Med učenci s poudarjeno jezo prevladujejo nogometaši

Otroke moramo učiti o čustvih: kako povečati vpliv pozitivnih čustev ter omejiti in obvladovati negativna?

Objavljeno
08. april 2017 01.46
Nina Čakarić
Nina Čakarić

Čustva so pomemben del naših zasebnih in javnih odnosov, zato verjetno ni naključje, da jim znanost namenja vse več pozornosti. Z njimi sporočamo, kdo smo, kako se sporazumevamo, kakšen odnos imamo do življenja, zato je pomembno, kako jih razumemo in kakšen odnos imamo do njih. Na pot raziskovanja čustev se je podala tudi magistrica filozofije čustev (in ljubezni) Katarina Majerhold in pripravila učbenik oziroma priročnik za učitelje Čustveni izzivi.

Učiteljice z ene od osnovnih šol, s katerimi se je Majerholdova pogovarjala pred nastankom knjige, so povedale, da se šola zadnjih dvajset let želi bolj približati posamezniku, zato se tudi učitelji bolj poglabljajo v osebnost učenca in njegove čustvene odzive. Doslej niso imele priročnika, ki bi jim pri tem pomagal, zdaj pa jim je Majerholdova prišla naproti.

Glavni namen knjige Čustveni izzivi je, kot pravi avtorica, pokazati, da imajo čustva logiko in visoko spoznavno vrednost za posamez­nika, družino, skupnost in ne nazadnje narod. »Vsako našo čustvo je delno osebno, delno pa se veže na prepričanja določene skupine, skupnosti, naroda in zgodovinske dobe, ki ji pripadamo. Enuiti denimo menijo, da so jezni le otroci, zato si odrasli prizadevajo, da bi čutili in izražali čim manj jeze ter konstruktivno reševali težave.«

Iz negativnega v pozitivno

Po izkušnjah učiteljev med učenci prevladujejo štiri oblike čustev: veselje, sreča, jeza (agresija) in razočaranje, občasno so dodali še žalost. Ravno negativna čustva, kot so jeza, zavist, pretirana tekmovalnost, sovraštvo itn., jim med učnim procesom povzročajo največ motenj in kvarijo odnose s sošolci.

»Do določene mere so jeza, konfliktnost, agresija zdrave, če jih znamo obvladovati. A le s pravilnim razumevanjem lahko čustva obvladujemo, spodbujamo, in kar je najpomembnejše, negativna čustva spreminjamo v pozitivna,« pravi Majerholdova, ki je prepričana, da bi morali otroke učiti o čustvih in se o njih poučiti tudi sami. »Če posameznik ne zna in ne zmore denimo odpraviti vzrokov za jezo in je jezen 'kar tako', ne da bi vedel, zakaj in na koga, lahko jezo (verbalno in fizično nasilje) širi na drugega in ta postane ne več osebne, temveč družbene narave kot družbena epidemija.« V knjigi zato predlaga različne načine, kako čustva jeze, agresivnosti in konflikt­nosti v določeni meri zavirati. »S prepoznavanjem vzrokov jih lahko bodisi odpravimo bodisi s sublimacijo uporabimo konstruktivno pri kakšni kreativnosti dejavnosti.«

Najbolj jezni so med športniki

Učiteljice so pri svojem delu opazile vzorec: med učenci s poudarjenimi negativnimi čustvi, predvsem bolj agresivnimi in žaljivimi, prevladujejo športniki, predvsem nogometaši – bodisi da nogomet trenirajo, so iz družine nogometašev ali pa navijajo za kakšen nogometni klub. Agresivnosti je torej največ zaznati v tekmovalnosti, ki pa je najbolj poudarjena ravno v športu. Tako ni nujno, meni Majerholdova, da jezo izraža le neuspešen učenec, ker je morda precenil svoje sposobnosti, znanje in izkušnje in je imel previsoka pričakovanja ali pa meni, da se mu godi krivica. Jezen je lahko tudi uspešen učenec, ki je pretirano tekmovalen.

Nevarno postane, ko jezni in tekmovalni učenci način igre in izražanja prenašajo na sošolce. »Tak­šni hočejo biti vedno prvi, preskakujejo vrsto, ne upoštevajo vrstnega reda, odrivajo vse, ki so pred njimi, so verbalno žaljivi, včasih koga brcnejo, na šolskem igrišču lahko tudi pljuvajo pred tiste, ki jih ne marajo, ali jih ogrožajo, ne zmorejo priznati poraza in slabih ocen. Kadar dobijo slabo oceno, so jezni na učitelja in žaljivi do njega,« primere problematičnega vedenja našteje Majerholdova. In še doda: »Agresivni učenci, ki hočejo prevladovati v razredu, se za dosego svojega cilja ne ozirajo na druge ter so moteči za pouk in dobre odnose v razredu.«

Katarina Majerhold, foto: Blaž Samec/Delo

Ko je brskala po podatkih, se ji je razkrilo, da povezava med nogometom in jezo (agresijo) dejansko obstaja. »Ali veste, da v angleškem nogometu danes ni nobenega nogometaša, ki bi recimo javno razkril, da je gej, ker se tako bojijo nasilja nad njimi. Enako velja za mladinsko ligo in športe nasploh, zaradi potencialnega nasilja in huliganstva skoraj nimajo razkrite LGBT-mladine ... Tudi v Sloveniji se ne spomnim, da bi se kdo razkril.«

Ljubosumnost in zavist

Da nasilje v slovenskih šolah ni redek pojav, je ne preseneča. »Zahodna družba je predvsem družba nasilja, agresije, vojn, plenjenja ... Vse do začetka 20. stoletja nismo poznali t. i. družbene zgodovine, torej zgodovine, ki bi obravnavala posameznika, njegovo osebno pripoved, družino ali skupnost v kakšni drugi navezavi kot ravno z vojno, povečanjem moči, bogastva in ugleda kraljestev, monarhij ipd.« In ko prebiramo učbenik Čustveni izzivi, v katerem Majerholdova z vidika filozofije poskuša razumeti 21 čustev, lahko za nameček (in z zaskrbljenostjo o prihodnosti družbe) preberemo, da tekmovalnost in s tem neposredno jezo poganjata še dve negativni čustvi – ljubosumnost in zavist. »Obe čustvi sta osnova materialistične družbe, na kateri je zgrajena današnja kapitalistična družba, ter sta kot posledica prevelikega pohlepa dokaj razširjen pojav zadnjih petdesetih let.«

Majerholdova je prepričana, da moramo že pri otrocih spodbujati manj nasilno in bolj miroljubno ter sodelovalno vedenje, če želimo družbo rešiti nasilnega in agresivnega vedenja, »kajti to se mora spremeniti«. Kako?

»Doslej je veljalo predvsem negativno mnenje o čustvih, ker naj bi bile to samosvoje sile, pred katerimi smo kot racionalna bitja z lastno voljo in močjo nemočni in pasivni – to nakazuje že etimološki izvor izraza e-motion. A raziskovalci ugotavljajo, da ni treba vztrajati v pasivni drži, saj lahko zaradi tega pod določenimi čustvi le nemočno trpimo, ampak se na situacije, dogodke, dejanja lahko odzivamo in jih (celo) spreminjamo,« pojasni optimistično.

Gre za pomembno spoznanje, da lahko s primernim znanjem čustva obvladujemo ali spremenimo. To spoznanje je tudi evolucijsko in medicinsko pomembno – znanstveniki, zlasti v medicini, zadnji dve desetletji dokazujejo, kako pozitivna in negativna čustva pripomorejo k temu, da smo bolj ali manj zdravi, ne le zadovoljni, moralni in srečni. »Če stresno stanje traja dalj časa, lahko povzroči oslabitev imunskega sistema. Tako vidimo, zakaj so pozitivna čustva, kot so ljubezen, prijateljstvo, sočut­je, solidarnost, sreča, veselje, sodelovalnost, pomembna tudi za naše telo in njegovo zdravje.«

Naredimo premalo

Občutek imamo, da se o nasilju v šolah zadnja leta vse več govori. Tudi zadnja obsežnejša raziskava nasilja med dijaki v srednjih šolah (Dijaška organizacija Slovenije, 2008, N=600) je pokazala, da je stop­nja medvrstniškega nasilja visoka. Eden od vzrokov je sicer lahko že dejstvo, da nekoga ne maraš, da ti ni simpatičen zaradi videza, ocen, etničnega ozadja, vrednot, šolskih in obšolskih dejavnosti ...

Je bilo pred denimo desetimi, dvajsetimi leti v šoli manj nasilja? Majerholdova pravi, da se agresivnost oziroma nasilje med učenci pojavlja že od nekdaj, le da so ga nekoč bolj kot ne ignorirali. Tako učitelji kot starši so menili, da je to del odraščanja in da se morajo otroci med seboj sami dogovoriti, kakor vedo in znajo. Takšno prepričanje menda še obstaja, saj veliko učencev v raziskavi pove, da učitelji premalo naredijo za preprečevanje medvrstniš­kega nasilja v razredu: ali gledajo stran ali pa nasilno vedenje ustavijo tako, da storilcu zagrozijo s kaznijo.

Učiteljice opažajo, da pred desetimi leti res ni bilo toliko dominantnih, agresivnih in tekmovalnih učencev (in učenk), kot jih je danes, hkrati pa veliko nasilja ne opazijo, ker je prikrito. A če smo malo optimistični, pravi Majerholdova, so sogovornice pred petimi leti opazile, da se po drugi strani povečuje število učencev (zlasti na nižji osnovnošolski ravni), ki izražajo več empatije, sočutja in solidarnosti.

Tudi med odraslimi pri nas ne manjka nasilja in jeze zaradi širših družbenih prepričanj – nasilno odzivanje glede na raso, etnično in versko pripadnost, spolno usmerjenost in spolno identiteto –, zato je še kako pomembno, pravi Majerholdova, da posamezniki in družba premagajo negativna čustva, se samoreflektirajo in spodbujajo svojo pozitivno bit – odgovornost, prijateljstvo, sočutje in razumevanje. »Čustva je treba razumeti, saj le tako pomagamo spremeniti določena prepričanja, ki imajo razdiralen vpliv na posameznika in njegovo okolico. S tem pripomoremo h krepitvi samozavesti in samozavedanja otrok, mladostnikov in pozneje odraslih.«