Z invalidi v hribe: »Želimo jim pokazati, da zmorejo«
Jurček Nowakk, dolgoletni vodnik in član Planinske zveze Slovenije (PZS), je prepričan, da je planinstvo za vse, tudi za slepe, gluhe in ljudi na vozičkih.
Odpri galerijo
Na Mengeško kočo na Gobavici se je peš in z invalidskimi vozički podalo 273 planincev, starih od tri do 80 let. FOTO: arhiv PZS
Najbolj ga zmoti, ko »otroci z odločbami« ostajajo doma, namesto da bi uživali v šoli v naravi ali na pohodu z vrstniki. Skupina prostovoljcev, združenih v projekt Planinstvo za invalide, je tako zadnjih nekaj let uspešno »odpirala vrata k razumevanju drugačnosti in različnosti«, za kar so bili sredi minulega tedna tudi nagrajeni – na Brdu pri Kranju so prejeli laskavi naziv najboljši prostovoljski projekt leta 2018.
Poskušali smo razbiti stereotipe, da osebe na invalidskem vozičku ne morejo v hribe, da slepi in gluhi nimajo kaj doživeti v gorah, da slepi nimajo nič od pohoda … Vse to so omejitve, ki jih imamo zgolj v svojih glavah,« nam je svoj projekt Planinstvo za invalide razložil Jurček Nowakk. »Naše vodilo je, da poskušamo ta strah prebroditi in pokazati, da razlike med klasičnimi planinci in invalidi, ljudmi s posebnimi potrebami niso nepremostljive.« V skupino »drugačnih« sodijo tudi ljudje, ki imajo sladkorno bolezen ali so preživeli kap, se zdravili zaradi raka, pa jih je strah posledic odhoda v hribe. Zgodi se tudi nasprotno, da zaradi strahu pred stigmatizacijo pohodnik zamolči tovrstne težave, saj se boji, da bi ga vodniki zavrnili. »Tudi meni je nekdo šele potem, ko sva prispela na Triglav, priznal, da ima tri srčne obvode. Če bi mi povedal prej, bi se lahko na pot bolje pripravila,« opozarja Nowakk.
Povsem drugače je, razloži sogovornik, ki se je kot planinski vodnik kalil skoraj štiri desetletja, ko invalidom ali kroničnim bolnikom razložijo, kako ravnati ob morebitnih zdravstvenih zapletih med hojo v hribe, da ni posledic, kot pa da pred težavami zatiskajo oči. Skupaj s strokovnjaki, ki so vsi tudi planinci ali prostovoljci, je pripravil priročnik in izobraževanja, namenjena strokovnemu kadru PZS, pa tudi vsem drugim, ki se na delovnem mestu srečujejo z invalidi.
Mednje sodijo tudi vzgojitelji v vrtcih in učitelji, ki imajo v svojih skupinah otroke s sladkorno boleznijo, avtizmom ali AD/HD (motnje pozornosti, hiperaktivnost). In takšnih diagnoz je vse več. »Na žalost so ti otroci do zdaj pogosto ostajali doma, namesto da bi uživali v šoli v naravi, na ekskurziji ali pohodu,« ugotavlja Nowakk. Pomembno se mu ne zdi le vključevanje invalidov v družbo, ampak tudi gibanje, ki ohranjanja in varuje zdravje, tako telesno kot duševno, in povečuje dobro počutje.
Kakor pravi, tudi vrtci in šole zdaj pošiljajo svoje zaposlene na izobraževanja, če imajo ti v skupinah otroke s posebnimi potrebami, pa jih je strah morebitnih zapletov, posledic, nesreč. »Ko dobijo v roke odločbo, ki dokazuje, da je otrok avtist, da ima AD/HD ali diabetes, preprosto ne vedo, kako ravnati v težje obvladljivih okoliščinah, bojijo se neznanega …«
V resnici lahko v hribih vsakdo od nas, ne glede na starost, doživi kap ali mu »pade sladkor. Če pa nekdo vnaprej pove, da ima to bolezen, se vsi ustrašijo,« opaža.
»Strokovni kader želimo usposobiti, da zna izvesti vse prilagoditve, da se lahko tudi otroci s posebnimi potrebami udeležijo izletov v naravo,« razloži strokovnjak. Pri malčku, ki ima diabetes, je treba seveda večkrat preveriti raven sladkorja v krvi in primerno ukrepati, otroka z avtizmom ne silimo v sobo z množico, ampak mu najdemo mirnejši kot, tistemu, ki ima AD/HD, ne prigovarjamo, naj bo pri miru, ampak mu priskrbimo ustrezen prostor za gibanje in primerne razmere, kjer bo pojedel malico,« našteva sogovornik.
Po njegovem pa manjka tudi poguma, tako ravnateljem kot učiteljem. Kakor pravi, so v preteklih letih šole in vrtci, ki imajo v skupinah otroke s posebnimi potrebami, na šole v naravo ali pohode vabili planince, da so jim pomagali s »težavnimi« otroki, po nekaj takšnih izkušnjah pa lahko ti vzgojitelji in učitelji sami suvereno vodijo svojo skupino, zlasti če pridobijo dovolj znanja o teh boleznih. »Mirno lahko povem, da je včasih več težav s skupino povsem zdravih 12- ali 15-letnikov kot s celim avtobusom otrok s cerebralno paralizo,« poudari Nowakk, ki sodeluje tudi s številnimi invalidskimi organizacijami. Celo nekatere med njimi, je kritičen, so bile nezaupljive do predlogov, da bi slepim, gluhim in invalidom na vozičkih omogočili enkratne izkušnje, ki jih lahko kljub svojim omejitvam doživijo v hribih. Delček tega nasprotovanja pripisuje strahu, na svoji koži pa je občutil precej nevoščljivosti, pa tudi odpora nekaterih članov invalidskih organizacij. »Hoteli smo pokazati, da je mogoče preseči 'jamranje' in nenehno ukvarjanje s socialo,« pravi.
Nemalo ovir in dvomov so morali preseči tudi v PZS, kjer »smo si več kot 15 let prizadevali, da smo ustanovili prvo delovno skupino in nato odbor, da smo lahko uvedli te novosti«. Odbor, katerega predsednik je, zdaj šteje 14 članov, ki so tudi sami neposredno vključeni v delo z invalidi, vsi pa so prostovoljci.
Najhujši je bil boj s stigmatizacijo in prepričanjem, tudi svojcev, da otroci ali odrasli s posebnimi potrebami »ne zmorejo«. »Starši svojemu otroku marsikdaj ne zaupajo ali jih je strah. Ko se o tem pogovarjamo, jih vedno spomnim, da največ ljudi umre v domači postelji, pa se vseeno vsak večer zavestno uležemo vanjo,« se pošali sogovornik. Veliko napora je skupaj s kolegi vložil v svoje projekte, ki so Planinski zvezi prinesli laskavi naziv najboljšega prostovoljskega projekta preteklega leta. Pilotni projekt, v katerem je sodelovalo 60 prostovoljcev, zajema številne načine vključevanja ljudi s posebnimi potrebami v planinstvo. Ena od njihovih akcij se imenuje Gluhi strežejo. »V planinskih kočah tako nekaj vikendov na leto strežejo gluhi. S tem smo želeli pokazati, da to zmorejo in da jih je mogoče tudi zaposliti,« razlaga Nowakk.
Letos so tako v dveh planinskih kočah zaposlili gluhi osebi, čeprav le po pogodbi, saj »je naša zakonodaja zelo okorela pri prehajanju iz invalidnosti v delovno zmožnost in nazaj, čeprav se je zakon pred leti spreminjal. Težko z besedami opišem, kako vesela in ponosna sta bila, ko sem jima omogočil delo, da sta lahko dokazala, da zmoreta.« Tudi obiskovalci koč so njuno invalidnost lepo sprejeli, v letu dni so zaznali le en nesporazum, saj je že ob vhodu v kočo in ob točilnem pultu zapisano, da je treba naročilo gluhi osebi razločno izgovoriti ali ga zapisati.
Med projekti, ki so jih pripravili v PZS, je tudi spletna aplikacija, ki bo vsebovala planinske poti, primerne za invalide, od tistih na vozičkih do pohodnikov z različnimi ovirami. Posebno pozornost so namenili tudi slepim, ki jih bodo 22. in 23. junija letos pospremili na štiri koče – na Boč, Gospodično, Zelenico in Čaven. »Želimo jim pokazati, da zmorejo takšno pot in da jih drugi sprejemajo.« Pohode namreč izvedejo tako, da ljudi s posebnimi potrebami vključijo med druge planince.
»Slepa in zelo slabovidna oseba potrebuje ob sebi osebnega spremljevalca, slabovidni, ki vsaj delno vidi, pa sledi vodniku, ki ga opozori na vsako oviro.« S takšnimi projekti imajo že precej izkušenj, saj so lani slepe popeljali na Zelenico, 6. junija letos se je pohoda na Gobavico udeležilo 21 invalidov na vozičkih, pa otroci, ki obiskujejo vrtec in osnovno šolo za slepe Iris, člani društva Sožitja iz Posavja in Slovenskih Konjic, člani Ciriusa iz Kamnika in še bi lahko naštevali. Tej veliki skupini so se pridružili še »otroci z odločbami« – diabetes, avtizem, AD/HD. »Več kot tretjina od 88 otrok, ki so šli z nami, je imela kakšno posebno potrebo.«
Poskušali smo razbiti stereotipe, da osebe na invalidskem vozičku ne morejo v hribe, da slepi in gluhi nimajo kaj doživeti v gorah, da slepi nimajo nič od pohoda … Vse to so omejitve, ki jih imamo zgolj v svojih glavah,« nam je svoj projekt Planinstvo za invalide razložil Jurček Nowakk. »Naše vodilo je, da poskušamo ta strah prebroditi in pokazati, da razlike med klasičnimi planinci in invalidi, ljudmi s posebnimi potrebami niso nepremostljive.« V skupino »drugačnih« sodijo tudi ljudje, ki imajo sladkorno bolezen ali so preživeli kap, se zdravili zaradi raka, pa jih je strah posledic odhoda v hribe. Zgodi se tudi nasprotno, da zaradi strahu pred stigmatizacijo pohodnik zamolči tovrstne težave, saj se boji, da bi ga vodniki zavrnili. »Tudi meni je nekdo šele potem, ko sva prispela na Triglav, priznal, da ima tri srčne obvode. Če bi mi povedal prej, bi se lahko na pot bolje pripravila,« opozarja Nowakk.
247
prijav je prispelo na natečaj Prostovoljec leta 2018
196
je bilo prijavljenih posameznikov, 51 je bilo projektov
prijav je prispelo na natečaj Prostovoljec leta 2018
196
je bilo prijavljenih posameznikov, 51 je bilo projektov
Povsem drugače je, razloži sogovornik, ki se je kot planinski vodnik kalil skoraj štiri desetletja, ko invalidom ali kroničnim bolnikom razložijo, kako ravnati ob morebitnih zdravstvenih zapletih med hojo v hribe, da ni posledic, kot pa da pred težavami zatiskajo oči. Skupaj s strokovnjaki, ki so vsi tudi planinci ali prostovoljci, je pripravil priročnik in izobraževanja, namenjena strokovnemu kadru PZS, pa tudi vsem drugim, ki se na delovnem mestu srečujejo z invalidi.
V hribe s hiperaktivnim otrokom
Mednje sodijo tudi vzgojitelji v vrtcih in učitelji, ki imajo v svojih skupinah otroke s sladkorno boleznijo, avtizmom ali AD/HD (motnje pozornosti, hiperaktivnost). In takšnih diagnoz je vse več. »Na žalost so ti otroci do zdaj pogosto ostajali doma, namesto da bi uživali v šoli v naravi, na ekskurziji ali pohodu,« ugotavlja Nowakk. Pomembno se mu ne zdi le vključevanje invalidov v družbo, ampak tudi gibanje, ki ohranjanja in varuje zdravje, tako telesno kot duševno, in povečuje dobro počutje.
Kakor pravi, tudi vrtci in šole zdaj pošiljajo svoje zaposlene na izobraževanja, če imajo ti v skupinah otroke s posebnimi potrebami, pa jih je strah morebitnih zapletov, posledic, nesreč. »Ko dobijo v roke odločbo, ki dokazuje, da je otrok avtist, da ima AD/HD ali diabetes, preprosto ne vedo, kako ravnati v težje obvladljivih okoliščinah, bojijo se neznanega …«
Košna u Snežet FOTO: arhiv DPM Škofja Loka
S košnjo do slaveEno od nagrad, ki jih je prostovoljskim organizacijam podelil Mladinski svet Slovenije, je prejelo Društvo podeželska mladina Škofja Loka, ki želi »širši javnosti predstaviti tradicionalna opravila, ki jih je na podeželju čedalje manj«. Mednje sodi tudi košnja, pravi zdaj že nekdanji predsednik društva Klemen Mezeg, ki je lani pripravil prav poseben projekt, Košna u Snežet, s katerim se je škofjeloška podeželska mladina vpisala v Guinnessovo knjigo rekordov. Kar 570 koscev iz vse države se je zbralo, kar je bila, dokazano, rekordna udeležba. Z množično košnjo so mladinci pritegnili ne le pozornost predsednika Boruta Pahorja, ki je prav tako prijel za koso, sredi tega tedna so jim dodelili še naziv najboljši mladinski projekt 2018.
Po vsej državi ima zveza podeželske mladine približno 3000 članov, škofjeloško društvo, ki deluje četrt stoletja, jih šteje 180, starih od 15 do 35 let. Vse leto pripravljajo razne tečaje in ekskurzije, najpomembnejše pa je druženje z vrstniki po Sloveniji, razlaga Klemen Mezeg. Tudi s podmladkom dobro kaže, saj se članstvo še kar širi, pravi mladi kmet, ki je zaposlen še v mizarskem podjetju, vodenje društva pa je zaradi prevelike obremenitve letos predal nasledniku, Florijanu Kavčiču.
Po vsej državi ima zveza podeželske mladine približno 3000 članov, škofjeloško društvo, ki deluje četrt stoletja, jih šteje 180, starih od 15 do 35 let. Vse leto pripravljajo razne tečaje in ekskurzije, najpomembnejše pa je druženje z vrstniki po Sloveniji, razlaga Klemen Mezeg. Tudi s podmladkom dobro kaže, saj se članstvo še kar širi, pravi mladi kmet, ki je zaposlen še v mizarskem podjetju, vodenje društva pa je zaradi prevelike obremenitve letos predal nasledniku, Florijanu Kavčiču.
V resnici lahko v hribih vsakdo od nas, ne glede na starost, doživi kap ali mu »pade sladkor. Če pa nekdo vnaprej pove, da ima to bolezen, se vsi ustrašijo,« opaža.
»Strokovni kader želimo usposobiti, da zna izvesti vse prilagoditve, da se lahko tudi otroci s posebnimi potrebami udeležijo izletov v naravo,« razloži strokovnjak. Pri malčku, ki ima diabetes, je treba seveda večkrat preveriti raven sladkorja v krvi in primerno ukrepati, otroka z avtizmom ne silimo v sobo z množico, ampak mu najdemo mirnejši kot, tistemu, ki ima AD/HD, ne prigovarjamo, naj bo pri miru, ampak mu priskrbimo ustrezen prostor za gibanje in primerne razmere, kjer bo pojedel malico,« našteva sogovornik.
Po njegovem pa manjka tudi poguma, tako ravnateljem kot učiteljem. Kakor pravi, so v preteklih letih šole in vrtci, ki imajo v skupinah otroke s posebnimi potrebami, na šole v naravo ali pohode vabili planince, da so jim pomagali s »težavnimi« otroki, po nekaj takšnih izkušnjah pa lahko ti vzgojitelji in učitelji sami suvereno vodijo svojo skupino, zlasti če pridobijo dovolj znanja o teh boleznih. »Mirno lahko povem, da je včasih več težav s skupino povsem zdravih 12- ali 15-letnikov kot s celim avtobusom otrok s cerebralno paralizo,« poudari Nowakk, ki sodeluje tudi s številnimi invalidskimi organizacijami. Celo nekatere med njimi, je kritičen, so bile nezaupljive do predlogov, da bi slepim, gluhim in invalidom na vozičkih omogočili enkratne izkušnje, ki jih lahko kljub svojim omejitvam doživijo v hribih. Delček tega nasprotovanja pripisuje strahu, na svoji koži pa je občutil precej nevoščljivosti, pa tudi odpora nekaterih članov invalidskih organizacij. »Hoteli smo pokazati, da je mogoče preseči 'jamranje' in nenehno ukvarjanje s socialo,« pravi.
Nemalo ovir in dvomov so morali preseči tudi v PZS, kjer »smo si več kot 15 let prizadevali, da smo ustanovili prvo delovno skupino in nato odbor, da smo lahko uvedli te novosti«. Odbor, katerega predsednik je, zdaj šteje 14 članov, ki so tudi sami neposredno vključeni v delo z invalidi, vsi pa so prostovoljci.
Gluhi strežejo
Najhujši je bil boj s stigmatizacijo in prepričanjem, tudi svojcev, da otroci ali odrasli s posebnimi potrebami »ne zmorejo«. »Starši svojemu otroku marsikdaj ne zaupajo ali jih je strah. Ko se o tem pogovarjamo, jih vedno spomnim, da največ ljudi umre v domači postelji, pa se vseeno vsak večer zavestno uležemo vanjo,« se pošali sogovornik. Veliko napora je skupaj s kolegi vložil v svoje projekte, ki so Planinski zvezi prinesli laskavi naziv najboljšega prostovoljskega projekta preteklega leta. Pilotni projekt, v katerem je sodelovalo 60 prostovoljcev, zajema številne načine vključevanja ljudi s posebnimi potrebami v planinstvo. Ena od njihovih akcij se imenuje Gluhi strežejo. »V planinskih kočah tako nekaj vikendov na leto strežejo gluhi. S tem smo želeli pokazati, da to zmorejo in da jih je mogoče tudi zaposliti,« razlaga Nowakk.
Letos so tako v dveh planinskih kočah zaposlili gluhi osebi, čeprav le po pogodbi, saj »je naša zakonodaja zelo okorela pri prehajanju iz invalidnosti v delovno zmožnost in nazaj, čeprav se je zakon pred leti spreminjal. Težko z besedami opišem, kako vesela in ponosna sta bila, ko sem jima omogočil delo, da sta lahko dokazala, da zmoreta.« Tudi obiskovalci koč so njuno invalidnost lepo sprejeli, v letu dni so zaznali le en nesporazum, saj je že ob vhodu v kočo in ob točilnem pultu zapisano, da je treba naročilo gluhi osebi razločno izgovoriti ali ga zapisati.
S slepimi v hribe
Med projekti, ki so jih pripravili v PZS, je tudi spletna aplikacija, ki bo vsebovala planinske poti, primerne za invalide, od tistih na vozičkih do pohodnikov z različnimi ovirami. Posebno pozornost so namenili tudi slepim, ki jih bodo 22. in 23. junija letos pospremili na štiri koče – na Boč, Gospodično, Zelenico in Čaven. »Želimo jim pokazati, da zmorejo takšno pot in da jih drugi sprejemajo.« Pohode namreč izvedejo tako, da ljudi s posebnimi potrebami vključijo med druge planince.
»Slepa in zelo slabovidna oseba potrebuje ob sebi osebnega spremljevalca, slabovidni, ki vsaj delno vidi, pa sledi vodniku, ki ga opozori na vsako oviro.« S takšnimi projekti imajo že precej izkušenj, saj so lani slepe popeljali na Zelenico, 6. junija letos se je pohoda na Gobavico udeležilo 21 invalidov na vozičkih, pa otroci, ki obiskujejo vrtec in osnovno šolo za slepe Iris, člani društva Sožitja iz Posavja in Slovenskih Konjic, člani Ciriusa iz Kamnika in še bi lahko naštevali. Tej veliki skupini so se pridružili še »otroci z odločbami« – diabetes, avtizem, AD/HD. »Več kot tretjina od 88 otrok, ki so šli z nami, je imela kakšno posebno potrebo.«
