig o širjenju zavesti, zato je bilo plezalcem smiselno postaviti dvorano, pravi Jeran.


image
Kranjska stena je bila več kot dve desetletji ponos in steber slovenske športnoplezalne scene, a večina stroke se strinja, da je čas za pravo nacionalno plezalno središče.
Stene, ki jih je povozil čas


A spet je treba previti film približno tri desetletja nazaj; plezanje v dvoranah se namreč ni začelo z ljubljanskim centrom. V Sloveniji smo v prvih letih odlično ujeli val športnega plezanja, postavili nekaj za tiste čase spodobnih sten v telovadnicah, a smo z vala zelo hitro zdrsnili v mirno morje. Matjaž Jeran se spomni, da je bil takrat eden najbolj aktivnih Tomo Česen, ki je ob kranjskem bazenu na za današnje standarde osup­ljivo preprosti leseni montažni steni organiziral tekmovanje Kranj Rock Masters, na katerem se je vsako leto zbrala svetovna plezalna smetana. S konca zlatih časov slovenskega športnega plezanja je tudi stena v kranjski dvorani Zlato polje, ki je edina primerna za tekme svetovnega pokala.

2

desetletji je bila kranjska stena ponos Slovenije
Najbrž bi bilo bolj primerno reči, da je bila primerna, saj je čisto mogoče, da smo pred tednom dni v Sloveniji zad­njič na njej gledali najboljše svetovne plezalce. Mednarodna plezalna zveza (IFSC) bi lahko Kranju namreč odvzela organizacijo, eden od razlogov pa je, da stena in spremljajoča infrastruktura ne ustrezata več sodobnim standardom. S tem se strinja tudi glavni komentator vseh prenosov IFSC Charlie Boscoe, ki je po tekmi svoje vtise izlil v zapis na strani britanske spletne revije UKclimbing: »Prizorišče je v resnici precej nenavadno. Ko človek vstopi dan pred kvalifikacijami, si težko predstavlja, da je ta neugledna dvorana isto legendarno prizorišče, ki je v vseh teh letih gostilo največje zvezdnike tega športa. Toda ko jo v nedeljo do zadnjega kotička napolnijo gledalci in napovedovalec naredi vzdušje, postane jasno, od kod sloves. Ko potegnem črto, moram reči, da imam rad Kranj, a pridih stare šole je očiten.«
 

image
Direktor ljubljanskega plezalnega centra Matjaž Jeran je tudi vrhunski alpinist in gorski vodnik. Foto osebni arhiv
Cena norosti in drznosti


Vsakomur, ki je videl tekmo v Kranju in ploskal najboljšemu plezalcu Adamu Ondri, ki je ob zmagi zaplezal v temačno konstrukcijo med oporne strešne tramove, kamor so morali organizatorji zaradi sodobnih zahtev rokohitrsko podaljšati steno, je jasno, da se je legendarni steni res iztekel čas. Se je pa zato šele dobro začel čas ljubljanskega plezalnega centra. Danes je težko verjeti, da gre za popolnoma zasebno investicijo, ki je zrasla iz ideje plezalca/ekonomista Matjaža Jerana in bančnika/plezalca Matjaža Dolaka. »Začetki segajo v leto 2010, ko sem vodil plezalno šolo v grosupeljski telovadnici. Matjaž me je nagovarjal, naj naredim pravi plezalni center, pa sem mu rekel, da grem v to, če gre z mano. Tako je začel pisati poslovni načrt, jaz pa sem v glavi že gradil tovarno plezanja.«

Projekta sta se lotila brez omembe vrednega začetnega kapitala, zato sta si zamislila nekakšen crowdfunding v živo: »Najela sva dvorano na fakulteti za elektrotehniko in tja povabila ogromno ljudi, od uvoznikov plezalne opreme, dobaviteljev, prijateljev, tečajnikov … Vsi ti so zdaj solastniki. Bila sva v maničnem razpoloženju. Če ne bi bila ravno prav nora, danes centra ne bi bilo,« se spominja Jeran.

Vsi zreli ljudje razumejo, da so kultura, šport in izobraževanje stebri in vezivno tkivo države.

Vztrajala sta pri, kot pravi Jeran, megalomanskem načrtu oziroma milijonski investiciji v novogradnjo, čeprav so ju prijatelji ekonomisti prepričevali, naj najameta manjši prostor za manj denarja. »Na srečo sva na banki naletela na zelo pozitivnega bančnika, ki je verjel, da nama lahko uspe, in smo dobili kredit. A tveganje je bilo ogromno, zastavila sva vse osebno premoženje, vmes smo se skregali, spet spoprijateljili, Matjaž je zbolel. Večkrat smo obupali, se spet zagnali, dvomili …«

Potem so leta 2013 odprli vrata. »Bil je nor naval. Vse polno, 80 ljudi v dvorani, vse zakajeno od magnezija,« se spominja Matjaž Jeran, ki pa doda, da jih velik obisk niti ni presenetil. Vsaj ne toliko kot stroški obratovanja. »Krepko smo jih podcenili, zadeve smo se lotili s prevelikim aparatom. Poslovanje je bilo treba znova premisliti, pri tem smo se spet skregali, nekateri so odšli, dve leti smo komaj preživeli, potem pa so se leta 2016 stvari začele obračati toliko na bolje, da sem začel verjeti, da bomo izplavali.«
 

image
Matjaž Jeran pravi, da se z balvanskimi centri, kakršna sta Balvanija in Scena, dopolnjujejo v ponudbi. Foto Aleš Černivec
Zgledno financiranje čez mejo


Jeran ob tem težko skrije ponos, a tudi nekaj grenkobe, da jim je uspelo brez pomoči države in občine, ki bi bila glede na funkcijo, ki jo opravljajo, pravzaprav na mestu. PCL ima poleg tega, da ponuja veselje plezalcem, namreč še kar nekaj kolateralnih koristi: bogati turistično ponudbo, skrbi za rekreacijo in s tem zdravje dela populacije ter v omejenem obsegu zadosti tudi potrebam reprezentance po treningih. »Zdi se mi prav, da bi država in mesto pomagala. V Avstriji in Nemčiji je večinoma tako. Vsi zreli ljudje razumejo, da so kultura, šport in izobraževanje stebri in vezivno tkivo države.«

Zasebni centri brez rekreacije ne morejo preživeti, zato lahko le omejeno poskrbijo tudi za potrebe tekmovalcev.

Da se nam pri plezalni infrastrukturi zatika, se strinja tudi selektor reprezentance Gorazd Hren, ki se ob vprašanju, koliko zaostajamo za na primer Avstrijo, samo nasmeje: »Najlažje ponazorim takole: mi imamo nogometni stadion velenjskega Rudarja, oni pa Barcelonin Camp Nou. Samo plezalni center v Innsbrucku je večji kot ljubljanski, celjski in koprski skupaj, kar pomeni, da si lahko privoščijo ogromno smeri, primernih tudi za najvišjo raven, kar privablja profesionalne plezalce z vsega sveta.« Hren sicer priznava, da so se možnosti za plezanje v zadnjih letih izboljšale, a večinoma za rekreativce. Zasebni centri brez rekreacije namreč ne morejo preživeti, zato lahko le omejeno poskrbijo tudi za potrebe tekmovalcev.

Ob izjemnih uspehih naših tekmovalcev je pravzaprav neverjetno, da je ljubljanski PCL prvi povsem namensko zgrajen objekt za plezanje pri nas. Država je po Jeranovem mnenju nekoč naredila napako, ko je sprejela zakon, ki zapoveduje gradnjo plezalnih sten v šolskih telovadnicah. Zdaj imamo veliko manjših sten, na katerih se pogosto nabira prah, saj jih zaradi drugih dejavnosti v telovadnicah plezalci ne morejo uporabljati, namesto da bi imeli po državi pet ali šest namenskih plezalnih centrov, v katerih bi lahko poleg rekrea­tivcev vadili tudi naši športniki.
 

Zasebne pobude rešujejo državo


35.000

ljudi pleza v Sloveniji
Da Slovenija krvavo potrebuje javni nacionalni plezalni center, opozarja tudi načelnik komisije za športno plezanje pri PZS Aleš Pirc. »V Sloveniji se s športnim plezanjem ukvarja od 30 do 35 tisoč ljudi. Javni plezalni center bi bil rentabilna naložba za investitorja, saj uspehi vrhunskih plezalcev vključevanje v šport še povečujejo. Za zagon tako velikega projekta pa bo potrebne veliko politične volje in podpore države, občine in sponzorjev. Uspešen primer takšnega sodelovanja je prav v Innsbrucku, kjer so plezalni center zgradili s sredstvi mesta, dežele Tirolske in države Avstrije.«

Plezalni stroki je težko oporekati predvsem zaradi rezultatov slovenskih plezalcev, ki so do razvitih držav z razvito plezalno infrastrukturo, kakršni sta na primer Avstrija in ZDA, vsaj nesramni. Pri zasebnih plezalnih centrih so državni in občinski politiki zamudili priložnost, da pokažejo razumevanje za pomen takšnih objektov. Zdaj je priložnost, da podprejo pravi javni plezalni center, zaradi katerega se bodo ob uspehih športnih plezalcev upravičeno trkali po prsih, da so pripomogli k njim. Nepravično bi bilo le, če bi ob z javnim denarjem financirani infrastrukturi kratko potegnili tisti drzni graditelji, ki so orali ledino.