Vzrok je vedno pri starših

Pozdravljeni, redno prebiram vašo svetovalnico in v njej sem že zasledila več koristnih nasvetov. Zdaj se sama obračam na vas z nekaj vprašanji. Imam štiriletno hčer. Že lani je govorila, da bi šla rada na plesne vaje. Letos ima to možnost. Poleg plesa v klubu, kjer se moraš truditi, imamo tudi plesno pravljico, kjer telovadijo, se imajo lepo in na koncu dobijo bonbon. Oboje je plačljivo, oboje je preizkusila. Vidim, da ji je pravi ples zelo všeč, ker mi kar naprej kaže, kaj se je naučila. Vendar ... Treba je delati in uči jih fant, kar pa ji ni všeč. Povedala sem ji, da vidim, da ji je všeč, kaj se naučijo, vendar ona želi ... bonbon. Moja dilema je, ali naj vztrajam, da bo obveljala moja beseda. Verjetno bo še veliko takšnih primerov.

Sprašujem vas tudi, kako se odzvati, ko opaziš, da je otrok prevzel neprimerno vedenje vrstnika, ki ga dnevno srečuje v vrtcu (v mislih imam predvsem kazanje jezika, kadar mu kaj ne ustreza, otrok ne govori najbolj razločno, torej je prekopirano tudi to).

Sprašujem, zakaj me včasih ignorira, zakaj je včasih neučakana. Zakaj pri obrokih nastane problem, saj ji je težko ostati za mizo, pojesti in tako končati obrok. Naše obroke tako spremlja prepogosto vstajanje od mize, obisk stranišča, kakšna mini predstava ali ples ... Hvala za odgovor. Dominika

Draga Dominika, o plesu pri štiriletnem otroku ni kaj dosti razglabljati. Že sami ste napisali, da na plesni pravljici telovadijo, se imajo lepo in dobijo bonbon. Če je otroku všeč in rad hodi tja, ni nobene potrebe, da poskuša kaj drugega, zahtevnejšega. Za štiriletnike je predvsem pomembno, da dejavnosti vsebujejo veliko igre in gibanja. Tukaj pa dobijo na koncu še bonbon. Sicer nisem zagovornica takih »nagrad«, ker so načeloma otroci dovolj motivirani. Sladkarije naj nikakor ne bodo nagrada. Če vas bonbon moti, se skupaj pogovorite, kako in kaj. Če imate doma načelo, da ni nagrajevanja s sladkarijami oziroma sploh ni sladkarij, potem to rešite. Če ne, nima nobene vloge.
Tisti pravi ples pride še na vrsto, kmalu bo razvojno prerasla pravljico in si želela več od tega. (Če ne, pa tudi ne bo nič narobe.) Naj uživa svoje otroštvo in ne vaših želja. Svoje želje si uresničujte sami, ne pa prek otroka. Ta naj v obdobju do 12. leta poskusi čim več dejavnosti, da se lahko res najde v nečem, kar mu leži. Ne pa v dejavnostih staršev, da si zadovoljite lastna pričakovanja ali neizpete želje iz svojega otroštva.

Če otrok prevzame neprimerno vedenje vrstnika, se z njim pogovorite in mu razložite, da tako vedenje ni nedopustno, in ga preprečujte. Pogovorite se z vzgojiteljico, če zagotovo veste, da izvira od vrstnika iz vrtca. Tam imajo nalogo, da otroka vzgajajo v času, ko ni z vami, vi pa takrat, ko je z vami. Glede kazanja jezika otroku načelno, razumljivo, kratko in jedrnato povejte, da ne dovolite, da to počne, in potem afekt ignorirajte. Obnašanje, pri katerem ni igre med vami in njim, za otroka ni zanimivo in se ne nadaljuje.

Nerazločno govorjenje je lahko faza štiriletnikov, ko padejo v obdobje spakovanja. Bolj ko bo lahko to preizkušala, prej jo bo minilo. Pomembno je, da tega ne počnemo sami, saj se včasih niti ne zavedamo, da koga oponašamo in se pačimo. Takšno obnašanje najhitreje mine, če ga ignorirate, če pa se tako pogovarja z vami, ji mirno in jasno povejte, da vam to ni všeč. Vzor otrokovega vedenja ste zmeraj starši, vse vmes so razvojne faze, skozi katere gre otrok. Več pozornosti ko bo dobil s kaznijo, bolj bo iskal pozornost na ta način.

Podobno je s prvimi kletvicami, ki jih prinese domov. Če doma ne preklinjate, bo obdobje kratko, seveda, če boste to obnašanje ignorirali. Če doma uporabljate kletvice, potem pričakujte, da se bo kakšne tudi navadil. Princip »opica vidi, opica posnema«. Je pa veliko staršev, ki trdijo, da doma nikoli ne zakolnejo, potem pa na coachingu vidim, kako spretno uporabljajo kakšno kletvico. Ko jih na to opozorim, pa pravijo: »Aja, to je kletvica?« Velikokrat se starši slabo zavedamo lastnega početja.

Otrok ignorira in je neučakan, ker pač to lahko počne. To sta čisto človeški lastnosti, vprašanje je le, v katerem kontekstu ju uporabi. Ignoriranje pomeni, da je vaša avtoriteta slaba. Enako velja za neučakanost. V prvem primeru se morate naučiti dobiti pozornost, v drugem pa, da ne posvečate pozornosti. Potreben je miren in razumljiv pogovor.

Za obnašanje za mizo ste krivi sami. Štiriletnica to počne, ker lahko, ker nima postavljenih meja. Kako je mogoče, da med obrokom uprizori predstavo, hodi lulat in podobno? Če ni lačna, naj ne bo za mizo, če je lačna, bo jedla. To izhaja iz obdobja prvih treh let, ko otroku zaradi lastnega miru dovolimo tako početje, potem pa se nam v nekem trenutku zazdi, da bi se moral za mizo »lepo« obnašati. Kako, če ga nismo naučili? V vrtcu, sem prepričana, tega ne počne.

Če je otrok lačen, bo pojedel, če ni lačen, bo počel, kar počne vaša deklica. Takoj, ko vstane od mize, ji vzemite obrok in naj do nasled­njega ne dobi nič. Ne razlagajte in pridigajte. Pričakujte afekt, vendar ga ignorirajte. Ko mine, ji na kratko razložite, da ste hrano vzeli, ker ni jedla. Dobi jo za naslednji obrok. Če bo zares lačna, bo hitro dojela. V nekaj dneh bo vedela, kaj se lahko počne za mizo. Pomembno je, da ostanete mirni. Otroke vzgajajo odrasli, ne pa večji otroci od njih samih!

***
Tjaša Kočevar je specialistka za optimalni razvoj dojenčkov in otrok, več na: www.solazavzgojostarsev.si